"Tako kot so to počeli nacisti, so tudi nas ameriške Japonce zaprli v koncentracijska taborišča," se z grenkobo spominja zdaj 82-letna Okazakijeva, ki so jo z družino odpeljali v internacijsko taborišče Manzanar v Sierri Nevadi, približno 370 kilometrov severno od Los Angelesa. Pri tem je treba poudariti, da v nasprotju z nacističnimi v ameriških taboriščih niso nikogar mučili ali ga ubili, so pa interniranci živeli v velikem strahu. "Če smo se približali železni ograji, so nam takoj zagrozili," je za Reuters dejala Okazakijeva, ki je zelo dejavna v nevladni organizaciji, ki promovira ozaveščanje o zaprtju japonskih Američanov med drugo svetovno vojno.

Rooseveltov zloglasni ukaz 9066
Pred 75 leti, 19. februarja 1942, tri mesece po tem, ko so Japonci napadli Pearl Harbour, čemur je sledila vključitev ZDA v drugo svetovno vojno, je takratni ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt podpisal izvršni ukaz 9066. Z njim je omogočil, da so nekatera območja v državi razglasili za vojaške cone, s čimer je prižgal zeleno luč za internacijo japonskih, nemških in italijanskih Američanov zaradi suma sodelovanja s sovražnikom.

Oblasti so v 10 internacijskih taborišč po državi zaprle okoli 124.000 ljudi, daleč največ med njimi, 110.000, je bilo japonskih Američanov, od tega 30.000 otrok. Dve tretjini zaprtih japonskih Američanov sta bili rojeni v ZDA. Interniranih je bilo še približno 11.000 Američanov nemškega rodu, med njimi tudi nekaj judovskih beguncev iz Nemčije - za Američane so bili vsi Nemci, judovstvo pa "le" verska praksa -, in 3.000 Američanov italijanskega rodu.

Od predsodkov in rasne diskriminacije do internacije
Odnos ameriških oblasti do japonskih Američanov in drugih državljanov azijskega izvora je bil že desetletja prej poln predsodkov, z izbruhom druge svetovne vojne pa se je drastično poslabšal. Kot se je izkazalo pozneje, je Roosevelt že leta 1941 odredil tajno preiskavo, s katero so želeli oceniti možnosti, ali bi japonski Američani lahko ogrožali ameriško varnost. V Munsonovem poročilu, ki je bilo končano mesec dni, preden je bil napaden Pearl Harbour, je bilo zapisano, da "ne bo nobene nepričakovane vstaje Japoncev v ZDA".

Ob tem je v njem zapisano, da je večina tamkajšnjih Japoncev zvestih ZDA, in da - v najslabšem primeru - upajo, da se bodo s tem, ko bodo tiho, izognili koncentracijskim taboriščem ali povračilnim ukrepom. Podobno je razkrila tudi druga preiskava, ki se je začela leta 1940 in končala januarja leta 1942. V izsledkih je uradnik mornariške obveščevalne službe Kenneth Ringle pozval proti množičnemu zapiranju. Kot kaže zgodovina, se je zgodilo ravno nasprotno.

V Santa Aniti zbirni center
V odročnih krajih Kalifornije, Arizone, Oregona in Washingtona so takoj po Rooseveltovem izvršnem ukazu začeli gradnjo internacijskih taborišč, v času njihove gradnje pa so "žrtve" najprej namestili v zbirni center v Santa Aniti. Marca 1942 se je tako v tem zbirnem centru drenjalo okoli 19.000 japonskih Američanov iz Južne in Severne Kalifornije. Hipodrom in konjske hleve okoli njega je vojska preuredila v barake, vzpostavili so bolnišnico, trgovine, pošto, učilnice in cerkve, vsak interniranec pa je prejel posteljo, odejo in slamico, je v svoji knjigi Birtright of Barbed Wire zapisal Anthony Lehman. Prebivalcem je bilo prepovedano imeti pri sebi kakršno koli literaturo v japonščini. Kompleks je obkrožala žičnata ograja, ponoči pa je celotno področje osvetljeval nadzorni žaromet, ki je ves čas "krožil" naokoli.

Časopis Santa Anita Pacemaker
A kljub težkim razmeram so številni prebivalci tudi v tem začasnem "mestu" opravljali svoje poklice, drugi so se znašli drugače, oblikovali pa so tudi gledališko skupino, zbor in celo godalni kvartet, izdajali pa so tudi časopis, ki so ga poimenovali Santa Anita Pacemaker. V njem so dvakrat tedensko na od štirih do šestih straneh popisovali dogajanje v taborišču; od tega, kdo se je rodil, do tega, kdaj ima kakšen klub sestanek, vključeval pa je tudi redno žensko kolumno, v kateri je avtorica Asami Kawachi med drugim delila različne nasvete (npr. kako si umiti lase, če ni šampona). Ime časopisa ni bilo izbrano naključno: pacemaker, kar lahko prevedemo kot dajalec ritma, je namreč v konjski dirki tisti konj, ki je na čelu tekmovalcev. Izdajatelji časopisa so s tem želeli pokazati sointernirancem pot naprej.

Največje taborišče Manzanar
Manzanar (v španščini nasad jabolk) je bilo prvo zgrajeno internacijsko taborišče, ki je bilo sprva, natančneje med marcem in majem 1942, začasni zbirni center. Julija 1942 je bilo v taborišču, ki se je razprostiralo na 2.500 hektarjih, 10.000 internirancev, 90 odstotkov med njimi jih je bilo z območja Los Angelesa. Večina internirancev je v taborišču delala, za kar so prejeli plačilo, težko življenje pa so jim vsaj malo popestrile različne športne dejavnosti, tudi igrišče za golf z devetimi luknjami.

Nekateri niso imeli kam
Taborišče so kot šesto od desetih taborišč zaprli 21. novembra 1945. Velika večina je taborišče zapustila, takoj ko so ga lahko, kar velik delež internirancev pa ni hotel oditi. Razlog: niso imeli kam, kajti ko so jih prisilno preselili, so ostali brez vsega.

Leta 1985 je bil Manzanar razglašen za spomenik državnega pomena.

Življenja v velikem strahu se spominja tudi Kanji Sahara, ki je v taborišče na hipodromu v Santa Anita Parku, le dobre pol ure od doma v Los Angelesu, prišel pri osmih letih. "Rekli so nam, naj se javimo v naši lokalni cerkvi. Ko smo prišli tja, je bilo tam od 10 do 15 avtobusov, ki so čakali na nas," pravi zdaj 82-letni Sahara. "Ko sem izstopil z avtobusa, sem videl vrste in vrste konjskih hlevov. Tam smo potem živeli." Po šestih mesecih so družino Sahara premestili v taborišče v Jeromu v zvezni državi Arkansas, kamor so se odpravili z vlakom. "Na koncu vsakega vagona so bili varnostniki, žaluzije pa so bile spuščene," se spominja vožnje. Razmere za življenje so bile v Jeromu, v primerjavi s Santa Anito, kjer so se drenjali na majhnem prostoru, boljše.

Družina Okazaki je taborišče zapustila leta 1944, družina Sahara leto pozneje, člani obeh pa so morali, preden so jih izpustili, znova priseči svojo zvestobo ZDA.

Roosevelt je ukaz 9066 preklical decembra 1944. Internirance so potem začeli izpuščati, taborišča, v katerih so preživeli več let, pa so dokončno zaprli leta 1946. Sledila je težavna vrnitev v običajno življenje: številni so namreč ostali brez domov, služb, podjetij, premoženja in prihrankov. Tistim med interniranci, ki niso bili rojeni v ZDA, je bila naturalizacija dovoljena šele po letu 1952.

Desetletja iskanja pravice
Poznejši ameriški predsednik Jimmy Carter je leta 1980 podpisal ukaz o vzpostavitvi komisije za medvojne selitve in internacijo civilistov (CWRIC), katere naloga je bila preučiti ukaz 9066 in njegove posledice na japonske Američane na zahodu ZDA in življenje domorodnih prebivalcev na otokih Pribilof (Aljaska). V poročilu leto dni pozneje je devetčlanska komisija sklenila, da je bilo zaprtje japonskih Američanov med drugo svetovno vojno "groba krivica", sledila so številna zaslišanja žrtev, skupno so jih zaslišali več kot 750. Podobno je komisija ugotovila tudi čez dve leti, ko so v poročilu Personal Justice Denied zapisali, da zaprtje japonskih Američanov ni bilo upravičeno z vojaško potrebnostjo.

Komisija je vladi priporočila, da se uradno opraviči in žrtvam izplača odškodnino, avgusta 1988 pa so potem v kongresu sprejeli tudi zakon, ki je poleg opravičila in izplačila odškodnin predvidel tudi javna sredstva za ozaveščanje javnosti o krivičnem zaprtju in preprečevanje podobnih dejanj v prihodnosti. Vlada je odškodnino v znesku 20.000 dolarjev izplačala okoli 82.200 japonskim Američanom.

19. februar, dan, ko je Roosevelt podpisal ukaz 9066, v ZDA zaznamujejo kot dan spomina na internacijo japonskih Američanov med drugo svetovno vojno.