Begunski center, zgrajen za približno 1500 ljudi, je napolnilo okoli 9500 prebežnikov. In prihajajo novi. Vsak dan okoli 900. A "šotor", postavljen ob dveh vrstah žičnate ograje, je zaprl vrata. Edini uradni prehod za begunce, ki želijo v Evropo.

V Idomeniju sem bil pred slabim tednom. Že takrat prepoln begunski center, že takrat napetost med sodelavci humanitarnih in drugih organizacij, ki poskušajo vsaj približno obvladati razmere, tudi med begunci. Takrat so se meje čez noč zaprle za Afganistance, ki ne morejo razumeti, v čem se razlikujejo od Sircev ali Iračanov, čez noč so od vseh, ki želijo naprej (skoraj enotno v Nemčijo) zahtevali potni list ali osebno izkaznico. Odrasel moški mi je v joku razlagal, da so s tem pot naprej preprečili tistim, ki bi zaščito najbolj potrebovali. Njegov potni list, pravi, je zgorel, tako kot tudi vse drugo njegovo imetje. Prišel je do sem, dobil dokumente, ki jih je lahko, zdaj kaže, da naprej ne bo mogel. Vojni begunci imajo pri sebi zelo redko svoj potni list, je prepričan.

"Grških policistov ni bilo nikjer"
Včeraj, teden dni pozneje. Najprej v Gevgelijo. Po vsa dovoljenja in hiter ogled, kaj se dogaja na makedonski strani. Zastraženo, oboroženo in, rekel bi, prestrašeno. "Nekaj sto jih je bilo, ki so razbili ograjo. Grških policistov ni bilo nikjer. In potem gledamo posnetke, kako poskušamo ljudi ustaviti s solzivcem in poslušamo, kako nehumani smo. Sicer pa, saj pri vas je podobno, ne?"

Makedonski policist, ki ne pozabi povedati, kako rad ima Slovenijo, in z nasmeškom vpraša, kako je živeti evropsko, si ne zna predstavljati, kaj bo, če se bo zastoj nadaljeval. Na drugi strani je že skoraj 10 000 ljudi, mnogi so upravičeno jezni. Spustili so jih do sem, v Grčiji in Makedoniji morajo za prevoze z vlaki in avtobusi plačevati vozovnice (pot iz Gevgelije do Tabanovcev pred srbsko mejo npr. stane 25 evrov, za otroke je prevoz brezplačen), odpeljejo šele, ko so nabito polni, zadnje tedne pa so jih zaradi prenapolnjenega Idomenija grški avtobusi odlagali kar na parkiriščih in bencinskih črpalkah ob avtocesti Atene – Solun, mnogi so nato več 10 kilometrov do sem prepešačili. Ponovi, kar mi je pred enim tednom povedal Grk v gostilni, ki se je z meje v daljavi celo vidi: "Kaj bomo, če se 10 000 ali 20 000 ljudi odloči, da je bilo čakanja v katastrofalnih razmerah dovolj in da gredo naprej. Kako jih bomo ustavili? Naj nanje streljamo?"

Odlagajo jih ob avtocesti
In nato v Idomeni. Uradna pot do tja, pa čeprav begunska centra ob prehodu za prebežnike loči le žica, vodi po avtocesti. Dobra novica – niti makedonski taksisti, niti grški kmetje ne stavkajo več, kar delo ob meji močno olajša. Prejšnji teden so se med 10. in 14. uro okenca na meji zaradi izmeničnih stavk preprosto zaprla. Prvi odcep na grški strani vodi v Idomeni. Od tu je do begunskega centra še 5 kilometrov. Na cesti množice prebežnikov. Ne vem, koliko kilometrov so že prehodili, a zdaj so tik pred ciljem, le da je grško-makedonska meja verjetno v njihovih mislih videti precej drugače. Grški policisti dogajanje le spremljajo, preverjajo avtomobile, ki zavijajo proti središču, in po navadi dodajo, naj ne pomislimo na to, da bi po poti koga pobrali.

Pred tednom dni so se grški policisti lotili "odstranjevanja" afganistanskih beguncev, ki so ogorčeni, ker po novem ne morejo naprej, blokirali železniško progo, pomembno predvsem za tovorni promet proti Solunu. Takrat so novinarjem dostop prepovedali. Čakati so nas pustili na cesti, kakih 700 metrov pred vhodom v begunski center. V enem tednu so begunski šotori prekrili ves prostor do tja. "Ne morem verjeti, da je to Evropa. Z zdravniki brez meja sem že bila v Indoneziji, Afriki, pomagali smo ob naravnih katastrofah. Ja, lahko rečem, da sem videla že tudi kaj hujšega. A tole tukaj se dogaja v Grčiji, v Evropi. Težko verjamem, da gre lahko še na slabše, a kot vidite, gre. Iz ure v uro."

Zaskrbljeni zdravniki
Zdravnica, ki že šest tednov pomaga v Idomeniju, pravi, da jo prvič zares skrbi. "Ljudje se tepejo za kruh. Za vodo čakajo po uro in več. Veste, kakšna je vrsta za prhanje dojenčkov? Tudi pet in več ur morajo čakati. Jezi me, ker nam nihče ne sporoči, kaj se dogaja. Bodo čakali, da bo tu 10 000 ljudi, morda 15 000?" Zraven nje znan obraz. Še en zdravnik, ki sem ga pred dobrim tednom srečal v Preševu, na srbski strani. "Bolj nas potrebujejo tu, čeprav mi kolegi sporočajo, da se zapleta tudi v Preševu, saj ljudi ne spuščajo proti Šidu. Tam naj bi bilo še nekaj 100 ljudi, ki jih je Hrvaška zavrnila, Srbija pa jih zdaj namerava poslati nazaj v Makedonijo. Ne znam vam opisati, kako zaskrbljen sem tu. Ob vsej vlagi ponoči in relativno toplemu vremenu čez dan je le še vprašanje časa, kdaj bo izbruhnila kakšna bolezen, ki se bo nato bliskovito širila. Idomeni je tempirana bomba, zato moramo storiti vse, da ne eksplodira."

Šotori zdaj stojijo na travnikih, poljih, na mnogih piše "Odprite meje", "Pomagajte nam", ob njih pa visijo premočena oblačila. Povsod blato. Mnogi si zakurijo ogenj, porabijo vse, kar jim pride pod roko, v zraku je smrad po zažgani plastiki. Begunka iz Sirije mi pokaže svoj šotor. Tu je že 6 dni, ves čas spi na travniku. Šotor je majhen, a v njem ni sama. Zato jo vprašam, ali je tu z družino. "Da, s svojo in sestrino, zraven so tudi starši. 18 nas spi v tem šotoru." Ko ga odpre, je v njem kup preplašenih otroških oči, vsi otroci so bosi, ob bližnjem ognju se sušijo njihovi čevlji.

Nedaleč stran, v vrsti za kruh, sprašujem, ali kdo govori angleško. Kup ljudi mi začne kazati mladega fanta. Tudi Joram prihaja iz Sirije, star je 23 let in takoj pripravljen deliti svoje izkušnje. Tu je že deseti dan, čeprav ima osebno izkaznico in torej ustreza pogojem za sprejem v Makedonijo. "Ušel sem iz Sirije. Tam nimam več nič. Ruševine in grobove. Tu sem kot žival. Obsojen sem na čakanje v centru, kaj naj bi storil drugega. Denarja nimam več skoraj nič, zato je trenutno pot nazaj v Sirijo, tudi če bi se vojna tam nehala, česar pa ne verjamem, nemogoča. Včeraj je makedonska policija ljudi razgnala s solzivcem. Saj razumem, da tako, da razbijamo ograje, ne gre, ampak nas ne razume več nihče. Nič nočemo, samo, da nas spustijo do Nemčije. Zdaj pa se počutim, kot da bi prišel iz ene vojne v drugo."

Začnem razlagati o tem, da stvari za mnoge v Evropi niso tako preproste, da je marsikaj odvisno tudi od Avstrije. Medtem se je okoli Jorama nabrala prava množica ljudi. Vsi razlagajo in prosijo, naj mi prevaja. Da Makedonci zavračajo vse, ki imajo v potnih listih turški žig, da naenkrat tudi vsaka osebna izkaznica ni več dobra za prehod meje, da zbolevajo otroci, da so lačni, da jim nočemo pomagati ... Nekateri se bojijo, da bo beguncev preveč, da se bodo meje zaprle in da bodo ostali v Sloveniji, Srbiji, Makedoniji, pojasnjujem. Veliko nerazumevanja in vprašanj, česa se bojimo. "Le bežimo pred vojno, bežimo tja, kjer so nas pripravljeni sprejeti in kjer bi lahko imeli prihodnost. Nismo teroristi, če mislite to." Razumejo tudi to, da se mnogi izdajajo za Sirce, pa to v resnici niso. "Če bi nam želeli pomagati, nam bi lahko. Zelo hitro lahko s pomočjo prevajalca ugotovite, ali res prihajamo od tam, kot smo rekli."

Glavna naloga grških policistov včeraj je bila poskrbeti, da lahko mimo begunskega centra, zdaj, ko so šotori povsod, pravzaprav sredi begunskega centra, vozijo vlaki. V ponedeljek niso mogli, saj so prebežniki zaprli progo, takoj za tem pa so jo zaprli še Makedonci. Če bi namreč prebežniki prebili ograjo med grškim begunskim centrom in progo, bi imeli brez dodatne makedonske ograde po tirih prosto pot do Makedonije. Meja, pravijo Makedonci, je bila včeraj zaprta prav zato, ker na grški strani ni bilo nobenega policista. Tudi prehod do male hišice, ki spominja na večji šotor, z obeh strani pa je obdana z žico, je bil zaprt. To je kraj, kjer begunci stopijo z grške na makedonsko stran. Ko mi le uspe priti do tja, vidim množico prebežnikov, ki ob njej mirno čakajo. Nato se vrata odprejo in z makedonske strani vstopijo grški policisti. Pogovori očitno vendarle potekajo. Ko se vrata spet zaprejo, začnejo grški policisti in policistke prebežnikom glasno vzklikati, naj gredo stran od tu. Tudi v naslednjih urah bodo torej vrata najverjetneje zaprta. A ogromno beguncev bo poskušalo ostati čim bliže. Četudi ne gredo v svoj šotor, četudi ne spijo. Ker ne želijo zamuditi trenutka, ko bi se vrata za nekaj beguncev morda vendarle odprla.

Med javljanjema za TV Dnevnik in TV Odmeve je bilo dovolj časa, da sva se s snemalcem Pantelijo še enkrat sprehodila po begunskem centru in pred njim. Še vedno dolge kolone – na eni strani za kruh, na drugi za kozarec pretlačenega sadja. Kdor ima denar, se lahko sprehodi nekaj kilometrov in si kruh ali pomaranče kupi tam. A takšnih je vedno manj. Prihajajo grški avtomobili – eni polni oblek, drugi sendvičev, tretji vode. Ustavijo med begunci in začnejo deliti ter drug za drugim doživljajo stampedo. Ko se razve, da se da nekje priti do česar koli, se tja zgrne več deset ali celo več sto ljudi. Spet drugi pridejo z avti in pred begunskim centrom prodajajo jabolka, banane, cigarete, pijače. Nekaj ocvrtih krompirčkov stane 2 evra. Hitri zaslužek na račun beguncev. Tudi na makedonski strani. Za to vedo vsi.

Kaj se zgodi, ko odstranijo novinarje?
Tik pred vklopom v Odmeve pride do mene begunec iz Iraka in vpraša, ali je res, da nas novinarje podijo iz begunskega centra. Ne da bi vedel, mu odvrnem. Zakaj? "Ker to vedno pomeni kaj slabega, po navadi pride policija in begunce nalaga v avtobuse in vozi nazaj proti Atenam. Tam pa si v enakih razmerah, ampak spet 500 kilometrov stran od meje."

Po vklopu pozdravim še grško novinarko, zdaj že staro znanko. "Tako je, kot sem dejala pred enim tednom. In še huje bo. Več kot bo ljudi in čakanja, več bo jeze in nerazumevanja. Če mislite, da ste s tem, ko ste s severa Makedoncem poslali nekaj policistov in opreme, opravili, se motite. Če spodleti Grčiji, bo tudi vam. Namesto da nas režete stran, bi moral končno kdo konkretno pomagati. Ste videli Frontex? V begunskem centru so, da kažejo svoje znake in se nastavljajo fotografom. K nam pa ljudje še naprej prihajajo z vseh strani. In vsi hočejo sem. Jasno, le od tu gredo lahko naprej."

Ko sva odhajala iz begunskega centra, je termometer kazal 9 stopinj. Temperatura se hitro spušča, za tiste, ki nimajo niti šotora, so našli nekaj dodatnih oblek. Vsaj dežja to noč ni bilo. Še vedno pa smrad po plastiki, mala ognjišča, iz šotorov občasno otroški jok in še vedno vrste za hrano. Sem ter tja je pripeljal vlak, prebežniki so vstali s tirov, na drugi strani so se umaknili policisti, a le, dokler ni šel vlak mimo. Večer se zdi miren in za danes napovedujejo sonce. Marsikaj bo za to laže. A v begunskem centru Idomeni bo število beguncev najbrž preseglo 10 000. Še en težek dan za vse.

Foto: BoBo