Abbas, trenutno raziskovalec na London School of Economics, kot gostujoči predavatelj pa je delal tudi na Univerzi v New Yorku, Univerzi v Leidnu, Hebrejski univerzi v Jeruzalemu, Mednarodni islamski univerzi v Islamabadu in Islamski univerzi Sjarif Hidajatulah v Džakarti, opozarja, da prevladuje v Evropi domišljijski pogled na islam in muslimane, ki pomeni, da sovraštvo do muslimanov oziroma strah pred njimi čutijo tudi številni Evropejci, ki z muslimani sploh nimajo stikov. Tako je razširjeno prepričanje, da prihajajo muslimani v Evropo tako rekoč na silo, medtem ko je bilo to v primeru Velike Britanije po drugi svetovni vojni v resnici državna politika. Potrebni so bili namreč delavci. Demografska struktura prebivalstva se je spremenila, ob tem pa je neoliberalna globalizacija povzročila negotovost in nezadovoljstvo delavskega, pa tudi srednjega razreda.

Zagotovljenih delovnih mest ni več, za iste službe pa se v nasprotju s povojnim obdobjem ob moških potegujejo tudi ženske. Pri tem je družbena mobilnost zelo omejena, za kar Abbas krivi elitizem, ki pomeni, da imajo bogati posamezniki, ki so hodili v elitne šole, precejšnjo prednost pred marginaliziranimi in revnejšimi skupnostmi. Tudi v gmotnih razmerah britanskih muslimanov vidi Abbas razloge za njihovo radikalizacijo, pri čemer vleče vzporednice tudi s pripadniki skrajne desnice. "Ne počutijo se udobno glede raznolikosti, moči žensk, feminizma, pravic LGBT, liberalizacije spolnosti, zato se umikajo v konservativne vrednote," opozarja.

Abbas je delal tudi na britanskih ministrstvih za notranje zadeve in pravosodje kot svetovalec na področju deradikalizacije. Pravi, da v tovrstnih ustanovah praktično ne obstaja samorefleksija glede zunanje politike, ki soustvarja razmere za radikalizacijo muslimanov. "To bi namreč pripeljalo do priznanja napak in odgovornosti za problem," pojasnjuje. Abbas, ki se ima za vernega, a pragmatičnega muslimana, je imel na začetku aprila na ljubljanski Filozofski fakulteti predavanje z naslovom "Razumevanje intersekcije islamofobije in radikalizacije v Evropi".

Priseljenci iz nezahodnih držav so videni predvsem kot varnostna grožnja, predstavljajo jih - če smem uporabiti izraz Davida Camerona – kot roj, ki nas bo preplavil. Vi pa poudarjate, da je bilo priseljevanje muslimanov in Afričanov v Veliko Britanijo po drugi svetovni vojni pravzaprav skrbno načrtovana in organizirana državna politika. Kako se je to zgodilo in kakšne so posledice?
To se je zgodilo, ker je obstajala potreba po zapolnitvi določenih delovnih mest v industrijskem sektorju, kar je bilo pomembno, saj je bilo gospodarstvo tedaj v fazi prestrukturiranja. Priseljenci iz nekdanjih koloniziranih dežel so bili povabljeni, da prevzamejo ta dela. Pristop je bil podoben tistemu v Nemčiji, na Nizozemskem in Danskem, oziroma konceptu gostujočega delavca. Ljudje, ki so prišli delat v tovarne, naj bi ostali, dokler bodo obstajala ta delovna mesta, vendar so iz različnih razlogov ostali in si ustvarili dom v novi državi. Za nekatere se to ni izšlo zelo dobro, ker družbena mobilnost ni bila za vse takšna, kot bi morala biti, zaradi česar so ostali v revnih predelih države.

Ljudje v Evropi, ki priseljencem nasprotujejo, radi zanemarjajo vlogo, ki so jo evropske sile igrale v njihovih državah izvora. Spomnim se nekega priseljenca indijskega rodu v Veliki Britaniji, ki je na novinarsko vprašanje: "Zakaj ste se odločili priti sem, v Veliko Britanijo?" odgovoril: "Saj nisem jaz prišel k vam, vi ste prišli k nam", kar je očitna referenca na britanski kolonializem. Je ta kontekst primeren za naše razmišljanje o sodobnih migracijah na Zahod ali pa gre zgolj za priročno razlago, ki je zastarela v globaliziranem svetu 21. stoletja?
Migracije so neizogibna posledica človeške civilizacije. Ljudje so ves čas na poti in iščejo boljše priložnosti. Plemena, narodi, imperiji tekmujejo med seboj. Ljudje se bodo vedno želeli seliti iz enega kraja v drugega. Ko se države želijo razširiti, morajo zasesti nova ozemlja, kar včasih pomeni instrumentalizacijo teh ozemelj z namenom pridobiti bogastvo, ustvariti dobiček, ki se nato koncentrira v središču, namesto da koristi vsem. To sta kolonializem in imperializem, podobno pa vidimo v različnih oblikah globalizacije, ki koristi redkim, ne mnogim. Nekateri lahko potujemo, imamo internacionaliziran svetovni nazor, a večina obtiči tam, kjer so se rodili. To so posledice neenakomernega razvoja družb in držav. Tako bodo neizogibno tudi slabe plati. Globalizacija pomeni, da se vsi ti procesi odvijajo še hitreje. Svet je bil sicer vedno "globalen", a globalizacija v neoliberalnem smislu pomeni, da ni meja, posel je povsod, priložnosti so povsod, regulativa je vse bolj ohlapna. To pa ustvarja še večjo premoženjsko neenakost in povzroča več težav za svet kot pa koristi in priložnosti.

Omenjate družbeno nemobilnost, pri čemer bi se rad navezal na vprašanje radikalizacije. Splošno mnenje glede muslimanskih teroristov je, da njihova dejanja izvirajo izključno iz njihove vere kot inherentno nasilne. Vi pa pravite, da je radikalizacija muslimanov med drugim tudi posledica njihovih gmotnih razmer, neuspešnosti v šoli, omenjate pa tudi splošni elitizem, ki da preprečuje širšo družbeno mobilnost. Lahko podrobneje razložite te povezave in pojasnite, kako bi odgovorili ljudem, ki bodo takšne razlage nedvomno označili za opravičevanje terorizma?
Torej, po vsej Zahodni Evropi imate skupnosti ljudi muslimanskega rodu, ljudi iz severne Afrike v Franciji, na Nizozemskem, Pakistance na Danskem, zaradi novih kriz po svetu pa so prišle nove skupine ljudi, Iračani, Afganistanci, itd. Tam, kjer imate določeno integracijo, kjer so šli ljudje skozi izobraževalni sistem in dosegli določeno stopnjo uspeha na trgu dela, boste imeli bolj uravnoteženo sobivanje več generacij priseljencev. Prva generacija priseljencev se mora po prihodu v neko državo boriti, mora se prilagoditi, naučiti jezika, njihovi otroci, ki se tam rodijo, pa gredo skozi sistem in jim gre včasih zelo dobro, tudi ker dajo priseljenci velik poudarek na izobraževanje. Prva generacija pa je ujeta v zelo revnih predelih mest, kjer so storitve v zdravstvu, šolstvu in na stanovanjskem področju slabe. Mladi torej hodijo v revne šole, ki jih ne pripravijo na to, da bi postali odvetniki ali zdravniki, da bi imeli bolje plačana delovna mesta. Ta so namreč rezervirana za ljudi, ki pridejo iz elitnih šol. Ljudje tako hodijo v šole s številnimi omejitvami in neuspeh vodi v kriminaliteto, ta pa pogosto vodi v nasilje in tolpe, v hipermoškost in iskanje večjih identitet. Če torej misliš, da te tvoja družba zavrača, da v njej nimaš nobene vloge, če nimaš nobenega občutka pripadnosti, ves čas pa se spoprijemaš s težavami, potem boš začel iskati nekaj, kar ti bo dalo smisel. Na tej točki pa tisti, ki radikalizirajo, vabijo v utopijo, vabijo, da muslimanski svet osvobodiš zatiranja, ki ga izvaja Zahod, tvoja družba te itak ne sprejme in tako naprej. Na eni strani te tako vlečejo skrajna retorika ter skrajna in napačna interpretacija, na drugi pa te porivajo brezposelnost, odtujenost, pomanjkanje udeležbe v družbi, tudi pomanjkanje znanja o islamu. To te pelje iz revnejših predelov mest na bojišča v Siriji. Profili borcev Islamske države kažejo, da so zelo slabo izobraženi, da so se ukvarjali s kriminalom, imeli težave z mamili, bili nasilni, imeli le enega od staršev, torej vse razmere revščine in slabšega položaja. Pogosto nimajo nikakršnega znanja o islamu. Tudi to je problem. Medtem ko obstaja splošno nerazumevanje islama v širši družbi, še posebej v državah, kjer je vse več islamofobije, pa obstaja nerazumevanje islama tudi med samimi muslimani.

V Evropi, predvsem v Nemčiji, je bil niz napadov, ki so jih izvedli begunci oziroma prosilci za azil z Bližnjega vzhoda ali Afganistana. Govorite o radikalizaciji, ki izhaja iz ekonomske neenakosti in podobnih težav, čemu bi pa pripisali radikalizacijo teh ljudi?
Medtem ko ekonomska neenakost in odtujenost predstavljata kontekst, v katerem so moški druge ali tretje generacije priseljencev, pa so v podobnem položaju tudi begunci in prosilci za azil. Ljudje, ki so prišli v nove države, so prestali vse postopke in bili morda tudi sprejeti na zakonski ravni. Na kulturni, gospodarski in institucionalni ravni pa so še vedno v slabšem položaju in marginalizirani. Ob tem imajo prav tako težave z duševnim zdravjem. V številnih primerih napadov, v katere so bili vpleteni begunci, so imeli ti ljudje težave z duševnim zdravjem, drugi tudi s kriminaliteto. Te okoliščine se prekrivajo.

Obstaja jasna razlikovanje med pripravljenostjo evropskih družb, posebej medijev in politike, da označijo vsakršno nasilno dejanje, ki ga storijo muslimani, za terorizem, še preden je nagib za napad znan, in nepripravljenostjo označiti nasilja drugih skupin za terorizem, tudi ko ima to jasno politično ozadje. Nemčija ni bila žrtev le terorizma muslimanov, ampak tudi terorizma skrajno desnih skupin, pogosto v obliki požigov begunskih centrov. Kaj je razlog za to razlikovanje in kako se prevaja v vsakodnevne politike?
Zgodovinsko gledano, se evropska domišljija glede muslimanskega sveta vleče vse do križarskih vojn. Tako je tudi v tem delu Evrope zaradi otomanskih sosedov in vplivov Otomanskega imperija na teh območjih. Ta strah najdemo v učbenikih, na televiziji, je del ljudske domišljije. Križarski boj kot odziv na širjenje islamskega sveta je še vedno del spomina številnih zahodnih držav. Nato imamo izkušnjo z evropskim kolonializmom, francoskim na severu Afrike, britanskim v južni Aziji in na Bližnjem vzhodu, v Afriki delno tudi nemškim. Prevladujoče mnenje je, da je obstajala legitimna pravica iti v tiste dele sveta in jim prinesti civilizacijo in tehnologijo, češ, mi smo boljši kot oni. Ta znanstveni rasizem se križa s ksenofobijo, vse skupaj pa se pomeša v islamofobijo. To pa ni le strah pred islamom, temveč strah pred muslimani, pred muslimansko kulturo, pred tem, da so muslimani vaši sosedje. Gre za idejo, da nas bodo prišli ti muslimani klat. To je zelo srednjeveška fantastična ideja, ki se ohranja v naši splošni kulturi in domišljiji. To počnejo tudi ustanove. V Sloveniji recimo tudi Katoliška cerkev spodbuja pogled, da se za vogalom skriva problem islama, kar je nevarno. To sicer ni stališče papeža in je morda značilno za lokalno miselnost. Izkušnja s sirskimi begunci je prestrašila ljudi. Slovenijo, ki ima dva milijona prebivalcev, je prešlo pol milijona ljudi. Na meji imate žičnato ograjo. Slovenija mora misliti tudi na odnos z EU-jem kot večjim partnerjem. Če hoče biti del kluba, mora Slovenija biti obmejni policist, zadnja linija obrambe pred vse bolj grozečim muslimanskim jugom. Idejo o muslimanih določa popularna kultura, pa tudi mediji, televizijski programi, Hollywood, televizijske serije. Nekateri novinarji in pisatelji ne opazijo, da njihovo delo vodijo njihovi predsodki. S tem se utrjujejo predsodki in negativna podoba o muslimanih. Pogosto, predvsem v Sloveniji, večina ljudi sploh še ni spoznala muslimana. Od kod boš torej dobil vtis? Na televiziji, od politikov, iz časopisov.

V Sloveniji sicer živi precejšnja manjšina muslimanov, ki izvirajo iz Bosne in Hercegovine ...
... ki pa so bolj podobni "nam" kot "njim".

Skrajna desnica v Evropi, v Veliki Britaniji in ZDA pogosto uporablja nominalno pozitivna gesla, kot sta Naredimo Ameriko spet veliko in Najprej Britanija. Te skupine in gibanja trdijo, da zgolj branijo svojo identiteto. Kako bi prevedli ta gesla?
To je rasizem. Poznamo rasizem na podlagi barve kože, etnične pripadnosti in kulturnih vrednot. Zdaj govorimo o vrednotah, češ da vrednote teh ljudi niso takšne kot naše. Seveda obstajajo različni načini življenja in verski ter kulturni sistemi, a določene vrednote so univerzalne. Gre za vrsto fašizma, vrsto populizma, kar smo že videli. Zgodovinsko se to ponavlja. Ko država zapade v hiperetnični nacionalizem, obstaja ideja, da bodo ljudje, ki prihajajo k nam, onesnažili našo čistost. To, kdo smo "Mi", je vedno v procesu razvoja, populizem in avtoritarnost pa imata trdno idejo o tem, kdo je to "Mi", imata nezlomljivo idejo identitete, ki naj bi bila ogrožena zaradi Drugih. Ti Drugi pa ne ogrožajo samo naše čistosti zaradi mešanja z našo raso – kar je seveda zmota, saj rase ne obstajajo -, ampak predstavljajo tudi varnostno grožnjo. Vse to so ideje, ki se hitro razširijo v času panike in nemira. Globalizacija je namreč povzročila skrhanje identitet. Jaz bi lahko bil tako Britanec, Evropejec, del muslimanskega sveta, lahko bi bil del vsega tega in bi se počutil povsem dobro v vseh vlogah, nekateri ljudje pa se ne počutijo dobro, niso zadovoljni. Počutijo se ogrožene od Drugega. Čim bližje ti je ta Drugi, tem ožje meje želiš postaviti okoli tega, kar misliš, da si.

Mislite, da ti ljudje niso zadovoljni s svojim lastnim položajem ali niso zadovoljni s tem, da ste vi zadovoljni s svojim položajem?
Oboje. Jeza in frustracije med moškimi na skrajni desnici so enake kot pri radikalnih islamistih. Čutijo, da je njihova prihodnost negotova. Ne počutijo se udobno glede raznolikosti, moči žensk, feminizma, pravic LGBT-ja, liberalizacije spolnosti, zato se umikajo v konservativne vrednote. Te pri islamistih zaznamujejo patriarhalne kulturne interpretacije vere, pri skrajni desnici pa potreba po tem, da si spet moški, češ da so nam feministična gibanja odvzela prihodnost, zato moramo biti močnejši in strožji. Ti problemi so povezani z moško identiteto, so pa tudi strukturne narave. Stvari niso več takšne, kot so bile, recimo na področju industrije, kjer so moški po koncu šolanja delali v tovarnah skupaj z bratranci in strici. Tega ni več že nekaj desetletij. Zdaj so delovna mesta v finančnem sektorju, v poučevanju, zdravstvu itd. Tam pa se za iste službe potegujejo tudi ženske, ki so pogosto bolje kvalificirane.

Pojavlja se zanimiv presek skrajne desnice in feminizma v smislu, da skrajna desnica feminizem instrumentalizira. Tako poudarja, da muslimani prihajajo po "naše ženske", ki jih treba zaščititi. Tudi napad na Afganistan leta 2001 je bil izveden v tem kontekstu potrebe po osvoboditvi žensk.
Gre za stare orientalistične stereotipe. V skladu s starim orientalističnim pogledom na muslimanski svet je muslimanski moški resnični problem za nas, še bolj pa za njihove ženske. In mi jih moramo liberalizirati, demokratizirati, dati ženskam svobodo.

Delali ste za britansko notranje ministrstvo in ministrstvo za pravosodje. Kaj lahko poveste o oblikovanju politik na področju protiradikalizacije v Veliki Britaniji in kako se nanašajo na manjšine, tako etnične kot verske?
Obstaja državni pogled na radikalizacijo, po katerem je ta povezana predvsem z verskimi elementi. Zelo enostavno je za vlade, da delujejo na tej strani, saj jim to pomaga pri legitimizaciji svojih zunanjih politik na Bližnjem vzhodu in napadov. To pa je precej večji in precej globlji problem za celotno družbo ter zahteva veliko več vlaganj in dolgoročne rešitve. A tega ne počnemo, saj smo razdeljeni na premožne in revne, odločevalcem v Londonu pa je malo mar za to, kar se dogaja v drugih delih Anglije. Njihovi interesi so namreč vezani na finančni in trgovski sektor, ki ju deregulirajo, da bi spodbudili vlaganja in rast bruto domačega proizvoda. Cvetoča industrija in proizvodnja na severu je izginila zaradi globalizacije. Ponovno zagnati ta mesta pa bi pomenilo obsežno prekvalificiranje. Tako je tudi s priseljevanjem. Povabite poljske in litovske delavce, ker bodo opravljali slabo plačana dela, ki jih domačini ne bodo, a za to niso dovolj kvalificirani, nobeno podjetje ali vladni oddelek pa ni pripravljeno plačati urjenja ljudi v teh marginaliziranih mestih. Ob tem imamo velik problem z nasiljem, povezanem z noži, v Londonu, pri čemer gre predvsem za nasilje med revnejšimi prebivalci. Zaradi zategovanja pasu na področju javnih storitev je bilo namreč z ulic umaknjenih 10.000 policistov, da bi pokrili izgube, ki so jih ustvarile banke.

Omenili ste britansko zunanjo politiko in radikalizacijo ste postavili tudi v ta kontekst. Koliko samorefleksije je v ustanovah, kot so ministrstva, glede politik, ki soustvarjajo okvir, v katerem prihaja do te radikalizacije muslimanov?
Skoraj nič. To bi namreč pripeljalo do priznanja napak in odgovornosti za problem. V neuradnih pogovorih so nekateri politiki in uslužbenci sposobni bolj uravnotežene razprave in zavedanja, da moramo delati na vseh področjih. Prevladujoči diskurz pa še vedno pravi, da je radikalni islamizem nastal sam od sebe in naša naloga kot zahodnega in civiliziranega sveta je, da gremo tja in to popravimo, saj mi vemo, kaj je treba storiti. Po napadih 11. septembra pa sta bes in potreba po maščevanju povzročila vse te napade in vojne v Afganistanu, Iraku, Libiji in zdaj v Siriji.

Le delček muslimanov na Zahodu je radikaliziranih, vse bolj radikalizirane državne politike – kot recimo množično nadziranje muslimanskih skupnosti, prepovedi naglavnih pokrival – pa se nanašajo na muslimane na splošno. Gre za visoko nesorazmernost.
Absolutno. In spet gre za razkrivanje orientalističnih idej. Zaradi pomanjkanja družbene mobilnosti so se priseljenske skupnosti več generacij skoncentrirale na istih območjih, zaradi česar so vidne. Določene omilitve politik sicer omogočajo mošeje in islamske centre, država v zameno za zvestobo daje določene garancije, kar je tudi prav, a zaradi širšega političnega razmišljanja o islamu in muslimanih, neprestanega stanja strahu, je iz muslimanov enostavno narediti mehke tarče. Obstajajo sicer izjeme, kot sta londonski župan Sadiq Khan, župan Rotterdama in še nekaj drugih. Tudi v Sloveniji imate temnopoltega župana. A gledano na splošno, je javno mnenje bolj negativno, tudi zato, ker obstajajo temačne sile, ki želijo stanje neprestane vojne, ki jih vodijo sebični interesi in ki imajo dovolj moči, da vplivajo na politike.

Lahko pojasnite izraz islamofobija, še posebej njegov zadnji del? Predpostavlja, da gre za strah pred islamom, a zaradi njenih prevladujočih manifestacij je treba to razumeti bolj kot sovraštvo do muslimanov. Do katere točke je treba ta "strah" upoštevati, od katere naprej pa ga zgolj zavrniti?
Za nekatere je že sam izraz islamofobija problematičen, češ kako te je lahko strah cele religije, ki ji sledi 1,4 milijarde ljudi. A z vidika družbenih ved ima izraz neko analitično vrednost. Islamofobija tako ni le neki splošni strah pred islamom in muslimani, ampak se odraža v konkretnih ukrepih proti priseljevanju, na področju azilne politike, medijskega izkrivljanja podobe, v obliki fizičnih napadov na vidne muslimanske skupnosti. Vse to so praktični in ideološki odrazi islamofobije. Obstaja sicer strah pred Drugimi in medtem ko je v družbi več Drugih, ki niso Mi, se zdi, da muslimani predstavljajo vse, česar se pri Drugih najbolj bojimo, s čimer lahko ljudje na položajih moči zlahka manipulirajo.

Kje je torej meja med kritičnim razmišljanjem o islamu in islamofobijo?
To je pomembno vprašanje. Nekateri menijo, da to, da muslimanska skupnost neprestano vzklika "islamofobija", zatira notranjo razpravo o težavah, kot so sektaštvo, omejeno razumevanje integracije in prilagajanja. Opozarjanje na islamofobijo naj bi tako ustavljalo ta dialog, tudi zaradi strahu pred tem, da si označen za islamofoba. To je slaba plat tega izraza. Treba je vedeti, da so muslimani zelo različni ljudje, prihajajo iz različnih okolij, nekateri so popolnoma integrirani in nevidni, drugi pa so bolj izpostavljeni in nemočni, pri čemer niso vedno žrtve. Obstaja možnost vzpostavitve miselnosti večne žrtve, kar pa ne pomaga.

Morda bi za razumevanje pomagalo spoznanje, da se islamofobija nanaša na vse ljudi, ki prihajajo iz pretežno muslimanskih držav, ne zgolj na tiste, ki prakticirajo islam.
Mislim, da je to res. Opaznejši si, bolj si podvržen temu izrazu. A islamofobija se lahko nanaša tudi na nekoga, ki ima zgolj „muslimansko“ ime. Glede tega vprašanja so delali poskuse v Franciji. Potomci priseljencev, druga ali tretja generacija, ki so rojeni v Franciji in so popolnoma francoski, kulturno in jezikovno, so celo sekularni, pijejo alkohol, hodijo v nočne klube itd, so še vedno žrtve diskriminacije zaradi imen. To je moč islamofobije, povezana je z domišljijo ljudi, ves čas se znova utrjuje. In ker je prevladujoč pristop normalizacija islamofobije, se o njej niti ne razmišlja. Nekdanja članica konservativne vlade Sayeeda Warsi je opozorila, da je postala islamofobija popolnoma sprejemljiva. Ob večerji imate tako lahko popolnoma civiliziran pogovor in govorite islamofobne stvari, pa se ne bo ob to nihče obregnil.

Tako kot je včasih veljalo za homofobne ali rasistične opazke.
Tudi te stvari se še vedno dogajajo. Fobije so težava nerazsvetljenih ljudi, ki niso izpostavljeni svetu. Zato je pomembno, da ljudje, ki jih prizadene islamofobija, sodelujejo z drugimi skupinami, recimo z Judi, ki so žrtve antisemitizma. Islandija, recimo, želi prepovedati obrezovanje, kar bo prizadelo tako muslimane kot Jude. V drugih državah razmišljajo o prepovedi halal mesa, kar bi vplivalo tudi na košer meso. To so torej priložnosti za zavezništvo med tema dvema skupinama, a tudi za zavezništva z levičarskimi ali liberalnimi ljudmi, ki verjamejo, da lahko vzpostavimo sistem, v katerem bi bilo, recimo, dovoljeno halal klanje z omamljanjem živali, da ne bi trpele.

Govorite o preseku bojev različnih skupin, pa bi vam postavil očitno vprašanje, glede preseka bojev LGBT in muslimanske skupnosti. Zdi se namreč, da se izključujeta.
Odvisno. Islam je namreč zelo širok pojem. Seveda je za konservativne muslimane LGBT-vprašanje neprijetno. Tudi tukaj so zaradi homofobije na ljudeh izvajali električne šoke, in to pred 50, 60 leti. Ne tako dolgo nazaj ni bilo zakonito biti homoseksualec. Ne gre torej za nekakšen tisočletni zaostanek, ampak za nekajdesetletni. Številni muslimani tudi priznavajo, da so istospolno usmerjeni. Seveda jih preganjajo njihovi lastni imami ali vodje skupnosti, ki ne vedo, kaj z njimi oziroma kako jih usmerjati. A ta pojav je vse širši. Vse več muslimanov vztraja, da je to osebna odločitev posameznika in da ni treba, da jaz odločim, kaj je prav in kaj narobe. Ne gre za mojo spolnost, ampak tvojo. Lahko pa se skupaj bojujemo proti zatiranju v drugih delih sveta, lahko se skupaj bojujemo za sindikalne pravice ali zmanjšanje plačnih neenakosti med moškimi in ženskami. Ti skupni boji potekajo. Spomnim se protestov v Turčiji med gibanjem za park Gezi in množičnim uporom proti avtoritarnosti. Skupaj so stale muslimanke, marksistični muslimani, LGBT-skupnost, desne in leve skupine. To je bil namreč edinstven trenutek protiavtoritarnega upora. To se torej lahko zgodi in se tudi je zgodilo. Na protestih za pravice istospolno usmerjenih ljudi so, recimo, tudi muslimani in Judje.

Muslimani v Evropi predstavljajo Drugega. Vi pravite, da je ta Drugost proizvedena, ob tem pa opozarjate, da je proizvedeno tudi Sebstvo. Lahko kaj več poveste o tem?
Budistična filozofija pravi, da ko prideš do najvišje stopnje zavesti, spoznaš, da ne obstaja Jaz. Vsi smo zgolj skupek stvari, ki se pretakajo med nami in skozi nas ter nas oblikujejo kot edinstvene. Ko proizvajamo Drugega, tako na novo proizvajamo tudi Sebe, kot odziv na Drugega, ki ga dojemamo kot grožnjo. Če bi prenehali biti tako obsedeni s Seboj, s tem, kdo smo, bi bili bolj odprti do Drugih. Nahajamo se na tem majhnem planetu v gromozanskem, skoraj neskončnem vesolju, in morali bi proslavljati priložnost, ki jo imamo, da obstajamo in počnemo dobre stvari za človeštvo, a naša sebičnost in pohlep ter miselnost nekaterih, katerih ega napihuje moč in obratno, so problem, ki ga ne znamo zajeziti. A čim manj se osredotočamo na to, kdo smo "Mi", bolj spoznavamo, da so vsi in vse pomemben element tega, kdo sem Jaz, in da smo vsi eno in isto. Na "Sebe" pa smo tako osredotočeni zaradi negotovosti, politik strahu, nestabilnosti in nekoga želimo kriviti.