Aretacija turškega opozicijskega politika Ekrema Imamogluja je sprožila ene največjih protestov proti vladavini predsednika Recepa Tayyipa Erdogana. Zgodila se je le nekaj dni pred Imamoglujevo uradno razglasitvijo kandidature za predsednika države, s čimer bi lahko ogrozil Erdoganovo 22-letno vladavino.

Imamogluja je sodišče obtožilo članstva v kriminalni združbi, pomoči teroristični skupini in korupcije. Obenem so mu odvzeli diplomo, češ da je ni pridobil zakonito, s čimer mu je onemogočeno kandidiranje na predsedniških volitvah, saj morajo imeti predsedniški kandidati v Turčiji visokošolsko izobrazbo.

Glavna nevarnost Erdoganovi vladavini

Erdogan se zaveda, da Imamoglu predstavlja nevarnost njegovi vladavini, pri tem pa je izkoristil tako notranje kot zunanjepolitične razmere, pravi Faris Kočan s katedre za mednarodne odnose na FDV-ju.

"Po mojem mnenju gre za dva sovpadajoča dejavnika, tako zunanjega kot notranjega," je za MMC dejal Kočan. "V Turčiji že osmi mesec pada inflacija, zato se tudi nižajo cene. Država je seveda daleč od popolne kondicije, vendar je Erdogan zato ohrabren z ekonomskega vidika," pravi politolog. Dodaja, da so Erdogana spodbudili zunanjepolitični uspehi v preteklih letih, predvsem glede njegove vloge pri podpori uporniških skupin v Siriji, ki jim je po več kot dvajsetih letih uspelo zrušiti režim Bašarja Al Asada, ter posredniški vlogi, ki jo vzdržuje v vojni med Rusijo in Ukrajino. Ob tem skuša izkoristiti politični in vojaški vakuum, ki ga je s porazom Asada doživela njegova podpornica Rusija, ter neodločenost Evropske unije, ki ji močan geostrateški partner, kot je Turčija, ustreza, vendar ni zmožna strožje obsoditi napadov na demokracijo in vladavino prava.

"Erdogan je bil v preteklosti precej izoliran igralec, pred nekaj leti je lahko sedel za mizo samo s Katarjem, ki je verjetno najbolj osovražena država v regiji in širše, danes pa vsi želijo sedeti ob njem," razlaga Kočan. V prihodnosti bo pomembna njegova vloga v Siriji, predvsem z vidika konsolidacije nove oblasti v državi, pomemben je za vzhodnosredozemsko migrantsko pot ter repatriacijo beguncev iz Sirije, poudarja Kočan. "Pomembna bo tudi njegova vloga pri bodoči evropski varnostni in obrambni arhitekturi, prav tako načrtuje udeležbo v povojni obnovi Ukrajine," opozarja sogovornik in dodaja, da ga je novo pridobljeni geostrateški položaj ohrabril, da dokončno opravi tudi z opozicijo.

"V tem kontekstu ima občutek, da lahko dokonča tisto, kar ga v notranjepolitičnem smislu skrbi, in to je Imamoglu, zastavonoša opozicije, edini človek, ki lahko dejansko zamaje njegovo oblast."

Presenetljivi zmagovalec županskih volitev

Imamoglujev politični vzpon se je začel leta 2019, ko je po letih zatišja na čelu Republikanske ljudske stranke (CHP) dosegel prelomno zmago. V Carigradu je po 25 letih premagal Erdoganovo Stranko za pravičnost in razvoj (AKP), vendar so oblasti dva meseca kasneje rezultat razveljavile zaradi tehničnih pomanjkljivosti. Kljub temu je na ponovnih volitvah junija istega leta s 54 odstotki prepričljivo premagal kandidata AKP-ja, s čimer je Erdoganu zadal največji udarec v njegovih tedanjih 16 letih vladanja.

Uradnike volilne komisije, ki so hoteli preklicati njegovo zmago, je označil za "idiote", žalitev pa mu je prinesla obtožbo, ki je bila le ena mnogih, s katero se je srečal turški opozicijski politik. Niz političnih uspehov in pravnih bitk je Imamogluja ustoličil kot opozicijskega voditelja, Erdogan pa je v njem prepoznal svojo največjo politično grožnjo.

"Spopadamo se s tiranijo, vendar želim, da veste, da se ne bom predal," je Imamoglu prejšnji teden dejal v videoposnetku, objavljenem na družbenem omrežju X. Vlada zanika, da je Erdogan vpleten v obtožbe proti Imamogluju, in vztraja, da je sodstvo neodvisno. Vendar Imamoglujevo politično pot od samega začetka spremljajo mnogi sodni procesi.

Pravne grožnje so se okrepile leta 2021, ko je sodišče zaradi omenjene žalitve na volitvah zahtevalo štiriletno zaporno kazen. Leto kasneje ga je obtožilo na dve leti in sedem mesecev zapora ter prepoved zasedanja političnega položaja, kar je sprožilo več protestov po celotni državi. Imamoglu se je na odločitev sodišča pritožil, prepoved političnega udejstvovanja pa po turškem zakonu ni pravnomočna, dokler postopek ni končan. V zadnjih dveh letih je število obtožb naraščalo. Junija 2023 je sodišče začelo obravnavati zadevo proti Imamogluju zaradi prirejanja javnih razpisov, povezanih z njegovim županovanjem v carigrajskem okrožju Beylikduzu med letoma 2014 in 2019.

Kljub vsemu je Imamoglu leta 2024 v Carigradu znova osvojil župansko mesto, kar so nekateri opisali kot največji Erdoganov poraz doslej. Različni pravni spori so se nadaljevali, letos ga je sodišče obtožilo žaljenja tožilca, ki ga je Imamoglu obtožil, da je politično motiviran.

Po novih obtožbah zaradi vodenja kriminalne združbe, podkupovanju in pomoči terorističnim skupinam je končal v zaporu. Skupno naj bi se pod preiskavo znašlo skoraj sto ljudi, večina osumljencev pa je članov CHP-ja, kjer so Imamoglujevo aretacijo označili za državni udar. Protesti, ki jih je sprožila Imamoglujeva aretacija, so se razvejali v 55 od 81 provinc v Turčiji, oblasti pa so aretirale več kot 1100 ljudi.

Oslabljena opozicija

Kočan predvideva, da bo Erdogan v naslednjih treh letih, ki Turčijo še ločijo od volitev, izkoristil prorežimske medije in prepričeval javnost, da ne gre za politična obračunavanja, temveč za zgolj "pravno zadevo" in da želi le, da v tem času pravne službe opravijo svoje delo. Erdogan za zdaj nima namena razpisati predčasnih volitev in upa, da mu bo v treh letih uspelo nasprotovanje zlomiti, pravi Kočan. "Po 23 letih na oblasti ter mnogih protestih se Erdogan zaveda, da ti stežka ohranijo takšno magnitudo toliko časa," pravi sogovornik.

Po volilnem porazu leta 2023, ko je Imamoglu svoje upe položil v predsedniškega kandidata Kemala Kilicdarogluja, je bila opozicija demoralizirana, pravi sogovornik. Erdogan dobro ve, da Imamoglu še vedno predstavlja gonilno silo, ki bi lahko združila opozicijo, opozarja Kočan, "brez Imamogluja pa bi preteklo veliko časa, da si opozicija ponovno opomore".

Tudi če nasprotovanje družbe privede do te mere, da bi lahko Erdogan izgubil vajeti nadzora nad družbo in bo moralo sodišče Imamogluja izpustiti, Erdogana hrabri dejstvo, pravi sogovornik, da zaradi odvzete diplome vseeno ne bo mogel kandidirati za predsednika.

Erdoganu ustava preprečuje, da bi ponovno kandidiral, vendar bi lahko še vedno razpisal predčasne volitve, ob razdrobljeni in uničeni opoziciji pa bi lahko znova osvojil mandat na vrhu države. "Javnosti bi hipotetično lahko znova prodal zgodbo, da se ob odsotnosti kakršne koli alternative 'žrtvuje' za Turčijo".

Opozicija kot "sovražnik Turčije"

Z obsodbami o terorizmu pa Erdogan Imamogluja veže na "protiturški imaginarij", pravi Kočan: "Erdogan igra pretkano igro, svojega nasprotnika povezuje z radikalnimi vejami v Turčiji, vse s ciljem, da ga predstavi kot nekoga, ki lahko znotraj razbije turško nacionalno varnost."

Erdogan je namreč znova začel pogovore s kurdskimi strankami, mirovne procese pa bi lahko Imamoglujeva priljubljenost ogrozila. Imamoglu, človek, v katerega mnogi Turki polagajo upe in napore, se predstavlja kot povezovalni politik, ki ga podpirajo različne politične in etnične skupine v Turčiji, med njimi tudi alaviti in Kurdi, slednji pa so že dolgo trn v peti Erdoganovi vladavini.

Sorodna novica "Ni jasno, ali bo Turčija zmožna sprejeti spremembe, zaradi katerih bi bila ideja PKK-ja zastarela"

Erdogan namreč avtonomijo Kurdov, naroda, ki poleg Turčije prebiva še v Siriji in Iraku, dojema kot grožnjo. "Erdoganov ključni cilj je bil na kakršen koli način preprečiti potencial vzpostavitve Kurdistana," pravi sogovornik. Kurdi v Siriji so že sklenili dogovor z začasnim predsednikom Mohamedom Al Šaro, ki je s svojo islamistično uporniško skupino Hajat Tahrir al Šam decembra zrušil vladavino predsednika Bašarja Al Asada. "Če bo Al Šara postal nekdo, ki bo zedinil Sirijo, se bo okrepila tudi Erdoganova moč," poudarja sogovornik. Turčija si namreč v povojni Siriji želi vzpostaviti vojaške baze, z repatriacijo sirskih beguncev, ki jih je v Turčiji okoli tri milijone, in sodelovanjem pri povojni obnovi Sirije pa bi Erdogan lahko obdržal vpliv in preprečil povezovanje sirskih in iraških Kurdov. Težavo pri tem načrtu predstavlja Izrael, ki mu je v interesu fragmentirana Sirija.

Iz Evrope le obsodbe

Evropska komisija je Imamoglujevo aretacijo obsodila, vendar večjih korakov Kočan od Evropske unije ne pričakuje. Turčija je namreč močno vpeta v evropske strukture, za Evropo pa je pomembna v geostrateškem smislu, kar pa za Unijo predstavlja dilemo. "Bolj kot se bo Evropska unija odzivala zgolj deklaratorno, v praksi pa podpirala takšne režime, bolj se bo umikala od lastnih normativnih idej," opozarja Kočan. "S tem, ko je Unija zapadla v paradigmo geopolitičnega igralca, ki pragmatično sklepa zavezništva, izgublja svojo identiteto nekoga, ki je normativno na strani vladavine prava, demokracije, človekovih pravic itn."

Evropski uniji je prav tako v interesu, da na tem geopolitičnem prostoru Turčija ohrani močnejšo vlogo kot Rusija. Turčija pa je po drugi strani okrepila svojo prisotnost v zahodni Afriki in Sahelu, kjer je početverila število svojih veleposlaništev, opozarja Kočan, s čimer skuša nadomestiti nekdanje evropske kolonialne sile, kot je Francija.

Zlomljen duh "kemalizma"

"Erdoganova Stranka za pravičnost in razvoj je v 22 letih uzurpirala javnost, praktično ne obstaja pora v družbi, kjer ni prisotna," opozarja Kočan. Med njimi je tudi vojska, ki je imela od ustanovitve turške republike izjemno veliko vlogo v politiki, vendar je po neuspelem puču leta 2016 prešla pod vladni nadzor. Turška vojska namreč je do takrat svojo vlogo dojemala tudi tako, da se je imela za skrbnika reform Mustafe Kemala Atatürka, ustanovitelja turške države, in sekularizma. "Turška vojska je od leta 2016 bolj ali manj podrejena Erdoganu in kakršen koli 'duh kemalizma' je verjetno dokončno zlomljen tudi v vojski," pravi Kočan.

Imamoglu, vodja CHP-ja, najstarejše turške stranke, ki jo je ustanovil prav Atatürk, tako ostaja edini zastavonoša turške opozicije, poudarja Kočan, in po njegovem mnenju ne bo popuščal, saj se zaveda, da boj proti Erdoganu predstavlja tek na dolge proge. "Moji kolegi s turških univerz, ki so veliko bolj optimistični od mene, kar me hrabri, pravijo, da bo režim na neki točki padel," pravi sogovornik, kar kaže, da demokratični potencial v turški družbi zagotovo obstaja. Imamoglu je za turško opozicijo tudi rešilna bilka, saj bi tako močan politični položaj, kot ga ima zdaj, opozicija v družbi, ki jo nadzira AKP, težko znova pridobila.

Kljub temu Erdogan ne bo popuščal, opozarja sogovornik, saj političnega naslednika nima, kljub ustavnim prepovedim ponovnega kandidiranja za predsednika pa bi lahko ureditev pretental in ostal na položaju, kar je lani sugeriral tudi njegov pravosodni minister. Vendar mora zato izprazniti politični bazen opozicije, sklene Kočan: "Erdogan se namreč zaveda, da Imamoglu zanj predstavlja izziv in da ga za spremembo od prejšnjega opozicijskega kandidata Kilicdarogluja lahko premaga".