Minimalne plače ne pozna samo šest držav Evropske unije. Gre za Dansko, Švedsko, Finsko in Avstrijo – ter za mnogo bolj problematična Ciper in Italijo. V tej državi želi opozicija s tem ukrepom ustaviti padanje kupne moči.

Nova italijanska pobuda ima svoj ozkopolitični vidik, je za Radio Slovenija poročal Janko Petrovec. Minimalna plača je ena redkih tem, o kateri se strinja večina strank sicer sprte opozicije. Toda širši cilj morebitne uvedbe je zlasti zagotoviti, da ljudje, ki delajo zakonito in za polni delovni čas, ne bodo več zapadali v revščino.

Italija je visoko na Eurostatovi lestvici tveganja revščine med redno zaposlenimi. Takšnih je okoli 12 odstotkov vseh. Za primerjavo, Slovenija je na drugem koncu lestvice, saj revščino po podatkih za leto 2019 tvega manj kot pet odstotkov zaposlenih.

Predlog italijanske opozicije predvideva torej minimalno plačo v višini devet evrov na uro. Ta naj bi veljala tako pri delu za nedoločen čas kot pri manj varnih pogodbah in samozaposlenosti. Vključuje tudi začasno državno pomoč tistim podjetjem, ki ne bi zmogla morebitnega povišanja plač.

Sindikati glede podpore niso enotni, gospodarstveniki so skeptični, vlada pa predlogu nasprotuje. Premierka Giorgia Meloni bi raje izboljšala obstoječe kolektivne pogodbe, ki pa jih je v Italiji – v različnih panogah – nekaj sto.

Kupna moč povprečne italijanske plače medtem zložno pada, težava pa je tudi brezposelnost. Čeprav je maja dosegla 14-letni minimum, je s 7,6 odstotka – ter kar 21,7 odstotka med mladimi – precej nad povprečjem Unije.

Predlogi uvedbe minimalne plače so se v Italiji pojavljali že prej, a so zaradi sporov pri praktični izvedbi nasedli tudi pri ugodnejši politični razporeditvi.