Informacije in podobe mučenja prihajajo iz različnih krajev, medijsko pa sta najbolj razvpita zapor Abu Graib v Iraku in zapor Guantanamo na Kubi, kjer se pazniki po pričevanjih vpletenih znašajo nad ujetniki in jim zadajajo fizične in psihične bolečine. Mučenje uporabljajo kot sredstvo zastraševanja, maščevanja, kaznovanja ali kot sredstvo zasliševanja. Uporablja se tudi kot manipulativno sredstvo prisile in nadzora posameznikov ali skupin ljudi.

Mučenje je stara taktika izsiljevanja ujetnikov, saj so jo na veliko uporabljali skozi celotno človeško zgodovino. Vendar je v sodobnem, demokratičnem času, ko se poudarja pomen in pomembnost spoštovanja človekovih pravic in ko je priznanje človekovega dostojanstva vseh članov družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic ključno, mučenje postalo vedno bolj nesprejemljivo. A zato nič manj pogosto.

Države mučenje načeloma obsojajo
V Angliji je bilo mučenje odpravljeno okoli leta 1640, na Škotskem leta 1708, v Prusiji leta 1740. Danska je prakso mučenja opustila leta 1770, Rusija pa 1801. Francoska deklaracija o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 prepoveduje mučenje, skladno s francoskim zakonom pa je mučenje zločin. Tudi v ZDA je mučenje prepovedano skladno s petim in osmim amandmajem k ustavi, a je po prepričanju nekaterih strokovnjakov vojaški zakon iz leta 2006 te prepovedi močno oslabil.

Mednarodna prepoved mučenja
Da je mučenje ena največjih kršitev človekovih pravic, je bilo prvič zapisano v 5. členu Univerzalne deklaracije o človekovih pravicah, ki obsoja mučenje in vsako kruto, nečloveško ali ponižujoče dejanje in kaznovanje. Tudi Konvencija ZN-a proti mučenju prepoveduje vsako namerno povzročanje bolečine ali trpljenja z namenom pridobivanja informacij ali priznanj, prepoveduje kaznovanje ali prisilo.

Skladno s tretjo in četrto Ženevsko konvencijo o zaščiti vojakov in civilistov v oboroženih spopadih je mučenje zaščitenih oseb, tak status imajo civilisti in vojni ujetniki, v oboroženih spopadih prepovedano.

Vsi ti mednarodni dokumenti obsojajo in prepovedujejo mučenje in zahtevajo spoštovanje človekovih pravic. Vendar po podatkih človekoljubne organizacije Amnesty International dve izmed treh držav na svetu kršita določila dokumetov in pogodb. Mučenje je prisotno povsod.

Ameriški Guantanamo
Danes je v ameriškem oporišču Guantanamo na Kubi, ki je le eden izmed primerov poniževanja človekovega dostojanstva, pridržanih okoli 500 ljudi iz 35 držav, ne da bi jih obtožili ali jim sodili. Številni zaporniki nimajo dostopa do sodišča, pravnega svetovanja ali obiskov družine, zaprti so sami v majhnih celicah do 24 ur na dan z zelo malo možnostmi za razgibavanje. Pogosto so pridržani v izolaciji, včasih cele mesece.

Po vsem svetu se vrstijo pozivi ameriški administraciji, naj zapre Guantanamo, a ZDA to vztrajno zavračajo. Pravijo, da bo Guantanamo odprt, dokler bo to potrebno, in da so tam zaprti ljudje, soodgovorni za teroristične napade 11. septembra.

Mednarodne organizacije v boj proti mučenju
Organizacije, kot sta Amnesty International in Mednarodni odbor Rdečega križa, si prizadevajo preprečiti nadaljnje kršenje človekovih pravic in pozivajo vse vlade sveta, naj udejanjijo priporočila proti nasilju ter krutemu, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ter kaznovanju.

Amnesty International nadaljuje tudi s pozivi o nujnosti popolnoma neodvisne preiskave o vseh vidikih pridržanja oseb zajetih v okviru ameriške vojne proti terorizmu za zagotavljanje popolne kazenske odgovornosti odgovornih za kršitve človekovih pravic.