Je drugi največji otok v Egejskem morju in leži le 6 kilometrov od turške obale. Ko je pred tremi leti izbruhnila begunska kriza in se je odprla tudi balkanska pot prek Grčije in Makedonije do Srbije in potem naprej v prve države Evropske unije, je bil otok tudi najbolj na udaru.

Po neuradnih podatkih različnih vladnih in nevladnih organizacij naj bi do zdaj Lezbos prečkalo že več kot pol milijona beguncev in migrantov. Če je večini uspelo po nekaj dneh zapustiti otok, pa so razmere od predlanskega sprejetja dogovora med Evropsko unijo in Turčijo zdaj popolnoma drugačne.

Dogovor je sicer ustavil pretok beguncev in migrantov na otoke z nekaj tisoč na nekaj sto in potem tudi nekaj deset na dan. A po sprejetju dogovora so tisti, ki so prišli na otok s populacijo 87 tisoč ljudi, tam tudi ostali.

Ves svet je potrkal na vrata
V bližini vasice Molivos na severu otoka že 18 let živita angleška zakonca Eric in Philipa Kempson. Eric, ki je tesar, kipar in slikar, je iskal mirnejši in lagodnejši kotiček za življenje, kot je Anglija. Na otok sta prišla z majhno hčerko Elleni. “Na te plaže je prispela večina izmed vseh beguncev, ki so prišli na Lezbos,” s terase za hišo, kjer se prek morja odlično vidi tudi Turčija, pripoveduje Eric. Pravi, da so prvi begunci, ki so na Lezbos začeli prihajati že na začetku tega tisočletja, veslali čez morje: “To so bili večinoma afganistanski in iraški begunci, ki so bežali pred takratnimi spopadi.”

Podoba beguncev se je začela spreminjati po letu 2014, ko je izbruhnila vojna v Siriji. Takrat so se med begunci začele pojavljati tudi ženske z otroki, ki so trpeli zaradi hudih vojnih ran, tudi kemičnega orožja.

Šestkilometrska razdalja je precej mikavna tudi za plavanje. Veliko beguncev se je odločilo, da bodo preplavali razdaljo, ki je videti precej krajša. Večini ni uspelo. Se pa Eric in Filipa spominjata dveh, ki jima je. Bila sta oblečena v neoprensko obleko in morala sta biti izjemna plavalca, saj je tok med Turčijo in Lezbosom zelo močan.

Prvič, ko sta se odločila, da se bosta popolnoma posvetila pomoči beguncem, je bilo maja leta 2015, razlaga Eric. Hodil je po plaži med odvrženimi rešilnimi jopiči ter na tleh zagledal otroško lutko. Prizor ga je prvič po kar nekaj letih spravil do solz.

Potem nista več odlašala. Vsem, ki sta jih poznala, sta poslala prošnje za pomoč. “Po dveh mesecih, ko je na Lezbos prihajalo že po tisoč ljudi na dan, sta na pomoč prišla nizozemska prostovoljca. Do konca oktobra 2015 je bilo na otoku že 2500 prostovoljcev, ki so pomagali pri oskrbovanju beguncev in migrantov. Takrat je prihajalo po 200 čolnov na dan,” pripoveduje Phillipa.

S prostovoljci je potem prišla tudi finančna pomoč. Prinesli so veliko oblačil, zdravil in drugih nujno potrebnih stvari. Prve dni so veliko pomagali tudi turisti, predvsem s kupovanjem hrane in drugih potrebščin.

Pred njuno hišo je ogromno skrbno urejenih škatel, zabojev in vreč. Še vedno prihaja veliko materialnih donacij. S tem zdaj oskrbujeta tiste, ki pridejo na otok v njuno bližino ali pa se zapeljeta na jug do registracijskega centra Moria, kjer je položaj vse prej kot urejen.

Kempsona ne mislita kar tako obupati. Še vedno se bojujeta za boljše življenje beguncev in migrantov. Njuna hči Elleni pa je pri 18 izdala že tretji album, njene pesmi po večini govorijo prav o svetu, krivici in begunskih zgodbah.

Pokopališče dostojanstva
Če na poti nazaj proti mestu Mitilini še pred idilično vasico Molivos zavijete levo na makadamsko cesto, vas ta pripelje do izjemne razgledne točke, s katere se odlično vidi šestkilometrski pas morja, ki je pri prečkanju zahteval že več sto življenj. Na drugi strani hriba pa je ogromen kup - na prvi pogled gre za smeti. Ko se pomikaš bližje, opaziš, da gre za na enem mestu zbrane in odvržene neuporabne rešilne jopiče. Ko se sprehajaš po pokopališču rešilnih jopičev, se zdi, kot da ti vsak izmed kosov gume, pene in plastike želi povedati svojo zgodbo. Najglasnejši so tisti najmanjši, otroški. V bližini je grafit z napisom Shame on you Europe - Sram te bodi, Evropa. Poleg tega pokopališča dostojanstva je tudi nekaj manjših bark in čolnov, ki so jih uničili, da jih tihotapci ne bi več uporabili. Ves prizor končuje samotno in mogočno drevo, ki se zdi, kot da varuje vse te zgodbe na enem mestu, da ne bi pobegnile.

Pozabljeni domačini
Papež Frančišek je leta 2016 med svojim obiskom otok razglasil za otok miru in solidarnosti. Marsikdo poudarja, da če ne bi bilo tako solidarnih domačinov na Lezbosu, bi bila begunska kriza še veliko večja. Eden izmed domačinov, ki niso niti za hip odlašali pri pomoči migrantov, je bil Stratos Kabanas.

Stratos pravi, da njegova filozofija življenja temelji na tem, da v življenju uživaš. “Odnesti moraš čim več pozitivnega. Imam na stotine razlogov za življenje. Včasih sem imel izjemno srečo, da sem ostal živ,” kar pripisuje svoji odprtosti. To pa povezuje s sprejemanjem in
dajanjem. “Če nekaj daš, boš v zameno vedno nekaj dobil.”

Ta filozofija ga je vodila pri njegovem početju, ko so na severno obalo začeli prihajati prvi čolni beguncev. Stratos ima majhno barko, s katero je še pred dvema letoma vozil manjše skupine turistov na izlete po težko dostopnih zalivih, ki so primerni za snorklanje in
potapljanje. Potem pa mu je barka začela služiti za druge namene. Ogromno čolnov je rešil iz težav na morju, ogromno ljudi je potegnil iz vode na krov. Zdaj pa želi opozoriti na en drug vidik.

“Ne želim si nikakršnih koristi ali ugodnosti za dejanja, ki so bila popolnoma človeška. Vsak, ki se zaveda svojega poslanstva na svetu, bi moral pomagati. Na kar želim opozoriti, je to, da naj se grška država in Evropa začenjata zavedati, kaj se je tukaj zgodilo meni in drugim otočanom. Še enkrat, begunci in migranti, ki so prišli na otok, nujno potrebujejo pomoč, pobegnili so zato, ker so neki drugi svetovni politiki na njihovih ozemljih zanetili vojno.”

Stratos opozarja, da so jih njihova lastna lokalna, nacionalna in evropska oblast dobesedno pustile na cedilu. “Dva tisoč ljudi je sprejelo in ponudilo pomoč več kot pol milijonu ljudi. Vsakič, ko se o tem pogovarjam, se mi v glavi narišejo grozni prizori prvih dni.” Stratos pravi, da po tem, ko jih je že zajela ekonomska kriza, jih je zdaj zadela še psihološka kriza, iz katere ne morejo pobegniti. Poudarja, da če bi se to zgodilo v nekem mestu v Nemčiji, bi zagotovo do vsakega prišla posebna psihološka služba.

“Zakaj dopuščajo, da begunci živijo v katastrofalnih razmerah na tem otoku, medtem pa nekatere vasi umirajo, ker je v njih ostalo samo nekaj deset ubogih starcev? Zakaj ne morejo vložiti nekaj denarja in te ljudi naseliti v prazne in zapuščene hiše, v katerih bi dostojno živeli ter nekateri mogoče celo ostali tukaj.”

Vselej je zavrnil vsakršno plačilo za delo, ki ga je opravljal med begunsko krizo, zato so ga tudi ozmerjali. “Rekli so, da sem nacionalist, ker sem rekel, da nihče ne bi smel vzeti denarja od nevladnih organizacij, saj ta denar pripada ljudem, ki ga res potrebujejo.” Stratos je imel burno življenje, prepotoval je skoraj ves svet, vendar se je vrnil na rodni Lezbos, kjer zdaj živi že deset let. Na življenje gleda realistično z nekaj optimizma, pravi, da je bil včasih pesimist, vendar mu je življenje pokazalo drugačno pot.

Moria ali morija?
Deset minut z avtomobilom, dve uri hoda oziroma nekaj več kot pet kilometrov iz največjega mesta na Lezbosu Mitilini, leži tipična otoška vasica Moria. To ime je zdaj po svetu znano predvsem zaradi velikega sprejemno-registracijskega centra za begunce in migrante, ki leži v neposredni bližini vasi.

Center Moria je zelo nepravično in neuradno prevzel ime vasici, ki, obdana z oljkami, leži v njegovi neposredni bližini.

Sprejemno-registracijski center, ki bi ga lahko preimenovali tudi v begunsko taborišče, spada pod pristojnost grškega ministrstva za migracije. Uradno lahko sprejme 2330 ljudi. Ta hip jih je v njem in okoli njega nastanjenih več kot 5500.

Novinarjem je vstop v center že kar nekaj časa onemogočen. Skoraj kot po pravilu so prošnje zavrnjene. Vendar je z ljudmi, ki tam živijo, zelo lahko govoriti. Čeprav se izza tri metre visokih belih zidov, obdanih z bodečo rezilno žico, sliši dnevno dogajanje, se tudi pred njimi dogaja marsikaj.

Pred vhodom, kamor vsake toliko pripeljejo nove begunce ali migrante, ki se morajo registrirati, je postavljenih nekaj začasnih kantin s hrano in toplimi napitki, nekateri domačini na poltovornjakih prodajajo sadje in zelenjavo, v bližini je tudi terenska klinika mednarodne
humanitarne organizacije Zdravniki brez meja.

Center je zgrajen predvsem iz bivalnih zabojnikov, v katerih spi tudi po 26 ljudi. “Življenje v Morii je res slabo. Več kot 20 ljudi živi v šotorih. V našem zabojniku nas je 26. Nikoli ne morem zaspati, saj nekdo posluša glasbo, drugi kadi, nekdo kriči, najde se kdo, ki je pijan. V Morii več kot eno uro čakamo na mizeren obrok hrane.”

24-letni Sirec Mohamed Obed v Morii preživlja samo noči. Poskuša spati in se spočiti. Podnevi pomaga odvetnikom in zdravnikom pri prevajanju ter se druži s prijatelji in prostovoljci v improviziranem dnevnem kampu, ki so ga nedaleč od Morie ustvarili prostovoljci. Vsak dan se trudi koga nasmejati.

Ker v zabojnikih ni več prostora, se begunski kamp razširja zunaj zidu in ograje. Med oljčnim nasadom tik ob centru je tako razporejenih več sto šotorov različnih velikosti. Od ogromnega za več sto ljudi do manjših, na katerih piše UNHCR, pa vse do najmanjših šotorov, ki so namenjeni poletnemu kampiranju.

Da so razmere v centru Moria nevzdržne in katastrofalne, so ugotovili tudi opazovalci Sveta Evrope, ki so v zadnjem poročilu del centra, tako imenovani Oddelek B, označili za nehumanega in ponižujočega.

“V teh šotorih prebivajo družine ... nekateri se bojijo sprehajati okoli ponoči, saj se veliko pretepajo, pa tudi izgredi so pogosti. Razmere v tem centru nikakor niso varne za družine in otroke,” poudarja tiskovni predstavnik UNHCR-ja v Grčiji Boris Češirkov.

Po njihovih podatkih je v Grčiji ta hip več kot 45 tisoč beguncev, od tega jih je slaba tretjina ujetih na otokih. Na Lezbosu jih je več kot 7500. Od 1. avgusta 2017 je popoln nadzor nad centrom Moria prevzela grška vlada.

“To je povzročilo določene pomanjkljivosti v sistemu vzdrževanja centra. V teh mesecih, ko je center prevzela grška vlada, se je povečalo število novih begunskih prihodov na Lezbos. Predvsem zaradi politike zadrževanja beguncev na otokih se je zato tudi močno povečalo število beguncev in migrantov v Morii, ki presega trikratnik zmogljivosti. Vse to vodi do kritičnih razmer v centru. Onesnažena voda, osnovne storitve, kot je psihološka pomoč ljudem, ki prihajajo s posttravmatskimi sindromi, ne delujejo, zato se duševno stanje ljudi še slabša.”

Položaj je zelo resen in zahteva takojšnje ukrepanje, še poudarja Boris Češirkov in opozarja, da je odgovornost predvsem na strani grške vlade. “Naloga visokega komisariata za begunce je zelo omejena. Smo odgovorni za opazovanje, posredovanje informacij in
svetovanje oblastem pri ravnanju ter zagotavljamo prevoz na celino tistim, ki imajo za to ustrezne dokumente.”

Ob cesti pred centrom je parkiranih več deset avtomobilov, saj v centru in ob njem delujejo različne službe, vladne in nevladne organizacije. Ena od njih je tudi Evropska agencija za mejno in obalno stražo Frontex. Na misiji v sklopu Frontexa je zdaj tudi slovenski policist Andrej Casar, ki v Morii dela kot izpraševalec.

Predtem je bil že na številnih Frontexovih misijah in velja za strokovnjaka na področju ugotavljanja resničnih identitet beguncev in migrantov. “Mi smo prvi uradni stik z begunci in migranti, ko pridejo v center. Z njimi opravljamo poglobljene intervjuje,” o svojem delu razlaga Casar, ki se zaveda razmer v centru Moria. “Te razmere res niso v ponos Evropski uniji, poudarjam, da je to moje osebno mnenje. Vendar ni težko samo za te ljudi, ki so tam nastanjeni, temveč tudi za ljudi, ki tam delamo.“

Ena od večjih zdravstveno-humanitarnih nevladnih organizacij na svetu Zdravniki brez meja se je iz centra protestno umaknila po sprejetju dogovora med Evropsko unijo in Turčijo. Nato so ob cesti pred vhodom v Morio vzpostavili terensko pediatrično kliniko. Zdravnik Gustavo Vidal Fereira v kliniki deluje šele nekaj tednov, pri otrocih pa opaža veliko bolezni dihal, prehladov, virusnih obolenj, kožnih bolezni, zajedavskih okužb, prebavnih motenj, povezanih z okužbami: “Prenaseljenost v kampu predstavlja idealne razmere za širjenje kožnih bolezni, zajedavskih okužb in virusnih obolenj.”

“Otroci živijo v težkih razmerah in so zelo izpostavljeni mrazu. Recimo, tukaj so enomesečni dojenčki, ki z mamo živijo v poletnem šotoru. Mame se trudijo po najboljših močeh, da bi pred mrazom zavarovale otroke, vendar se kljub temu pojavljajo bolezni dihal. Takšne bolezni je v teh razmerah zelo težko preprečiti in tudi zdraviti, ker se lahko vedno znova okužijo in tako ne pozdravijo do konca.”

Če so starejši izpostavljeni okoliščinam, ki močno vplivajo na njihovo psihofizično stanje, so otroci še toliko bolj na udaru. Tako pri otrocih opaža povečanje števila psihičnih motenj, kot so nespečnost, uhajanje urina ponoči, more in slaba telesna odpornost.

Ves svet na kupu
Lahko bi rekli, da je v centru Moria nakopičen ves svet. Večino predstavljajo sirski begunci, sledijo jim afganistanski, iraški, somalijski, begunci iz Konga, Nigerije, Eritreje, Burundija … Tam so tudi Palestinci, Iranci, Maročani ter nekaj ljudi iz držav, ki jih mogoče ne bi pričakovali, na primer iz Nepala.

Dipa Gru je star 31 let in prihaja iz Nepala. Pravi, da je tudi v Nepalu težko živeti, zato se je odločil poskusiti srečo v Evropi. Že več kot leto je dobesedno ujet na otoku. Počasi postaja depresiven, to pa je posledica čakanja in nevzdržnih razmer v Morii. Dipa Gru pravi, da vedno, ko prosi za zdravniško pomoč, dobi samo protibolečinske tablete. Zaprosil je za azil, vendar se zaveda, da je Nepal na dnu seznama držav za sprejetje zatočišča. Po drugi strani pa pravi, da lahko človek v vsaki državi najde razlog za pobeg.

V Morii je en mesec skupaj z družino živel tudi Afganistanec Javad Aslami, ki je potreboval en mesec, da je prišel na Lezbos iz Afganistana. Prek Irana in Turčije. Priznava, da je prišel nezakonito. In če tako prečkaš državne meje, je zelo nevarno. “Otroci se niso bili sposobni vzpenjati in spuščati prek gora. Veliko ljudi na tej poti umre. Skoraj sem izgubil štiriletno hčer, ki je padla v kanjon. Več kot 10 minut smo jo iskali v trdi temi. Tega si ne moreš predstavljati, ker nimaš izkušenj.”

V drugem poskusu jim je uspelo iz Izmirja priti na Lezbos. Prvič jih je prestregla turška obalna straža, ki je po Javadovem pripovedovanju z njimi ravnala slabše kot z živalmi. Z veliko večjo ladjo, kot je bila njihova, so jih dobesedno napadli in skoraj so potonili. Drugič jih je prestregla portugalska vojaška ladja in jim pomagala priti na grško obalo.

“Potem so nas premestili v nov zapor - Morio. V majhnem poletnem šotoru smo bile štiri družine. Razmere so bile katastrofalne. Ni bilo vode za umivanje. Spali smo zelo težko.” Zdaj so že več mesecev nastanjeni v begunskem centru Karatepe, ki leži ob obali vzhodno od mesta Mitilini. Tam so razmere popolnoma drugačne. Veliko je prostovoljcev, ki jim pomagajo z različnimi dejavnostmi. Družijo se z otroki, z njimi sodelujejo v projektih. Ta center je drugačen od Morie, ker je ustrezno voden in ni prenatrpan. Sprejme lahko približno tisoč ljudi, vzdušje v kampu pa je popolnoma drugačno. Upravlja ga Občina Lezbos, ki je kamp vzpostavila v nekaj mesecih po tistem, ko so se začeli množični begunski prihodi na grške otoke.

V kampu so nastanjene predvsem družine z majhnimi otroki. Imajo igrišča, bivalni prostori so urejeni, prav tako so dostojne tudi higienske razmere. Beguncem in migrantom je med drugim na voljo kuhinja, zato si lahko kuhajo sami, sicer pa jim hrano tudi pripeljejo. Centra Karatepe za zdaj ne nameravajo širiti, čeprav nedaleč stran veliko več ljudi prebiva v popolnoma drugačnih razmerah.

“Nočemo postati odprti zapor!”
Dovoljenja za vstop v Karatepe izdaja tiskovni predstavnik občine in županov svetovalec Marios Andriotis, ki pravi, da se otok zadnja leta ni spremenil. “Spremenila pa se je podoba otoka v svetu, ki še vedno misli, da je Lezbos v središču krize, to pa ni res. Samo zato, ker je Moria kritičen primer, še ne pomeni, da je celotna podoba otoka takšna, to tudi ne pomeni, da Lezbos ni varen za potovanje, ravno nasprotno.”

Ob začetku begunske krize je otok veljal za izjemno solidarnega, domačini so se odzvali begunskim klicem na pomoč in tako tudi ostaja. Spremenila pa se je občinska politika do begunskega vprašanja. Že nekaj časa župani otokov, ki gostijo največ beguncev, tudi s protesti opozarjajo, da njihovi otoki postajajo odprti zapori. Oblasti na Lezbosu so že večkrat zablokirale tovorne ladje, ki so pripeljale dodatne bivalne zabojnike za begunce. Želijo si namreč, da bi grška vlada dovolila beguncem na celino, ker zdajšnjih begunskih centrov ne nameravajo širiti.

“Zaradi prenatrpanosti Morie, kjer je ogroženo veliko življenj, varnostnih razmer in javnega zdravja, sploh zaradi zimskih vremenskih razmer, se na občini zavzemamo za to, da bi na celino prepeljali več beguncev in migrantov, kot jih pride na otok, in da bi pospešili azilne postopke. Na Lezbosu je lahko v primernih razmerah za bivanje toliko beguncev in migrantov, kolikor jih je lahko naenkrat v centru Moria in občinskem Karatepeju, to je približno tri tisoč.”

Kot še pojasnjuje Marios Andriotis, odgovornost za katastrofalne razmere v Morii prenašajo na grško ministrstvo za migracije, katerega minister Janis Muzalas ob tem odgovornost prenaša na Evropsko unijo in ji očita hinavščino ob prenašanju bremena na Grčijo. Na začetku decembra je grška vlada obljubila, da bo do polovice meseca na celino prepeljala 5000 beguncev, zdaj, ko so mediteranske zimske razmere že na vrhuncu, pa Muzalas obljublja, da se bo stanje v centru Moria uredilo do konca tega meseca.

Prelaganje odgovornosti, neskončno čakanje in vsakodnevne obljube sprememb pri beguncih in migrantih sprožajo nestrpnost in izgubo upanja, tako da se nekateri zatečejo tudi k skrajnim protestom, kot je gladovna stavka. Zadnja, ki se je končala pred dobrim
mesecem, je na Lezbosu trajala več kot 30 dni. Posledično je bilo kar nekaj beguncev prisilno odvedenih in priprtih, pa tudi hospitaliziranih zaradi hudih zdravstvenih težav.

Svetle točke otoka
Kljub vsemu so na otoku svetle točke solidarnosti, ki med nekaterimi domačini ne pojenja, čeprav prostovoljske in humanitarne organizacije množično zapuščajo Lezbos, ki so ga nekateri veliki mediji že označili za pozabljeno tragično zgodbo.

Ena izmed teh svetlih točk, ki pomaga najbolj ranljivim beguncem na otoku, je Solidarnost Lezbos. Na območju zapuščenega poletnega otroškega kampa Pikpa je v zadnjih šestih letih zrasla skupnost, ki je begunce sprejemala še pred izbruhom begunske krize. Tam deluje aktivistka Efi Lacudi, ki je leta 2016 dobila nagrado visokega komisariata za begunce za posebne zasluge pri pomoči beguncem.

“Ker so bili po večini prvi begunci nastanjeni v neprimernih razmerah na policijskih postajah, smo zato vzpostavili ta kamp, ki je propadel zaradi ekonomske krize, potem pa smo ga prevzeli mi in je dobil drug pomen.”

V lesenih hiškah, ogrevanih šotorih, primernih za zimske razmere, prebiva približno 100 najranljivejših beguncev in migrantov. Tam so bolni, noseče ženske, otroci, ljudje s hudimi psihičnimi motnjami. Vedno so polno zasedeni, na sprejem že čaka 300 drugih. Ljudje tam ostanejo od nekaj tednov pa tudi do enega leta, odvisno od tega, kako napredujejo njihovi pravni postopki. Želijo si, da bi, potem ko ozdravijo in se njihovo stanje izboljša, dobili tudi ustrezno namestitev na otoku ali pa da bi jih prepeljali na celino.

Efi Lacudi razlaga, da so razmere na otoku drugačne predvsem zaradi drugačne politike. Ko je na otok prihajalo več tisoč ljudi na dan, so se ti tukaj zadržali za nekaj dni, živeli so v katastrofalnih razmerah, vendar so po nekaj dneh odšli naprej, na celino. Vse se je spremenilo po sprejetju dogovora med Evropsko unijo in Turčijo, ko se je spremenil tudi ves postopek pridobivanja azila, ki je vse skupaj upočasnil. S tem so sicer zmanjšali prihode na otoke, vendar te spremenili v odprte zapore. Vračanje v Turčijo naj bi namreč potekalo neposredno z otokov. Tako so ljudje ostali ujeti tukaj in so zgled slabih razmer, da bi druge begunce odvrnili od poskusa prečkanja morja.

“Nihče ni rojen kot begunec. Vsi pa lahko postanemo begunci. Zato je iskanje azila v kriznih razmerah ena izmed osnovnih človekovih pravic, ne glede na psihofizično stanje človeka. Kar se je zgodilo s sprejetjem dogovora med Evropsko unijo in Turčijo, je to, da je v ospredje postavil ranljivost. Če je nekdo ranljiv, ga bodo institucije obravnavale drugače kot druge in bo lahko izkoristil številne ugodnosti. Vse lepo in prav, vendar zdaj ni več pomembno, iz kakšnih razmer nekdo prihaja in kaj vse je moral prestati na poti sem. Pomembno je samo to, da dokažeš, da si ranljiv, kar pa je včasih za nekatere tudi težko. Ni lahko kar tako priznati, da si bil mučen ali posiljen.”

Ne glede na zatrjevanje občinskih veljakov, da se Lezbos ni spremenil, so spremembe vidne in opazne. Predvsem pri razpoloženju ljudi. Ko pristanete na Lezbosu z letalom ali trajektom, lahko čutite nekaj drugačnega. Kot da bi čutili prisotnost tragedij, ki jih je v zadnjih desetih letih videl in občutil ta egejski otok, ki je tako velik, da prebivalci pravijo, da se miselnost otočanov razlikuje med severom in jugom. Lezbos tudi nikoli ni bil tipičen grški otok, kamor bi poleti romale trume evropskih turistov. V zadnjih letih so bili hoteli bolj zasedeni pozimi kot poleti, pravi lokalni hotelir, predvsem zaradi množičnega prihoda prostovoljcev in mednarodnih humanitarnih organizacij.

Lezbos pa ni edini otok, na katerem so ujeti begunci. Tukaj so še Hios, Samos, Kos in Leros. Vsi ujeti v ustroj evropskega pragmatizma, ki že več kot tri leta išče ustrezne ukrepe za uspešno reševanje begunske krize. Zato se poraja vprašanje, ali je Evropi to sploh v interesu ali pa v Grčiji in na egejskih otokih samo ustvarja novo vojno krajino, kot jo je nekdaj določila avstrijska monarhija na obrobju Slovenije.