Pot do nove ustave, potrjene na referendumu v začetku avgusta, je bila dolga in zadnja leta tudi nasilna, toda težko delo nedvomno šele prihaja, saj bo treba udejanjiti zapisane korenite spremembe v političnem sistemu, ki se razen ukinitve enopartijske vladavine leta 1991 ni spreminjal od zadnjih dni britanske kolonizacije. Zdaj se prevetritev obeta še izvršni, zakonodajni in sodni oblasti.

Ena izmed pomembnejših sprememb je prav vloga predsednika, in čeprav mesto premierja v tudi novi ustavi ni predvideno, se mu bodo občutno zmanjšala pooblastila in pristojnosti, kot na primer imenovanje sodnikov in vodstva policije, o čemer bo zdaj odločal parlament. Tako naj bi odpravili klientelistična razmerja, ki so se do skrajnosti razpasla med 24-letno vladavino drugega predsednika Daniela Arapa Moia, ko so bile vse pomembne odločitve in nameščanja popolnoma v njegovih rokah.

Moi, ki ga je leta 2002 nasledil sedanji predsednik Mvai Kibaki, je svojim bogatim prijateljem, političnim zaveznikom in po etničnih linijah samovoljno in brezskrbno razdeljeval državna zemljišča, kar naj bi se z zemljiško reformo v prihodnje spremenilo. V državi, kjer tako kot služb manjka obdelovalne zemlje, je to občutljivo vprašanje, ki je sprožilo že številne napetosti med pripadniki več kot 40 etničnih skupin.

Nasilje spametovalo politike
Na referendumu leta 2005 so Kenijci zavrnili novo ustavo, a že dve leti pozneje po nemirih, ki so sledili zadnjim predsedniškim in parlamentarnim volitvam, se je okrepilo zavedanje po nujnih spremembah. V povolilnem nasilju je bilo ubitih 1.500 ljudi in okoli 300.000 pregnanih z domov, nekoč stabilno, relativno razvito in zgledno afriško državo pa je za dva meseca zajel kaos, ki se je končal z vlado narodne enotnosti.

Predsednik je ostal sporni zmagovalec volitev Kibaki, ustanovljeno pa je bilo še mesto premierja za njegovega nasprotnika in poraženca volitev Raila Odingo. Oba sta podprla novo ustavo, medtem ko je bil Moi v taboru nasprotnikov, predreferendumska kampanija in samo glasovanje 4. avgusta pa sta se kljub bojazni pred ponovitvijo nemirov končali mirno.

Vera pred politiko
Volivci, ki so z več kot dvetretjinsko večino glasovali za sprejetje nove ustave, so s tem potrdili tudi prvo listino o temeljnih pravica v zgodovini Kenije, ki določa, da ima vsak pravico do osnovnih dobrin, kot so voda, domovanje, zdravstvo in zadostna oskrba s hrano.

Za največ "hude krvi" med kampanjo niso poskrbela politična vprašanja, ampak tista verske narave. Številne krščanske skupnosti so ostro nasprotovale določilu, ki ohranja muslimanska sodišča (kadi) in pravico, da ta odločajo v primeru porok in dedovanja, če sta obe strani pripadnika muslimanske manjšine, ki predstavlja 15 odstotkov prebivalstva.

Po drugi strani je kenijske kristjane razvnelo še določilo, ki dovoljuje splav, če je ogroženo zdravje matere, in ta tabor je predstavljal velik delež tistih, ki so na referendumu zavrnili novo ustavo. Razprava o tem se ni ustavila znotraj meja Kenije, temveč se je preselila tudi v ZDA, ki so politično in tudi denarno podprle referendum.

Nekateri republikanski nasprotniki so šli celo tako daleč, da so predsednika Baracka Obamo obtožili, da ameriški davkoplačevalski denar troši za muslimane v deželi svojega očeta in nezakonito podpira pravico do splava, kar je v nasprotju z ameriški zveznimi zakoni, saj ti ameriški adimistraciji prepovedujejo financiranje kampanij podpornikov splava po svetu.

Obama je po referendumu pozdravil voljo kenijskega ljudstva in zmago označil za pomemben korak za kenijsko demokracijo. Večinska podpora novi ustavi po njegovih besedah kaže željo Kenijcev po boljšem vladanju, večji stabilnosti in blaginji.

Za uresničitev teh želja bodo morali verjetno še počakati nekaj časa, a dobre obete bi pomenilo že kakšno kaznovanje skorupiranega politika in razkritje vpletenih v poboje leta 2007 in 2008.