Po podatkih televizije ORF je bila to po letu 1991, odkar merijo gledanost, tretja najbolj gledana oddaja v Avstriji. Tudi v Nemčiji si je intervju ogledalo več kot sedem milijonov ljudi, odlomke pogovora, ki so jih predvajali po vsem svetu, pa je spremljala tudi množica drugih gledalcev.

18-letna Natascha, ki je v ujetništvu preživela osem let, je v svojem prvem televizijskem intervjuju nepričakovano zbrano in samozavestno opisala dan, ko je bila ugrabljena, in grozo, ki jo je doživljala v ujetništvu.

Le redko je lahko odšla iz sobe
Med pogovorom je zaradi preobčutljivosti na svetlobo večkrat zaprla oči, saj je osem let preživela v temni sobi. Dejala je, da je bila v prvih letih po ugrabitvi zelo jezna in da ji je ugrabitelj šele po šestih mesecih občasno dovolil vstopiti v druge dele hiše. Včasih sta odšla tudi iz hiše, takrat pa jo je ugrabitelj Wolfgang Priklopil močno nadzoroval, tako da si ni upala nikomur povedati, da je ugrabljena.

Najstnica je povedala, da sta z ugrabiteljem skupaj praznovala njene rojstne dneve, božič in veliko noč, ko ji je kupoval tudi darila, za kar Natascha meni, da je bila posledica njegove slabe vesti.

Dekle si želi normalno življenje
Natascha je spregovorila tudi o načrtih za prihodnost. Dejala je, da si najprej želi končati maturo, pozneje pa morda postati celo igralka. Izrazila je tudi željo po ustanovitvi posebnega sklada, ki bi pomagal ugrabljenim ženskam, predvsem v Mehiki.

Po intervjuju so Nataschini zdravniki dejali, da se mora dekle spočiti, saj je podalo intervjuje tudi za avstrijski tednik News in časopis Kronen Zeitung. Avstrijci so bili presenečeni nad njenimi intervjuji, saj je na njih naredila močan vtis, njeni starši pa so dejali, da je bila od nekdaj močno dekle, na katerega so zelo ponosni.