Razlogov za Gnarrov nepričakovan uspeh je lahko več. Morda gre za odgovor državljanov na finančno krizo, ki je potrla celoten otoški narod. Morda pa imajo Islandci le smisel za humor.
Prejšnji mesec je namreč ironično poimenovana stranka s 35 odstotki glasov postala prepričljiva zmagovalka volitev v prestolnici, Gnarr, ki je v predvolilni kampanji med drugim otrokom obljubljal, da bo zgradil na letališču Disneyland, pa je zdaj že četrti reykjaviški župan v štirih letih.
Pogoj za koalicijo? Gledanje the Wire
V svojem govoru ob zmagi je skušal pomiriti strahove preostalih 65 odstotkov volivcev. "Nikomur se ni treba bati Najboljše stranke, ker je najboljša stranka. Če ne bi bila, bi se imenovala Najslabša stranka ali Slaba stranka. S tako stranko nam ne bi nikdar uspelo." Ker je njegova stranka osvojila 6 od 15 stolčkov v Mestnem svetu, je Gnarr potreboval koalicijsko partnerico, a je izločil vse stranke, katere člani niso videli vseh pet sezon serije The Wire.

Plavolasi 43-letni Gnarr je v Islandiji najbolj znan po svoji vlogi televizijskega in filmskega lika Georga Bjarnfredarsona, zlobnega, plešastega, na Švedskem šolanega marksista, ki mu je militantna feministična mati uničila otroštvo.
Gnarrova kariera mu je nedvomno zvišala prepoznavnost, a ni treba biti politični strokovnjak, da razumeš, kako mu je uspelo priti na županski stolček. "Gre za protest," meni Gunnar Helgi Kristinsson, profesor političnih znanosti na islandski univerzi.
V enem prvih znakov evropskih finančnih težav so leta 2008 bankrotirale islandske banke in državo pognale v največjo krizo v zgodovini. Aprila je volivce še dodatno razburilo poročilo o izjemni brezbrižnosti, kronizmu in nesposobnosti na najvišjih ravneh vlade. Ljudje so bili pripravljeni na kogar koli drugega od običajnih osumljencev. In Gnarr je dober komik. A kakšen je kot politik, je popolna neznanka?
Resno smešno
Najboljša stranka, med člani katere najdemo praktično celotno islandsko punk-rock sceno, je sklenila koalicijo z levosredinskimi socialdemokrati, Gnarr pa je prejšnji teden začel delati v novi službi, za katero upa, da bo trajala poln, štiriletni mandat. Nova mestna vlada je že takoj odobrila brezplačni vstop na bazene vsem, mlajšim od 18 let.
Med njenimi načrti je tudi ta, da bi Reykjavik z njegovo bogato zalogo geotermalne energije spremenil v mesto električnih avtomobilov. "Samo zato, ker je nekaj smešno, ne pomeni, da ni resno," je zatrdil Gnarr, ki med svoje zunanjepolitične izkušnje prišteva radijsko oddajo, v kateri je redno v šali klicaril Belo hišo, Cio, FBI in policijske postaje v Bronxu, da bi poizvedel, ali so našli njegovo izgubljeno denarnico.
Upornik od otroštva
Zamisel o severnih medvedih, denimo, ni bila popolna burka. Zaradi globalnega segrevanja je v zadnjih letih kar nekaj severnih medvedov priplavalo na Islandijo, kjer so jih ustrelili. Gnarr ima boljšo alternativo: ujeti jih in jih poslati v živalski vrt. Brezplačne brisače? To je razvil iz zamisli, kako privabiti več turistov s tem, ko bi mestnim javnim bazenom s slano vodo in žveplenimi kopelmi pridobil status toplic. Po pravilih Evropske unije pa morajo toplice nuditi brezplačne brisače, zato je to postal Barrov kampanjski slogan.
Gnarr, rojen policistu in kuhinjski delavki, ni bil nikdar vzoren otrok. Pri 11 letih se je odločil, da je šola za njegovo prihodnost cirkuškega klovna ali pirata neuporabna in bojkotiral učenje. Pri 13 letih je nehal hoditi v šolo in se pridružil reykjaviški punk sceni. Pri 14 so ga poslali v internat za težavne najstnike in tam je ostal do 16. leta, ko je dokončno pustil šolo.
V Reykjaviku je opravljal najrazličnejša dela, se pridružil Greenpeaceu in se pojmoval za anarhista (za kar se ima še danes). Poleg tega je pisal poezijo in potoval s Sugarcubes, prvim bendom pevke Bjork. Svojo kariero je začel s humornimi pesmimi, poudarjenimi z monologi. Njegova žena Johanna Johannsdottir, maserka, je Bjorkina najboljša prijateljica.

Čakajoč Godota
Po besedah Gnarra se je njegova ideja za Najboljšo stranko porodila iz globoke žalosti in moralne zmedenosti po propadu bank, ko so Islandci žolčno razpravljali o svoji obvezi odplačati dolgove propadlim britanskim in nizozemskim vlagateljem. "Zakaj bi moral povrniti denar, ki ga nisem nikdar zapravil," se je spraševal Gnarr in s tem povzemal vsesplošno mišljenje Islandcev. A na globji ravni je dvomil sam vase. "Imam se za zelo moralno osebo. Nenadoma sem se počutil kot lik v Beckettovi igri, kjer imaš moralne obveznosti do nečesa, česar ne moreš razumeti. Bilo je kot Čakajoč Godota."
Na nedavni razpravi o proračunu je bil dokaj nenavaden prizor - bradati, rdečelasi ali peroksidni, nekonvencionalni nekdanji rockerji in punkerji Najboljše stranke so izza sončnih očal pozorno študirali fiskalna poročila in si delali zapiske. Gnarr je držal celo sobo v napetosti - županovanje zanj očitno le ni ena velika šala. "Od vseh mojih projektov mi je ta dal največ zadovoljstva, največji občutek zadovoljitve."