Odraščala je v družini, ki se je ukvarjala z gorništvom, a medtem ko so njeni bratje, ki so v nasprotju z njo hodili v šolo, lahko odhajali v gore, je bilo zanjo to neželeno, saj bi morala v skladu s tradicionalnimi prepričanji nepalske družbe ostati doma in skrbeti za moški del družine. A kot razkriva film Pasang, ki smo si ga lahko ogledali tudi na letošnjem festivalu gorniškega filma, je bila že v najstniških letih odločena, da se ne bo uklonila normam in je vztrajno uhajala v gore.

Tudi pri izbiri moža se ni uklonila pričakovanjem družine, temveč je odločilo njeno srce, zato sta z možem Lakpo Sonamom Šerpo pri njenih 17 letih pobegnila v Katmandu. Tam sta si ustvarila novo življenje, a še vedno tesno povezano z gorami: imela sta agencijo za organizacijo odprav v Himalajo, ki sta jo poimenovala Thamserku Trekking. Mož se je tako redno odpravljal v gore, večkrat pa se mu je pridružila tudi Pasang. Tako je osvojila Ch Oyu, Yalapic, Pisang Himal in druge, moža pa je spremljala tudi v Evropo, kjer sta se med drugim povzpela na Mont Blanc.

Leta 1975 se je na Mount Everest kot prva ženska povzpela Japonka Junko Tabei, da je vrh osvojila domačinka, pa je moralo miniti še 18 let.

Prvi poskus se je izjalovil in končal s škandalom

Mama treh otrok je bila po več osvojenih vršacih odločena, da bo v imenu Nepalk kot prva osvojila vrh sveta. Prvič se je na goro skušala povzpeti jeseni leta 1990, v odpravi francoskega alpinista Marca Batarda, ki je imel takrat hitrostni rekord za vzpon na Everest brez dodatnega kisika. Jeseni 1988 je vrh dosegel v 22 urah in 29 minutah. Takrat je bil njegov cilj, da se v istem dnevu povzpne na Everest in Lotse.

A Batard je s preostalimi člani ekipe, kot razkriva dokumentarni film, v katerem nastopa tudi sam, ocenil, da je Pasang prepočasna in ne dovolj močna, da bi dosegla vrh, zato jo je na višini 8000 metrov obrnil. Besna se je obrnila in odšla v dolino. Zavrnitev je izzvala škandal, njen mož je vložil pritožbo na ministrstvo za turizem, da je tujec preprečil nepalski državljanki, da bi splezala na nepalsko goro. V 21-članski Batardovi odpravi je potem več alpinistom uspelo priti na vrh Everesta, med njimi tudi Christine Janine, ki se je okitila z nazivom prve Francozinje na vrhu sveta.

Naslednje leto je sledil nov poskus. Jeseni 1991 se je pod Everestom na vzpon nanj pripravljalo 12 odprav, med njimi tudi tista, ki sta jo organizirala Pasang in njen mož, v njej je bilo 16 alpinistov, večina med njimi so bili Nepalci ter štirje Francozi in en Belgijec. Med prvim poskusom vzpona 30. septembra je Pasang in več članov odprave doseglo višino 8748 metrov, a so se morali zaradi močnega vetra obrniti. Veter je preprečil tudi nadaljnje poskuse in razočarana se je vrnila v dolino.

V budizmu velja rek, da če ti neka stvar ne uspe v treh poskusih, ti ni usojena. V skladu s tem je tudi Pasang po tretjem neuspešnem poskusu vzpona sklenila, da se tej misiji odpove, potem pa se je ponudila še četrta možnost in odločila se je, da jo izkoristi.

Marca 1993 je z možem organizirala novo odpravo po nesoglasjih glede organizacije indijske odprave, v kateri bi lahko sodelovali tudi dve nepalski alpinistki. Legendarna kronistka himalajskih odprav, ameriška novinarka Elizabeth Hawley, ki je več kot 50 let spremljala odprave na Himalajo in bila ena največjih strokovnjakinj na temo najvišje gore na svetu, je v svojem poročilu zapisala, da je Pasang pogojevala svojo udeležbo s tem, da je sovodja odprave, v kar pa indijska stran ni privolila. Po drugih informacijah pa je Pasang privolila v sodelovanje, a so nepalske oblasti izbrale dve drugi alpinistki.

Pasang je marca znova odšla pod Everest v lastni režiji, v odpravi je bilo sedem moških in tri ženske.

Alpinistka, ki je navdihnila številne Nepalke

22. april 1993 je dan, ki ima za nepalske ženske pomemben pomen. Vreme tisti dan je bilo sončno in jasno, vzpon čez južno sedlo pa je trajal dlje, saj se je Pasang vzpenjala zelo počasi. A misija je uspela, skupaj s šerpami se je zapisala v nepalsko zgodovino: 32-letna Pasang je ob 14.30 po krajevnem času skupaj s še petimi člani odprave osvojila na vrh najvišje gore sveta. Osvojitev gore, ki so jo Nepalke dotlej le gledale od daleč, je postala simbol njihove emancipacije. "Če lahko splezam na Everest, če lahko uresničim svoje sanje, potem lahko to storijo tudi mlade ženske," je dejala v enem od zadnjih pogovorov bratu Dorjiju Šerpi.

Pri sestopu pa je Sonam Čiring Šerpa, eden od članov njene ekipe, hudo zbolel. Ostala je pri njem, druge člane pa poslala v dolino po kisik in pomoč. Naenkrat pa se je vreme močno poslabšalo in ekipa se iz baznega tabora ni mogla več povzpeti, da bi Pasang in Sonamu lahko pravočasno pomagala in ju odpeljala v dolino. Običajno trupel alpinistov, ki umrejo v gorah, ne prenesejo v dolino, v primeru Pasang pa se je to zgodilo, ko se je vreme izboljšalo.

Njenega pogreba v Katmanduju se je udeležilo več tisoč ljudi, v njeno čast pa so postavili tudi kip v mestu ter po njej poimenovali 7315 metrov visoko Jasambo in 117 kilometrov dolgo avtocesto med Trišulijem in Dunčejem. Oblasti so jo pozneje razglasile za narodno junakinjo, o njej pa se učijo tudi v nepalskih šolah.

Ameriška režiserka Nancy Svendsen je o Pasang posnela ganljiv dokumentarni film, ki je bil na ogled tudi na letošnjem Festivalu gorniškega filma, kjer je prejel nagrado za najboljši alpinistični film. "Bil je dolg proces, trajalo je 10 let, da je film ugledal luč sveta. K sodelovanju so povabili sorodnike Pasang in tudi ugledne alpiniste, ki so prispevali tudi fotografski material in videomaterial, Nancy je tudi večkrat potovala v Nepal," je za MMC dejala asistentka pri filmu Hayley Pierpont in pojasnila, da bodo prav v teh dneh, ko je 30 let, film na ogled tudi v Nepalu. "Komaj čakajo, da bodo film videli, zelo so vznemirjeni." Film vzporedno z življenjem Pasang predstavlja tudi družbene spremembe v Nepalu, ki jih je na svoj način krojila tudi sama. "Bila je res odločna in trmasta, želela je uresničiti svoje sanje kljub vsem oviram, ki so ji bile na poti."