Gost 100. epizode Prvakov tedna je bil novinar Dnevnika, pisatelj in prevajalec, ki se veseli, da je njegova Nova Gorica evropska prestolnica kulture. V nasprotju s številnimi črnogledimi projekcijami prihodnosti optimistično napoveduje, da bo svet preživel.

Začel je pri Radiu Študent in Mladini, kot dopisnik je spremljal vojne na Balkanu, pozneje je poročal z Bližnjega vzhoda, bil je Delov dopisnik iz Washingtona, urejal je Sobotno prilogo. Pronicljiv mislec in izvrsten pripovedovalec, ki ga je Društvo novinarjev Slovenije leta 2022 nagradilo za izstopajoči novinarski dosežek. Nedavno je za časopis Večer povedal: "Kolikor sem videl tega sveta, je bil tisti trenutek, v katerem sem živel, vedno najslabši trenutek vseh časov, tisto prej pa je bila zlata doba."

Trenutnih razmer ne vidite tako črno, ampak vas vse, kar se dogaja v svetu, na neki način celo zabava in navdaja z radovednim pričakovanjem?
Da, res je, v zraku so pričakovanja konca sveta. V Parizu bo sedelo nekaj evropskih državnikov in se bodo pogovarjali o tem, kako upravljati konec našega sveta. Ampak ne smemo pozabiti, da ni prvič, da se napoveduje in pričakuje konec sveta. To, čemur smo priča zdaj, ni velika katastrofa svetovnih razsežnosti, ampak je rezultat najnovejše ameriške revolucije. In ker so Američani svetovna sila, iz tega delajo svetovno revolucijo. Trump se vede tako, kot se je Lenin leta 1917 med oktobrsko revolucijo, evropski državniki pa se odzivajo na podoben način in spodbujajo javno mnenje k temu, da so ljudje prestrašeni in se bojijo popolne zmage hudiča in hudega nad dobrim. Ta perspektiva se meni ne zdi prav posebej produktivna, proizvede samo nostalgijo za zlatimi časi. Dokler je Evropa delovala kot enoten političen, gospodarski in socialni kompleks, smo poslušali pritožbe, da je Ursula von der Leyen nacistka, da je vse v rokah kapitala, da Evropska unija nima nobene vrednosti. V trenutku, ko se zadeva razgrajuje, že slišiš pripovedovati o tem, kako lepo je bilo, ko smo imeli združeno Evropo in nismo imeli meja. Imaš tudi ljudi, ki so nostalgični že do hladne vojne in do Sovjetske zveze. Verjetno se še najdejo ljudje, ki gojijo nostalgijo do kraljeve Jugoslavije in Avstro-Ogrske. Tako smo pač narejeni.

Strah pred prihodnostjo prevlada nad željo po tem, da vidiš, kje je tvoje mesto v tem kaosu, ki je konstanten. Svetovni red, to je privid.

Kaj je ameriški podpredsednik J. D. Vance želel sporočiti Evropi, ko je v Münchnu govoril o tem, kako na stari celini izginja oziroma se zmanjšuje svoboda?
Zame je novica iz Münchna enaka novici iz Pariza. Tam ni bilo niti predsednice Slovenije niti slovenskega premierja. Šlo pa je za konferenco, posvečeno varnosti Evrope, na kateri so sodelovali vsi drugi. Vseeno mi je, kaj je rekel ameriški podpredsednik. Analizirati njegov govor je izgubljanje časa. Prišel je samo zaznamovat razmerje med Združenimi državami, Rusijo in Evropo, kot ga razumejo v sedanji ameriški administraciji. Evropejcem je prišel povedat, poglejte, v tej zgodbi ste nepomembni, za nas ne obstajate kot relevanten sogovornik. Dogovorili se bomo mi in Rusi, naša skrb so Kitajci, z Indijci se bomo pa tudi že pogovorili. Ko vi znotraj Evrope premlevate o teh rečeh, je to vaša težava. V tem kontekstu za nas Evropa še nasprotnik ni, kot zaveznika vas pa itak ne jemljemo resno.

Kakšna je bila Amerika na začetku tega tisočletja, ko ste bili dopisnik Dela iz Washingtona? Je mogoče potegniti vzporednico med Bushevo in Trumpovo Ameriko
Države v resnici niso tako zelo drugačne od samih sebe. Vsekakor je bil takrat na delu drugačen slog vladanja. Bushev način se je močno razlikoval od sloga vladanja Billa Clintona. Drugače se mi zdi, da glede Amerike in tudi drugih držav živimo v eni manjši iluziji, in to je, da so to naši zavezniki in prijatelji. Mislim, da so naslednjo izjavo pripisali enemu od britanskih zunanjih ministrov še iz časov angleškega imperija.

Ko so ga vprašali, kdo so prijateljske države, in je dejal, mi nimamo prijateljev, mi imamo interese. Sicer pa morate razumeti, da sta Ameriki dve. Če živiš v Ameriki, vidiš Ameriko na njeni lastni celini, njena protislovja, njeno lepoto, njene slabe plati. Če si v Evropi, vidiš ameriško zunanjo politiko in njeno neskončno (pop)kulturno produkcijo. Taylor Swift je še vedno najpopularnejša pevka na planetu. Pri filmih, glasbi prevladuje ameriška produkcija, celo pri knjigah, pri prodajnih uspešnicah so v ospredju ameriški avtorji. Če vključiš kateri koli računalnik, boš izbiral med dvema operacijskima sistemoma. Oba sta ameriška. Če se boš odločil brskati po svetovnem spletu, boš lahko izbiral med več brskalniki. Vsi so ameriški. Če greš na družbena omrežja, s kakšno kitajsko izjemo, spet prevladujejo ameriške platforme.

Vedno znova se sprašujem, ali je res tako težko ustvariti evropski spletni brskalnik. Odgovor je da, ker Evropa obstaja samo kot evropska upravljalna struktura, vse drugo je prepuščeno posameznim državam. Najlažje si je to razložiti na primeru filma. Če gledaš francoski film, veš, da je to francoski film.

Če gledaš slovenski film, enako. To pomeni, da gledaš film, ki v resnici zanima samo Slovence ali pa samo Francoze.

To, kar znajo narediti Američani in kar delata zdaj tudi Trump in Vance, je, da iz nekih partikularnih ameriških pogledov na svet naredijo univerzalno vrednoto, zamisel za to pa vzamejo pri tebi.

Tako kot so Maliju pobrali akorde in iz tega naredili blues in potem blues prodajali Afričanom kot ameriško glasbo.

To isto zdaj delajo s politiko.

Kaj Slovenija lahko naredi kot nestalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov?
Temu, da Slovenija ni nič naredila, se zelo čudim. Slovenija je ena redkih držav, ki je v Združenih narodih zares iskrena, delujoča, učinkovita in je zaveznica mednarodnih institucij. Lani jeseni sta bila v Ljubljani Felipe Lazarini, ki je vodja Agencije Združenih narodov za begunce v Palestini, in Carl Skau, namestnik izvršne direktorice in glavni operativni direktor Svetovnega programa za hrano. Vodil sem pogovor z njima in me je Lazarini popolnoma navdušil. Izraelci so mu ubili 180 uslužbencev in 50.000 klientov oziroma ljudi, za katere skrbi organizacija, ki jo vodi. Ne samo protokolarno, tudi v osebnih razgovorih sta oba izrazila občudovanje in navdušenje nad tem, da v Varnostnem svetu Združenih narodov Slovenija nastopa kot odločna zaščitnica mednarodnih organizacij. Eno so Izraelci z Združenimi državami razglasili za teroristično organizacijo, drugi pa režejo krila. Zakaj ima Slovenija zunanjo politiko, ki vztraja pri spoštovanju človekovih pravic in mednarodnih organizacij kot garanta svetovnega reda? Zato, ker nimamo atomskih bomb, nimamo velike in učinkovite vojske, nimamo dominantnega gospodarstva.

Edino, kar nam zagotavlja spodobno preživetje in da nas bodo obravnavali kot enakopravnega člana v sobah, v katerih se odloča o usodi sveta, je mednarodno pravo. Univerzalna deklaracija človekovih pravic ni bila napisana niti za Ruse niti za Kitajce niti za Američane. Napisana je bila za nas, za šibke. Od tod slovenska zavezanost mednarodnemu pravu in ustanovam.

Kaj si je v tem hipu primerneje dati na gramofon: Stairway to Heaven skupine Led Zeppelin ali Highway to Hell skupine AC/DC?
Mislim, da je Stairway to Heaven še vedno boljša izvedba, čeprav je Highway to Hell bolj realistična. Ne smete pa pozabiti, da isti ključ pri svetem Petru odpira vrata v pekel in nebesa.