Bluie East Two (Bluie je bila vojaška šifra za Grenlandijo, op. a.) je 70 let pozneje z na tisoče zarjavelih vozil, sodov z gorivom in azbestnih porušenih struktur videti kot prizor iz kakega postapokaliptičnega filma in ne kaže, da bi kdor koli nameraval prevzeti odgovornost za očiščenje nekdanje vojaške lokacije v Ikatequ, ki močno onesnažuje neokrnjeno grenlandsko pokrajino.

Po zaprtju oporišča, v katerem je delalo od 200 do 300 ameriških vojakov, danska vlada ni imela nobenega interesa ne zanj ne za opremo. Večji del uporabnih predmetov so si prisvojili domačini, kilometer in pol dolga pristajalna steza pa je ostala v rabi za ad hoc zračne operacije, ko so leta 1958 gradili radarsko postajo v bližnjem Kulusuku. Ameriška vojska ima sicer poseben program, namenjen obnovi okolja, prek katerega so v preteklosti že očistili nekatero opuščeno in aktivno vojaško infrastrukturo, a poskusov, da bi očistili tudi Bluie, ni bilo.

Je pa bila ameriška obalna straža v zadnjih štirih letih večkrat na območju Ikateqa, saj je iskala vojaško letalo, ki je med drugo svetovno vojno s tremi člani posadke strmoglavilo nad tem delom otoka. ZDA so vsako leto porabile več milijonov za iskalne akcije, ne pa tudi za čistilne.

Ameriško cvetje
Na Bluie East Two je s projektom American Flowers (Ameriške cvetlice) opozoril newyorški fotograf Ken Bower, navdušenec nad arktičnimi in subarktičnimi krajinami ("Pritegnejo me severni kraji, kjer se svetloba, zemlja in morje srečajo"), ki se je dvakrat mudil tudi na Grenlandiji - prvič je bil tam mesec dni leta 2014, nato pa ponovno lani.

Obakrat je nekaj dni preživel med ruševinami vojaškega oporišča, ki mu Inuiti pravijo "ameriške cvetlice", saj je 10.000 zarjavelih sodov od daleč, ko na njih posije sonce, videti kot cvetlično polje. Ko prideš bližje, seveda vidiš, da gre za vse kaj drugega kot rože, razlaga Bower.

"Ko se je neki dan otoplilo, so začeli pokrovi nekaterih sodov pokati, ker se je gorivo v njih širilo, tako da sem ugotovil, da je kar nekaj sodov očitno še vedno polnih. Šokiran sem bil tudi nad azbestnimi skodlami in azbestno izolacijo. Azbest je bil v tistem času zelo pogost gradbeni material, zdaj pa leži v kupih, skupaj z ruševinami podrtih stavb, v katerih so bili nekoč nastanjeni vojaki."

Izjemno odročna lokacija
Kot je za MMC povedal fotograf, je oporišče na izjemno odročni lokaciji, do nje pa ga je pripeljal s čolnom prijatelj iz Kulusuka, najbližje vasi. Leta 2014 je tam taboril dva dni, leto pozneje pa je nameraval taboriti pet dni, a so ga nazadnje lahko pobrali šele osmi dan, tako brutalne so bile vremenske razmere. Fjordi so bili še precej zaledeneli, in že da je prišel do tja, so bili potrebni trije poskusi po osem ur v šestih dneh.

Bower, ki se je sicer dobro založil s hrano, pravi, da ga za preživetje nikdar ni zares skrbelo - pil je vodo iz ledenika, pri oseki pa se da pobirati školjke.

Bowerja je presenetilo, da do njegovega prihoda o Bluieju ni pisala še nobena večja publikacija, od trenutka, ko je izvedel za oporišče, pa je vedel, da hoče tja in vso stvar dokumentirati. "Sklepam, da nihče ni šel tja, ker gre vseeno za zelo odročno lokacijo. Zelo težko je priti do tja, leteti do Grenlandije pa je neverjetno drago. In ko si enkrat tam, moraš najti nekoga, ki bi te odpeljal z ladjo 60 kilometrov do tja," mi razlaga.

Zaradi širitve oporišča preselili 65 družin
To sicer ni edina zapuščina vojske na Grenlandiji - po otoku je razpršenih še nekaj zapuščenih vremenskih postaj in vojaške infrastrukture, a je Bluie East Two daleč najbolj problematična. Imajo pa Američani na tem strateškem koncu sveta še vedno tudi aktivno oporišče zračnih sil - oporišče Thule v Pituffiku. Na moje vprašanje, kakšen odnos imajo domačini tako do Blueija kot do Thuleja, pa Bower odgovarja, da so tisti, s katerimi se je pogovarjal, precej užaljeni zaradi smeti, ki jih je za seboj pustilo oporišče.

"Leta 1951 je ameriška vojska dobila dovoljenje, da razširi oporišče Thule, za kar pa so morali preseliti 65 družin iz Pituffika v Qaanaaq, 160 kilometrov severneje. Družine so prisilno preselili v Qaanaaq med letom 1952 in majem 1953. Ko so bili enkrat tam, so morali živeti v šotorih do novembra, ko je na severu že davno zima, dokler niso zgradili hiš. Ni treba posebej poudarjati, da ameriška vojska na Grenlandiji nima dobrega ugleda," sklene Bower.