S temi besedami je skušal vodja agencije ZN-a za begunce (UNHCR) Antonio Guterres aprila opozoriti mednarodno skupnost na nevzdržne humanitarne razmere v Srednjeafriški republiki, ki se je po prevratu pred več kot letom dni znašla v začaranem krogu nasilja, v katerem je umrlo na tisoče ljudi, z domov pa je bila pregnana kar četrtina od 4,6 milijona prebivalcev.

Varnostni svet ZN-a je aprila potrdil oblikovanje mirovne misije MINUSCA, a modre čelade ne bodo prispele do sredine septembra, do takrat pa bodo skušali za red in varnost skrbeti maloštevilni pripadniki francoske vojske in enot Afriške unije, ki pa so pretežno nemočni v državi, tako veliki kot nekdanja kolonialna gospodarica Francija.

"Ko začneš rezati ljudi in jih pražiti, potem ne gre za vojsko proti vojski, ampak za ljudi, ki počnejo grozljive stvari svojim sosedom," je razmere pred dvema mesecema opisal Guterres in pojasnil, da kriza v Srednjeafriški republiki nima večjih gospodarskih ali strateških posledic za neposredne sosede, zato tudi ni deležna pozornosti preostalega sveta.

Po njegovih besedah velik del sveta ne ve, kje je Srednjeafriška republika, ali sploh še niso slišali za to z diamanti, uranom in prvovrstnim lesom bogato državo v osrčju Afrike, zato se tudi ne počutijo ogrožene.

Medtem ko so svetovne velesile osredotočene na krize v Ukrajini, Siriji in Iraku, v Afriki bolj ali manj le na Mali in Somalijo, pa še to zaradi morebitne teroristične grožnje tamkajšnjih islamskih skrajnežev zahodnim državam, je Srednjeafriška republika odrinjena stran od oči svetovne javnosti, čeprav je kriza ravno tako pereča kot na drugih kriznih žariščih in civilisti umirajo vsakodnevno.

Kljub velikokrat slišanim sloganom o afriških rešitvah za afriške težave od sosednjih držav težko pričakujemo, da se bodo zganile, ko so že same nezmožne rešiti spore na svojih ozemljih, vsaj kar se tiče Sudana, Južnega Sudana, Demokratične republike Kongo in tudi Čada, ali po drugi strani zaradi vmešavanja v preteklosti del prebivalstva nanje gleda z nezaupanjem.

Čad je tako na začetku aprila umaknil svoje vojake iz Srednjeafriške republike, potem ko so čadski vojaki, ki niso delovali pod okriljem afriških sil, v prestolnici Bangui ubili 30 civilistov in jih več kot 300 ranili. Čadska vojska se je takrat znašla pod plazom kritik, češ da naj bi ščitila muslimanske upornike pred krščanskimi milicami.

Kaj dosti ne moremo računati niti na afriške velesile, kot sta Nigerija in Južna Afrika, ki se sami spopadata z varnostnimi ali političnimi težavami, tako da kljub vodilni vlogi na papirju verjetno še dolgo ne bosta zmogli tega upravičevati v učinkovitih in hitrih odzivih v takih primerih.

Cesarstvo Bokasse
Srednjeafriška republika ni bila nikoli zgled stabilnosti na afriški celini in je bila od svoje neodvisnosti od francoske kolonialne oblasti leta 1960 priča več državnim udarom, ki so na oblast pripeljali avtokratske voditelje, za katere je vladanje pomenilo okoriščanje zase in za svoje privržence, ne pa služenje ljudem. Najzloglasnejši med njimi in znan po vsem svetu je bil vsekakor Jean-Bedel Bokassa, ki se je države polastil leta 1965 in se pozneje razglasil za dosmrtnega predsednika.

Ekscentričnemu voditelju je uspelo preživeti kar nekaj poskusov njegove odstranitve, nato pa je v nekaterih primerih tudi kar sam na krut način obračunal s svojimi sovražniki. Obsedenost s samim seboj, ki je bila skoraj brez primere v primerjavi z drugimi afriškimi diktatorji, ga je vodila do ukinitve republike, namesto katere je leta 1976 razglasil Srednjeafriško cesarstvo in se leto dni pozneje po vzoru Napoleona oklical še za cesarja Bokasso I. v razsipni slovesnosti, za katero je porabil vso francosko finančno pomoč in tretjino proračuna tistega leta.

Da se mu je tako dolgo uspelo obdržati na oblasti, se lahko zahvali predvsem Franciji, ki ga je finančno in vojaško podpirala v zameno za dobavo urana za francoski jedrski program. Bil je celo osebni prijatelj francoskega predsednika Valeryja Giscarda d'Estainga, s katerim sta se skupaj udeleževala lovskih pohodov v Srednjeafriški republiki.

A nezadovoljstvo z Bokasso, ki so se mu sčasoma začeli posmehovati po vsem svetu, je naraščalo tudi v Franciji. Ključni preobrat se je zgodil po pokolu okoli sto otrok, ki so v glavnem mestu Bangui protestirali proti obveznemu nošenju dragih šolskih uniform s podobo afriškega cesarja, za katere naj bi domnevno poskrbela tovarna ene izmed njegovih žena. Nekaj otrok naj bi ubil celo sam Bokassa, potem ko so s kamenjem obmetavali njegovega rolsrojsa.

Pariz je leta 1979 sprožil operacijo Barakuda, v kateri so sodelovali pripadniki posebnih enot francoske vojske in strmoglavili Bokasso, ko je bil ta na obisku v Libiji. Na njegov položaj so znova postavili nekdanjega predsednika Davida Dacka, ki ga je z vojaškim udarom z oblasti spodnesel prav Bokassa.

Bokassa se je po izgnanstvu - najprej v Slonokoščeni obali in nato v Franciji, čeprav so ga v njegovi odsotnosti obsodili na smrt - v domovino vrnil leta 1984 in se takoj znašel za zapahi, ki jim je sledilo sojenje za izdajo, umore in kanibalizem. Leta 1987 so ga obsodili na smrt, kazen leto dni zatem spremenili v dosmrtni zapor in ga leta 1993 v okviru splošne amnestije pomilostili. Umrl je leta 1996, še prej pa je svojo blaznost kronal z razglasitvijo za trinajstega apostola.

Udar za udarom
Po dveh letih na oblasti je Dacko znova doživel bridki konec svoje vladavine, saj ga je z državnim udarom strmoglavil Andre Kolinga, pod čigar oblastjo je Srednjeafriška republika leta 1993 dočakala prve demokratične volitve, na katerih je v drugem krogu slavil Ange Felix Patasse. Tudi on se ni proslavil z demokratičnim vladanjem, kar je vodilo do kar nekaj uporov, posledičnih maščevalnih obračunavanj in etničnih napetosti, zaradi česar so Združeni narodi leta 1997 v državo prvič napotili mirovne sile.

Patasse je tako kot njegovi predhodniki doživel svoj konec z državnim udarom, ki ga je leta 2003 izvedel general Francois Bozize. Njegovo vladavino so že od samega začetka ogrožali oboroženi upori, a se mu je vseeno uspelo obdržati, tudi s pomočjo francoske vojske, ki je leta 2006 posredovala z letalskimi napadi in ustavila napredovanje upornikov proti Banguiju. Bozize je dvakrat, leta 2005 in 2011, na sporen način zmagal na predsedniških volitvah, medtem ko so v državi vse bolj naraščale napetosti in nezadovoljstvo med različnimi etničnimi skupinami.

Vse to je doseglo višek konec leta 2012, ko je zveza Seleka, v katero so bile vključene večinoma muslimanske uporniške skupine, začela svoj vojaški pohod in zasedla mesta na severu in osrednjem delu države. Čeprav je Bozize januarja leta 2013 z njimi dosegel mirovni dogovor, po katerem naj bi si delili oblast, je ta kmalu propadel in marca so uporniki zasedli prestolnico, predsednik pa je pobegnil v tujino.

To je bil tudi začetek zgodbe o novi propadli državi v Afriki in krizi, ki traja še danes. Po prevratu se je za predsednika oklical voditelj upornikov Michel Djotodia, ki je postal prvi muslimanski voditelj Srednjeafriške republike, a spopadi med Seleko in privrženci nekdanjega predsednika so se nadaljevali in pridobivali vse bolj etnične ter verske obrise.

Razvitost in ne vera v ozadju spora
Djotodii ni uspelo več obvladovati svojih upornikov, ko so ti ropali, morili, posiljevali in se znašali nad pripadniki krščanske večine, ki so jo krivili za leta zapostavljenosti. Kot odgovor na napade so se oblikovale krščanske vaške milice, ki naj bi služile za obrambo, vendar so kmalu začele maščevalne napade na nedolžne muslimane, ki so začeli množično zapuščati prestolnico.

Sledili so kravi obračuni med obema stranema, ki so po ocenah nekaterih predstavnikov mednarodne skupnosti že grozili, da se bodo sprevrgli v genocid. Razmere so povsem ušle izpod nadzora. Po številnih pritiskih drugih afriških voditeljev je Djotodia januarja letos odstopil in za začasno predsednico je bila imenovana nekdanja županja Banguija Catherine Samba Panza, ki naj bi državo vodila do volitev prihodnje leto.

Čeprav se trenutno nasilje pogosto preveč preprosto prikazuje le kot spopad med muslimani in kristjani, ki mu država sicer v takih razsežnostih res ni bila priča nikoli v svoji zgodovini, pa ima spor globlje korenine. Kot je v svojem članku za portal ThinkAfricaPress opozorila raziskovalka Stephanie Burchard, so bila v Srednjeafriški republiki v zadnjih treh desetletjih bolj kot verska pomembna regionalna in etnična nasprotja, kar so jih izkoriščali različni predsedniki s favoriziranjem svojih etničnih skupin in zapostavljanjem drugih.

Pri tem spomni na politične in verske voditelje v državi, ki so večkrat poudarili, da je konflikt predvsem boj za oblast in ne spopad za prevlado ene ali druge verske skupnosti, ki ne poznata zgodovine sovraštva. Opozarja, da ne smemo pozabiti tudi na regionalni vidik ter razlike v razvitosti med severnim in južnim delom države.

Le z razumevanjem kompleksnih družbenih, ekonomskih in regionalnih dinamik bo mogoč pravilen in učinkovit pristop, še opozarja Burchardova. Prav lokalni kontekst konflikta bodo morali upoštevati vsi mednarodni in regionalni posredniki pri reševanju krize, katere breme že občutijo sosednje države, v katerih iščejo zatočišče vse številnejši begunci.

Glavna skrb v tem času je zaščita in oskrba razseljenih ljudi, toda mednarodnim človekoljubnim organizacijam pri tem največjo oviro predstavlja pomanjkanje finančnih sredstev.

Vodja UNHCR-a je aprila tako še opozoril, da denar porabijo trikrat hitreje, kot ga pridobivajo. Ob tem je pozval k zbiranju 274 milijonov dolarjev za nujno pomoč. Od takrat se je nabralo le 20 odstotkov tega denarja, z zadnjim prispevkom ZDA v znesku 22 milijonov dolarjev.