V zadnjem tednu naj bi vladne enote v uporniški Hami ubile najmanj 250 ljudi, zaradi česar je Varnostni svet prvič obsodil režim v Damasku. Grozeče besede je izrekla tudi Rusija, sicer tradicionalna zaveznica družine Al Asad. Foto: Reuters
V zadnjem tednu naj bi vladne enote v uporniški Hami ubile najmanj 250 ljudi, zaradi česar je Varnostni svet prvič obsodil režim v Damasku. Grozeče besede je izrekla tudi Rusija, sicer tradicionalna zaveznica družine Al Asad. Foto: Reuters
Pogled na Damask, glavno mesto Sirije
Sirija je dežela, kjer prevladujejo sunitski Arabci (65 odstotkov), a manjšine imajo pomemben delež. Alaviti predstavljajo 15 odstotkov prebivalstva, dobrih 10 odstotkov je kristjanov različnih cerkva (tako katoliških kot pravoslavnih), nekoliko manj je Kurdov in Asircev, nekaj odstotkov je druzov. Foto: EPA
Hafez Al Asad in Bašar Al Asad
Sirija je bila pod Hafezom Al Asadom zvesta zaveznica Sovjetske zveze, ob njenem slabljenju pa se je naslonila na Iran. Ravno to zavezništvo naj bi bilo krivo, da so alaviti v zadnjih desetletjih začeli bolj poudarjati, da so veja šiitskega islama. Nekateri poznavalci celo trdijo, da je prišlo do popolne preobrazbe prej mističnega alavizma v muslimansko ločino. Foto: EPA
Zastava stranke Baas
Arabska socialistična stranka Baas (francoski zapis, v angleščini Baath) je nastala leta 1947 v Damasku. V 60. letih je prišla na oblast v Siriji in Iraku, a je ravno zaradi tega razpadla na sirsko in iraško vejo. Sčasoma je zraslo takšno sovraštvo med državama, da je Sirija podpirala Iran v iraško-iranski vojni in voljno sodelovala v obeh zalivskih vojnah. Foto: EPA
Hama po februarskem pokolu leta 1982
Pokol v Hami februarja leta 1982 velja ob črnem septembru v Jordaniji leta 1970 za najbolj krvav obračun kakšnega arabskega režima z lastnimi državljani. Foto: EPA
Tanki v Hami
Po poročanju Al Arabije in Al Džezire so na stran protestnikov prestopile celo nekatere enote s tanki, zaradi česar se spopadi v mestu še stopnjujejo. Foto: EPA
Krvava Sirija

Hama je zgodovinsko mesto, ki leži na rodovitnem polmesecu ob bregovih reke Orontes. Mesto je imelo pred spomladansko vstajo proti režimu Bašarja Al Asada okoli 700 tisoč prebivalcev, katerih velika večina je sunitskih muslimanov. To je tudi del odgovora na vprašanje, zakaj Hama že desetletja velja za najtrdovratnejšo trdnjavo upora proti oblasti stranke Baas.

Arabski socialisti proti islamistom
V 50. letih prejšnjega stoletja sta na ozemlju Sirije, ki je bila tedaj mandatno ozemlje Francije, večino političnega prostora zavzeli dve gibanji: nacionalistična in socialistična stranka Baas ter konservativno-islamistična Muslimanska bratovščina.

Arabski socialisti (Baas) so se na oblast povzpeli leta 1963, ko je skupina vojaških častnikov izvedla vojaški udar. Med njimi so prevladovali mladi alaviti, pripadniki verske manjšine, ki so takrat za večino muslimanskega sveta veljali za odpadnike od islama.

Kdo so alaviti?
Alaviti se predstavljajo kot šiitski muslimani, medtem ko jih ima večina muslimanov, predvsem sunitskih, za odpadnike od islama oz. "brezverce". Alaviti tradicionalno živijo v sirskem gorovju ob sredozemski obali, njihovo osrednje urbano središče je pristaniško mesto Latakia. V Siriji jih je okoli 3,5 milijona in predstavljajo 15 odstotkov prebivalstva. V baasističnem režimu družine Al Asada so zavzeli najvplivnejše položaje v vojski in obveščevalnih službah, medtem ko je velika večina vladnih uradnikov sunitov.
Alavitska prepričanja in vera so zaviti v tančico skrivnosti. Ob šiitski, ismailski, različici islama so prevzeli številna druga mistična in sinkretična prepričanja prebivalcev Sirije. Ločino je v 9. stoletju ustanovil Mohamed ibn Nusajr, po katerem so jih dolgo imenovali nusajristi. Alaviti so prevzeli tudi številne krščanske navade in praznike. Med drugim praznujejo božič in veliko noč, v mističnem obredju pa uporabljajo vino in kruh. Petkratna dnevna molitev ni obvezna, se ne postijo in nimajo ramazana, ne romajo in nimajo posebnih svetišč oz. svetih mest.

Vzpon alavita prilil olje na ogenj
Revolucionarna gesla in posvetna narava nove vlade so že leta 1964 pripeljali do prve vstaje Muslimanske bratovščine v Hami, ki je v Siriji veljala za konservativno mesto trgovcev in posestnikov zemlje. Barikade aprila 1964 je vojska zlahka razbila, pri čemer je umrlo 70 članov bratovščine.

Po medstrankarskih trenjih in novem državnem udaru 13. novembra 1970 se je na mesto predsednika države zavihtel tedaj 40-letni general Hafez Al Asad, ki je vodil pragmatično in na vojski utemeljeno krilo stranke Baas. Šok v državi, ki je imela v ustavi zapisano, da mesto predsednika pripada sunitu, je bilo velik, saj je bil Al Asad alavit. Za Sirce je to tako, kot da bi predsednik Indije postal pripadnik kaste "nedotakljivih" ali predsednik ZDA Jud.

V Hami vrhunec in zlom upora 80. let
Konec 70. let je Muslimanska bratovščina začela oborožen odpor proti režimu. Od leta 1979 je v mestih Hama, Homs, Alepo in drugje delovala urbana gverila. Vrhunec islamističnega upora proti takrat še močno socialistično naravnanemu Al Asadu se je zgodil februarja 1982 v Hami. Vojaška patrulja je v zgodovinskem središču mesta 2. februarja ponoči naletela na gverilsko celico, kar je sprožilo delovanje preostalih celic. Uspešen boj in poraz patrulje sta dala zalet Muslimanski bratovščini, ki je v mestu oznanila splošno vstajo. V jutranjih urah 3. februarja je bilo v mestu pobitih 70 vodilnih članov stranke Baas.

Mesto je bilo hitro v rokah upornikov, ki so preostalo Sirijo pozvali k "uporu proti neverniku". Hafez Al Asad je pred mesto poslal mlajšega brata Rifata Al Asada, ki je zbral najbolj izurjene in zveste enote, ki so nato v treh tednih sistematično bombardirale in zavzele Hamo. V silovitih pouličnih bojih, v katerih se je sirska vojska držala načela "požgane zemlje", so najbolj nastradali civilisti, ki niso mogli nikamor zbežati. Do 28. februarja je bila operacija končana, upor Muslimanske bratovščine pa dokončno strt.

Pokol v Hami: Polemika o številu žrtev
Tuji diplomatski viri so najprej poročali le o tisoč mrtvih, a je priznani britanski novinar Robert Fisk, ki je Hamo obiskal le nekaj dni po koncu bojev, hitro poročal o najmanj 10 tisoč mrtvih. Pozneje je Fisk ocenil, da je bilo mrtvih 20 tisoč ljudi, večinoma civilistov, a tudi tisoč vladnih vojakov. Sirske organizacije za človekove pravice trdijo, da je bilo žrtev kar 40 tisoč, pri čemer se sklicujejo na poročilo Rifata Al Asada bratu, kjer je navedeno, da je v Hami skupaj umrlo 38 tisoč upornikov, vojakov in civilistov.

Ob februarski arabski vstaji v Tuniziji in Egiptu je sredi marca sledil še začetek protestov v Siriji. 22-milijonsko državo, kjer je večina prebivalstva mlajša od 30 let, pestita velika nezaposlenost ter okoren in skorumpiran državni aparat, ki budno bdi nad vsakdanjim življenjem Sircev. Neperspektivnost in gospodarski krč nezadovoljnih sta sprožila proteste, ki ne ponehajo niti po krvavem zatiranju s tanki.

Po mesecu osvoboditve tanki
Po nekakšni logiki Sirije je Hama postala središče upora in na protestih za odstop Bašarja Al Asada se je zbralo tudi do pol milijona ljudi oz. 70 odstotkov mesta. Po prvem množičnem shodu je sirski predsednik odstavil guvernerja mesta in province ter poslal vojsko na obronke mesta. Hama je nato mesec uživalo v navidezni osvoboditvi od baasističnega režima, ko je 31. julija vojska s tanki vdrla v mesto in se je začela ponavljati zgodba izpred 29 let.

Krvava Sirija