Armenija in večmilijonska armenska diaspora se že desetletja bojujeta, da bi bil pokol priznan kot genocid. Kot takega ga je do zdaj priznalo več kot 20 držav in mednarodnih organizacij, z resolucijo tudi Evropski parlament, a Turčija - naslednica Otomanskega cesarstva - tega ne priznava. Ankara vztraja, da je bilo v letih 1915-1917 v državljanski vojni, v kateri so se Armenci skupaj z ruskimi silami bojevali proti otomanski vojski, ubitih od 300.000 do pol milijona Armencev in še vsaj toliko Turkov.

Spominske slovesnosti je začel armenski predsednik Serž Sarkisjan, ko je skupaj z ženo zjutraj položil venec ob spomeniku genocidu na enem izmed gričev nad Erevanom. Sledili so mu številni tuji diplomati, ki so ob vznožju 44 metrov visokega spomenika drug za drugim polagali rumene vrtnice. Ubitih so se spomnili tudi z minuto molka.

Slovesnosti se med drugim udeležujeta francoski in ruski predsednik, Francois Hollande in Vladimir Putin. Ta je poudaril, da "kakršnega koli opravičila za množični poboj ni in ne more biti", Hollande pa je "prišel povedat svojim armenskim prijateljem, da ne bomo nikoli pozabili tragedij, ki jih je doživel vaš narod". Med tujimi gosti so še ciprski predsednik Nikos Anastasiades in srbski predsednik Tomislav Nikolić. Udeležba iz tujine je sicer precej okleščena, saj so se očitno številni voditelji v strahu pred jezo Ankare opravičili.

Genocid prva priznala Francija
Med prvimi v Evropi, ki je priznala genocid nad Armenci, je bila leta 2001 Francija, kjer živi velika armenska diaspora. Že leta 1985 je to storila podkomisija ZN-a, leta 1987 Evropski parlament, leta 2001 papež Janez Pavel II. V preteklih dneh sta to stališče z resolucijo ponovila Evropski parlament in papež Frančišek ter s tem izzvala ogorčene odzive Ankare.

Prvič je pokol Armencev označil za genocid nemški politični vrh. Kot prvi je ta izraz v četrtek zvečer uporabil nemški predsednik Joachim Gauck, danes pa ob začetku razprave v bundestagu o pokolu še predsednik bundestaga Norbert Lammert.

Zvečer bo v središču Erevana velik koncert klasične glasbe, ki mu bo sledil pohod z baklami do omenjenega griča. V armenskih cerkvah po vsem svetu bodo zadoneli zvonovi v spomin na tragedijo armenskega ljudstva.

Turki z obletnico krvave bitke
Čez mejo, v Turčiji, se bodo spomnili bitke za Galipoli, ki velja za enega najbolj krvavih spopadov med prvo svetovno vojno. Glavna slovesnost bo na obrežju ožine Dardanele, na katero je Ankara povabila voditelje okoli sto držav, prišlo pa naj bi jih dvajset.

Udeleženci se bodo poklonili več deset tisoč vojakom Otomanskega cesarstva in britansko-francoskega zavezništva, ki so padli v devetih mesecih bitke. Ta se je končala s hudim porazom sil antante.

Med visokimi gosti bodo britanski princ Charles in premierja Avstralije ter Nove Zelandije, Tony Abbott in John Key. Pri Galipoliju se je namreč bojeval tudi avstralsko-novozelandski korpus kopenske vojske, znan kot Anzac, padli vojaki pa so precej oblikovali identiteto obeh držav.

Dogodek sprave
Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan si je slovesnosti zamislil kot spravni dogodek. "Sinovi držav, ki so se pred stotimi leti spopadli na nasprotnih bregovih, se danes združujejo pod isto streho in svetu pošiljajo sporočilo miru in bratstva," je sporočil pred komemoracijami turški predsednik.

Neuspela pomorska in kopenska vojaška operacija zavezniških sil, katere cilj je bil prebiti se skozi Dardanele, se je sicer začela februarja 1915. Namen operacije je bil prisiliti Turke, da bi izstopili iz vojne, in odpreti pomorsko pot do Rusije. Prvi napad bojnih ladij v marcu ni bil uspešen, zato se je 25. aprila začel kopenski del operacije. Na obalah polotoka Galipoli so se izkrcale čete, ki so jih večinoma sestavljali Britanci, Avstralci in Novozelandci. A zavezniške sile so morale po devetih mesecih krvoločnih spopadov, v katerih je na obeh straneh umrlo ali bilo ranjenih 400.000 ljudi, priznati poraz. Polotok Galipoli so januarja 1916 zapustili zadnji zavezniki.

Otomansko cesarstvo je bilo sicer že v zatonu in je prvo svetovno vojno končalo na strani poražencev. Toda bitko za Galipoli v Turčiji dojemajo kot zmagoslavje upora, ki je preprečil zasedbo in zasejal seme za temelje moderne turške republike, ki se je rodila leta 1923.