Štirje od petih Gruzijcev podpirajo evropsko perspektivo države. Vlada, vse bolj nagibajoča se proti Rusiji, pa je lani odločila, da proces približevanja Evropski uniji ustavi. Četudi so obljubljali drugače. Na ulice Tbilisija so se zato množično zgrnili protestniki. Spet. Protestirali so že zato, ker se je stranka Gruzijske sanje na oblasti obdržala, kot pravijo, s krajo volitev.

Sogovorniki za Val 202 povedo, da je predsednik vlade Irakli Kobahidze le marioneta, niti v ozadju pa da vleče ustanovitelj stranke Bidzina Ivanišvili, najbogatejši in najvplivnejši človek v državi, oligarh, ki je obogatel s posli v Rusiji.

Na hribu nad prestolnico se vsem na očeh bohoti njegova vila. Pravzaprav to niti ni vila, temveč modernistični kompleks, sodobna palača, vredna nekaj 10 milijonov evrov. Ima tudi pristajalno ploščad za helikopterje, v notranjosti pa bojda dela Picassa. Surrealistično.

Spodaj, na dnu, se še vedno zbirajo utrujeni, ne pa še povsem obupani Gruzijci. Na ulicah jih je manj kot decembra, a vztrajajo že več kot štiri mesece. Alternative, v nasprotju z dobro situiranimi, nimajo. Ostati in vstati proti vse bolj avtoritarni oblasti ali se izseliti v tujino.

Na vprašanje, za kaj gre pri ravnanju oblasti, eden od protestnikov z nasmeškom odgovori: "Preprosto, gre za denar in oblast. In teh si želijo samo zase, niso ju pripravljeni deliti."

"Če se ne bomo borili danes, se jutri ne bomo mogli boriti," pove drugi, tretji pa prizna, da so utrujeni in da bi si želeli odnehati. "Ampak nimamo pravice, če nehamo, bodo učvrstili svojo oblast, zato se moramo upirati."

Tako kot vsak večer so se tudi v drugi polovici marca še podnevi začeli zbirati pred zgradbo javne radiotelevizije. "Ta televizija ne dela v dobro ljudi, ampak vlade. Tukaj smo zato, da se sliši tudi naš glas," pove protestnica.

Zunaj na stopnišču so pripravili debato in jo delili v spletnem videoprenosu. Eden od prisotnih pove, da je to poslednji boj za njihovo državo, za neodvisno republiko. "Borimo se za osnovne človekove pravice; da ne bi živeli v strahu, ko spregovorimo, da bi dobili pomoč, ko jo potrebujemo, za socialno stabilno državo brez nasilja."

Vztrajajo, čeprav upanje plahni. Po večini srednja in mlajša generacija ne vidi druge možnosti. Zborovanje se zato na trenutke zdi kot skupinska terapija, priložnost za pogovor. Nikakor pa ne manjka solidarnosti. Sploh v hladnejših mesecih so poskrbeli za juho ali vsaj topel napitek.

Ne le protesti, proti potezam oblasti se bojujejo na številne načine po vsej državi. Do pred kratkim tudi z zasedbami fakultet. Zato, ker so del sistema in povezane z režimom, pojasni ena od aktivnih udeleženk zasedbe.

"Odločili smo se zavzeti naše prostore in univerzo kot prostor svobode govora, izobraževanja za našo generacijo, našo prihodnost. Takšno bi moralo biti okolje, v katerem se izobražujemo. Učiti bi se morali svobode in upiranja zlim silam in za človekove pravice."

Izpred stavbe javne radiotelevizije se protestniki tradicionalno odpravijo na tri kilometre dolg pohod do zgradbe parlamenta v središču mesta. Pot je v drugi polovici marca za približno 200 udeležencev minila mirno ob glasnih vzklikih. Vse skupaj je po glavni aveniji Rustaveli delovalo utečeno, vključno z delovanjem policistov, ki so ustavljali promet.

Pred parlamentom v Tbilisiju je že čakala množica blizu 2000 protestnikov. Obe skupini sta se pozdravili s prižganimi lučkami na pametnih telefonih, ki so jih dvignili visoko v zrak. Sredi cestišča je sedela skupina študentov. Obraze so imeli prekrite z maskami, kakršne poznamo iz časa covida.

"Po mesecih neprekinjenih protestov je naša nelegitimna vlada sprejemala vse strožje zakone z vse višjimi kaznimi za protestnike. Želijo nas prestrašiti, da se ne bi več zbirali. Ampak smo našli rešitev – obraze si zakrijemo z maskami, da nas ne prepoznajo," pojasni študentka.

Ob številnih gruzijskih in evropskih zastavah ter občasnih ubranih vzklikih se je protest pozno zvečer prelevil v druženje in debato. Študentka z zakritim obrazom je pojasnila še, kakšno prihodnost si predstavlja za Gruzijo.

"Čim dlje stran od Rusije. Edino na to pomislim, ko razmišljam o prihodnosti Gruzije. Kar se da daleč od Rusije. Vem, da fizično to ni mogoče. Tudi tehnično ne, glede na to, da nas vlada s svojimi ukrepi iz dneva v dan vse bolj zbližuje z Rusijo. Ampak vsi vedo, da Gruzija sodi v Evropo in ji je bilo usojeno, da postane del Evrope."

"Še vedno poročamo, še vedno zapišemo, kar želimo. Ljudje se še vedno zbirajo na ulicah. Obstaja še neke vrste svoboda govora, nekaj, česar denimo v Belorusiji in Rusiji ni. Ampak smo na poti tja in zelo malo časa nam je ostalo. Vse se spreminja z bliskovito hitrostjo," zaskrbljeno povzema Mariam Nikuradze, soustanoviteljica in izvršna direktorica OC Media.

Tudi kritični mediji in novinarji so na udaru v Gruziji. Blizu glavne avenije ima sedež spletni medij, ki v angleškem jeziku poroča o dogajanju na Kavkazu. Nikuradze pove, da je bila uro pred našim srečanjem na policijski postaji.

"Prejeli smo dve kazni v skupnem znesku 3300 evrov zaradi pokrivanja protestov. Takšna je nova zakonodaja. Če nekdo predstavlja oviro na cesti, lahko prejme kazen 1650 evrov. Policija uporablja umetno inteligenco za prepoznavanje obrazov, kazni so samodejno poslane tem posameznikom, ljudje sploh niso vključeni v ta proces. Noro, zelo distopično. Finančno kaznovanje je torej oblika pritiska, nasilja na protestih ni, še vedno pa so politični zaporniki."

Po mestu je dejansko opaziti nenavadno veliko število kamer. Nikuradze pravi, da so na javni radioteleviziji odpustili veliko novinarjev in ukinili številne oddaje. Spletni mediji, podobno kot nevladne organizacije, imajo težave zaradi ameriškega krčenja financiranja.

Razkaže tudi prostor, kjer hranijo opremo za pokrivanje protestov: plinske maske, rumeni jopiči, čelade. V preteklosti so bili med protestniki tudi pretepeni in tedne zdravljeni v bolnišnicah, nanje so usmerjali vodni top, jih škropili s solzivcem, novinarjem so odvzemali fotoaparate, opremo pa tudi uničevali. Nič od tega ni bilo preiskovano, pravi.

"Fizična, pravna, finančna in digitalna varnost. Z vsem tem se moramo ukvarjati skoraj vsak dan. Poleg tega pa se vrstijo neposredni vladni pritiski oziroma njene sovražne kampanje. Običajno so zelo usmerjene, in sicer proti posamičnim novinarjem."

Podrejeno sodstvo in podrejen represivni aparat sta glavna stebra, na katera se Gruzijske sanje opirajo pri vladanju, pravi izčrpana in zaskrbljena novinarka sredi Tbilisija.

Eden od dejavnejših v protestniškem gibanju je Ilia Ghlonti. Na intervju povabi v velike sodobno opremljene prostore za skupno delo. Lani so vzpostavili platformo Daitove. Najprej kot komunikacijsko okolje, prek katerega so iskali in ponujali prenočišča protestnikom iz drugih delov Gruzije.

Danes v digitalnem okolju povezujejo četrt milijona ljudi, pravi, vzpostavljajo pa tudi svoje medijske platforme, da bi pomagali svežim političnim obrazom. Dvakrat so mu policisti do zdaj preiskali stanovanje. Prvič brez naloga, ko ga tudi niso pridržali. V nasprotju s približno petdesetimi kolegi. Drugič so ga odvedli in pridržali osem ur.

Težava v Gruziji pa ni samo vladajoča stranka, pove. "Ljudje ne priznavajo obstoječega političnega prostora. Tudi volivci, ki ne podpirajo vladajoče politike, ne volijo za opozicijske stranke, temveč proti vladajočim Gruzijskim sanjam. Žal se v zadnjem letu dni politični razred ni spremenil, v nasprotju z družbo in kot bi to od njih ljudje želeli."

Poudarja, da protestniki zahtevajo svobodo, transparentnost, demokracijo. Tudi v strankarskih procesih. Želijo svežino, ideje, nove obraze. Nobene stranke ne bi smel obvladovati en človek, pravi. Upa, da bodo kritiko razumele tudi opozicijske stranke in se spremenile.

"Vidimo že lahko nova politična gibanja. Na mojo žalost gre za levičarska gibanja. Ampak moje mnenje ni pomembno, pomembno je, da so ljudje pripravljeni prevzeti odgovornost in se odločajo za vstop v politiko. Pomembno je, da spremembe dosežejo politični prostor."

Aktivist Ghlonti prihodnost vidi bliže Evropi. Članstvo v EU-ju mu samo po sebi ne pomeni nič, pove. "Želim si svetle prihodnosti za naše otroke. Dober zdravstveni sistem. Dober pravosodni sistem. Pravico na sodiščih. Ne želim, da je po krivičnem zaprt kdor koli v tej državi, ker ima drugačne poglede. Četudi so ti pogledi proruski. Ni mi pomembno. Zavzemam se za svobodo vseh. Aktivist sem, ne ker si želim članstva kjer koli, ampak ker verjamem v vrednote, na katerih je utemeljena Evropa."

Natia Bukina je lastnica galerije blizu parlamenta. Na stavbo s poslanci lahko gleda skozi okno. Na lanskih parlamentarnih volitvah, ko so vladajoče Gruzijske sanje prejele večino glasov, je bila med opazovalkami.

"Ljudem so obljubili približevanje Evropi, ampak kot so razlagali – s ponosom. Mesec dni po volitvah pa so rekli, da bodo proces približevanja ustavili. Prepričana sem, da so bile volitve ukradene. Ampak za ljudi, ki tega ne verjamejo, to niti ni pomembno. Tudi zanje namreč velja dejstvo, da je stranka, ki jim je obljubljala Evropo, obljubo prelomila."

Pričevanja sogovornikov in poročila mednarodnih organizacij med drugim navajajo, da so na lanskih volitvah kupovali glasove, nadlegovali opazovalce, ustrahovali volivce. Na podeželskih območjih so zaplenili osebne dokumente, ki so bili nato izročeni aktivistom, da so jih uporabili za glasovanje. Pritiskali so na zaposlene v javnem sektorju, naj podprejo vladajočo stranko. Za identifikacijo volivcev in štetje glasov so prvič uporabili elektronske naprave. Ob tem ni manjkalo pomislekov glede tajnosti glasovanja.

Madžarski premier Viktor Orban je še pred objavo končnih izidov odpotoval v Tbilisi in čestital Gruzijskim sanjam. V državi se ni počutil tuje. Življenje v Gruziji namreč otežujejo tudi zakoni, kakršen je tisti proti tujim agentom, ali pa zakon o družinskih vrednotah in zaščiti mladoletnikov.

"Eden od zakonov je usmerjen proti tako imenovani propagandi LGBTQ+ in je očitno v neskladju s človekovimi pravicami in svobodo izražanja. Neposredno zadeva tudi našo galerijo. Paziti moramo, kaj razstavljamo. Obstajajo knjige, o katerih se ne sme poučevati, knjige, ki imajo denimo junake, ki niso heteroseksualni. Podobno obstaja nezaželena umetnost, ki jo ustvarjajo pripadniki skupnosti LGBTQ+."

Sprehod po galeriji Bukina sklene s pogledom v preteklost in prihodnost. Pojasni, da je stavba, kjer je galerija, zelo stara. "V letih gruzijske neodvisnosti, med obdobjem imperialne in Sovjetske Rusije, je bila celotna zgradba britanska ambasada. Leta 1921, ko je prišla Rdeča armada, so morali zahodnjaki državo zapustiti."

Gruzijci so ostali sami, poudari. "Veliko je vzporednic, ki jih lahko potegnemo med takratnim in današnjim časom. Ampak danes je več kot stoletje pozneje, mislim, da se zgodovina ne bo ponovila … upamo, da se ne bo. Zato protestiramo. Da bo tokrat drugače. Tudi z več pomoči od zunaj. To, da praktično nihče ne priznava legitimnosti naši vladi, je zelo pomembno, kot tudi več sankcij in pritiska."

Zgodovinarka, profesorica in raziskovalka sovjetske preteklosti Rusiko Kobahidze ima svoje prostore v predelu Tbilisija s številnimi ruskimi priseljenci. Na pročelju skoraj vsake stavbe je narisana ali izobešena ukrajinska zastava, ne manjka grafitov proti Putinovemu režimu.

"Trenutni protesti so moderno narodno gibanje. To je narodno gibanje, ne le protestno gibanje, vključuje namreč večji del naše družbe. Menim, da nam preti eksistencialna grožnja. Naša glavna cilja sta tako ohranitev naše suverenosti in preživetje," pojasni.

Zgodovinarka vidi vzporednice med taktikami današnjih oblasti in prejšnjih režimov. "Ta režim uporablja sovjetske prijeme in taktike današnje Rusije, uporablja enako propagando. Ustvarja zunanjega sovražnika in ga demonizira. Ta sovražnik prihaja z Zahoda."

Tako poskušajo vplivati na notranjepolitične zadeve, nadaljuje. "V svoji propagandi omenjajo stranke svetovne vojne, globoko državo in svoje podpornike prepričujejo, da nas ti skušajo vplesti v konflikt z Rusijo. To je seveda čista izmišljotina, nima osnove v dejstvih."

Poleg tega skuša oblast v Gruziji polarizirati družbo, doda. "To so počeli tudi boljševiki: mi proti njim sovražnikom. V ta namen nadzorujejo posameznike z zasledovanjem, javno na plakatih ali nalepkah s slikami in gesli izpostavljajo posameznike kot tuje agente, sovražnike naroda. Okrniti želijo ugled ljudi, ki so vključeni v protestniško gibanje."

Na vprašanje, koliko so se v Gruziji naučili skozi zgodovino, kar bi lahko uporabili za ta čas, Kobahidze s kislim nasmeškom odgovori, da nič. Pojasni, da zgodovina v Gruziji ne obstaja.

"V Sovjetskih časih so brisali zgodovinski spomin. Po padcu Sovjetske zveze se je praksa nadaljevala, lahko da po inerciji. Ali ne posvečamo pozornosti posameznim vidikom naše zgodovine, jih spregledamo in jih ne analiziramo. Ali pa dele zgodovine namenoma brišemo in jim sploh ne namenjamo nobene pozornosti."

V kolektivnem spominu ni denimo obdobja prve gruzijske republike po letu 1918. Fotografija sestave parlamenta iz tistega obdobja, vključno s petimi poslankami, visi na steni pisarne Rusiko Kobahidze.

Pravi, da vloga Evropske unije v zadnjih desetletjih ni enoznačna. "Če govorimo o družbenem razvoju, je Evropska unija odigrala veliko vlogo s financiranjem izobraževalnih programov, različnih organizacij. Če pa govorimo o političnem vidiku, denimo leta 2008, ko je Rusija vdrla v Gruzijo, takrat je bila Rusija evropska partnerica, evropska reakcija zato ni bila prav odločna. Takrat smo pogrešali podporo Unije."

Gruzija leži na geostrateškem prepihu, ima turbulentno zgodovino in izkušnje, ki jih vsaj del prebivalstva ne pozablja. Sogovornica za trenutno dogajanje pravi, da smo, podobno kot ob začetku prejšnjega stoletja, tudi zdaj v turbulentnem obdobju.

"Civilizacija se mora upreti fevdalnim in imperialnim družbenim strukturam. A te so danes močne v Rusiji in Združenih državah. Za Gruzijo vidim priložnost za usmeritev proti Zahodu, kajti Rusija se nima časa ukvarjati z nami zaradi vojne v Ukrajini, Združene države in Evropa pa nas še vedno podpirajo. Ampak na žalost imamo oblast, ki je odločena to priložnost izpustiti iz rok. Dodati moram, da je naša usoda neposredno povezana z Ukrajino. Če Ukrajina ne zmaga v tej vojni, se bo Rusija zatem očitno usmerila k nam."