Po koncu srednje šole je Ana skoraj dva meseca preživela v izobraževalnem centru Ela, ki ga v vasici Mazembe ob Malavijskem jezeru vodi Slovenka Jana Dular, s katero smo se na MMC-ju pogovarjali lani. Jana v Vzhodni Afriki s krajšimi prekinitvami živi že od leta 2008, po pomoči otrokom v Tanzaniji in Ugandi pa je v Malaviju postavila izobraževalni center za otroke z učnimi težavami in s posebnimi potrebami, ki ga obiskuje okoli 200 otrok. Vodi tudi popoldanske delavnice in pomaga pri pouku v prenapolnjenih javnih šolah, kjer otroci še malice nimajo, kaj šele učbenikov in drugih pripomočkov. Izobrazba tako tam ostaja privilegij bogatih, a otroci so željni znanja, saj se zavedajo, da jih lahko le znanje izkoplje iz revščine.

Jani je na pomoč priskočilo že več slovenskih prostovoljcev, ki lahko pridejo v Malavi za najmanj en mesec in največ eno leto. Julija in avgusta sta se jim tako pridružili dve dekleti, septembra pa jih bo prišlo kar sedem. Ena izmed tistih, ki je z malavijskimi otroki že nasmejano preživljala dni, je bila tudi Ana, ki nam je zaupala svojo izkušnjo z razmerami v tamkajšnjih šolah.

Zakaj ste se odločili, da boste kot prostovoljka odšli v Malavi? Ste si želeli novih izkušenj ali vas je gnala pomoč otrokom?
Oboje. Želela sem si nekaj novega, drugačnega, nekaj, kar me bo gnalo naprej in mi dalo motivacijo za nove pustolovščine. Ko pa sem lahko to združila še z željo, da nekoga naučim nekaj novega, je bilo to kot nalašč zame. Bilo je res nepozabno, vsekakor je bila to najboljša odločitev v življenju, ki je pustila velik pečat.

Šol in standardov poučevanja v Malaviju in pri nas se zagotovo ne da primerjati. Kako poteka pouk v tamkajšnjih javnih šolah?
Točno tako, to je neprimerljivo. V vasi Mazembe v prvem razredu osnovne šole v razredu brez oken in z nekaj mizami sedi 180 otrok in pred njimi stoji drobcena učiteljica, ki jih poskuša preglasiti. Lahko si predstavljate ... Prepričana sem, da ji v Sloveniji to ne bi uspelo, tam pa ji, saj so učenci željni znanja, in ko je čas za pouk, so kar poslušni. Drobceni otročički sedijo drug čez drugega, večina jih sedi kar na tleh pred tablo, saj za klopmi ni dovolj prostora. Na urniku je angleščina, ki poteka nekako takole: učiteljica se na ves glas zadere "Book!", pokaže na knjigo in vseh 180 otrok v en glas ponovi za njo. Tako ponavljajo besedo za besedo do konca ure.

Imajo otroci vsaj osnovne učne pripomočke, kot so zvezki, svinčniki in klopi?
Večina osnovnih potrebščin, kot sta zvezek in svinčnik, nima. Nekatere mame se znajdejo in zvezke prerežejo na polovico, tako da imata dva otroka en zvezek. Svinčnike imajo tako majcene, da jih komaj držijo v roki, namesto šilčkov uporabijo britvico, s katero so zelo spretni, radirka pa je poslinjen prst, ki drgne po zvezku, dokler se ne naredi luknja. Klopi imajo, vendar kot sem že omenila, jih je zelo malo, morda 20, tako da za eno sedi pet otrok.

V centru Ela ste pomagali tudi otrokom z učnimi težavami in posebnimi potrebami. Kako odprti so bili otroci, ste se jim lahko približali?
V veliki večini so otroci zelo odprti, dotiki in bližina jim nista tuja, se pa najdejo otroci, ki veš čas sedijo nekje v ozadju in le tiho opazujejo svoje vrstnike. Prav takšna je bila moja ljubljenka, s katero sem se ukvarjala in zganjala vse mogoče norčije, da bi spregovorila in se z nami igrala in smejala. Ona pa je tesno objeta v mojem naročju s prstkom v ustih molčala in opazovala. A vseeno so prišli dnevi, ko se je nasmejala in mi kaj povedala. Ti dnevi so bili zame najlepši.

O čem ste jih učili? Ste jih morda naučili tudi kakšno slovensko besedo ali pesmico?
Učili smo jih vsemogoče stvari, od matematike, angleščine, vsakodnevnih opravil in, da, seveda tudi nekaj slovenskih besed (smeh). Naša soseda Abby tako že prav prisrčno reče: ''Najboljša soseda.'' Pesmico Ringa ringa raja pa zagotovo pozna vsak otrok v vasi Mazembe.

Imajo otroci urejeno prehrano ali se morajo kdaj učiti tudi s praznimi trebuščki?
Ti otroci dobijo morda en obrok dnevno, kar je daleč od urejene prehrane. Mislim, da je do urejene prehrane še zelo dolga pot. Vsekakor je to eden izmed večjih problemov, ki se ga zavedajo prav vsi. Učiteljice v razredu opažajo otroke, ki ne morajo slediti pouku, saj so njihovi trebuščki popolnoma prazni in nimajo energije za učenje. Tega se zavedamo tudi v Elinem centru, zato se trudimo nekaj narediti. Trenutno nudimo obrok desetim prvošolčkom, ki po koncu pouka pridejo k nam po učno pomoč. V našem načrtu pa je, da bomo nekega dne samooskrbni in bomo lahko nudili polnovreden obrok vsakomur, ki pride v naš center, torej okoli 200 otrokom.

Ali otroci radi prihajajo v šolo, jih tudi starši spodbujajo, saj se zavedajo, da je izobrazba pomembna, ali pa imajo kup večjih težav, ki jim grenijo življenje?
Mislim, da otroci radi prihajajo, vendar jih včasih mame zadržijo doma, saj imajo veliko dela in morajo tako pomagati tudi otroci. Je pa opazno, da se tudi mame vedno bolj zavedajo, kako pomembna je izobrazba in da mora njihovi otroci redno hoditi v šolo.

Na svojem blogu ste zapisali: "Včasih sem bila vzgojiteljica/učiteljica, ki poskuša otročičke kaj naučiti, drugič mama, ki briše krokodilje solze in crklja na kolenih, postala sem tudi zdravnica, ki obvezuje rane, kuharica, ki mora nahraniti prijatelje, vrtnarka, ki se uči kako in kam kaj posejati, in prav vsak dan presrečna Ana, ki se z otroki podi naokoli." Bi lahko, po vaši izkušnji sodeč, sklepali, da so otroci pač otroci, po vsem svetu enaki, ne glede na to, kje živijo, kakšno vzgojo imajo in v kakšnih pogojih odraščajo?
Seveda, nasmejani, živahni in čistih glav tekajo naokoli brez skrbi (smeh). Otroci so, ni se jim treba še vznemirjati, kako bodo prišli skozi mesec in kje bodo dobili denar. Trenutno je njihova naloga le, da so otroci!

Glede na to, da ste bodoča študentka razrednega pouka, želite tudi poklicno pot verjetno nadaljevati v tej smeri. Kakšna vodila in življenjske modrosti želite deliti z otroki?
Predvsem jih bom spodbujala k sprejemanju novih izzivov, saj mislim, da s premagovanjem izzivov ljudje rastemo in postajamo boljši, ter k temu, da v življenju poskusijo čim več novih stvari, dokler ne najdejo nečesa, kar jih bo osrečevalo.