Obramboslovec Klemen Grošelj s Fakultete za družbene vede meni, da vabila ne kažejo pripravljenosti vojaških sil povabljene države, temveč gre predvsem za politično oceno. Za MMC je ocenil tudi spor med Grčijo in Makedonijo glede imena, ki je Makedonce stal današnjega povabila v zvezo. Več pa v intervjuju ...

V luči povabila Hrvaški in Albaniji v Nato me zanima, kako dobro sta državi (oz. njune oborožene sile) na to pripravljeni?
Ocenjevanje pripravljenosti vojska na članstvo v zvezo Nato je vedno nehvaležno delo. Vsekakor je res, da se obe državi, še posebej Hrvaška, že več let intenzivno in resno pripravljata na ta korak in skladno s tem izvajata reforme oboroženih sil. Sam menim, da v tem pogledu prednjači Hrvaška, ki se je reforme oboroženih sil in celotnega procesa približevanja Natu lotila resneje kot Albanija. Obe državi dejavno sodelujeta v dejavnostih Partnerstva za mir in tudi na dvostranski ravni z mnogimi državami članicami Nata, poleg tega pa tudi v dejavnostih na ravni regije.

Ni nepomembno tudi to, da oborožene sile obeh držav dejavno sodelujejo v dejavnostih zveze Nato v Afganistanu in tudi drugje. S tem sodelovanjem pa seveda prihaja tudi do prenosa znanj v oborožene sile obeh držav in posledično k večji prilagojenosti standardom Nata. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je povabilo predvsem predmet politične ocene in odločitve in veliko manj pripravljenosti nacionalnih oboroženih sil na vstop v Nato. Vsekakor oborožene sile, kakor tudi obe državi, izpolnjujeta vsaj minimalne politične in vojaške pogoje za vstop v zvezo Nato.

Obe državi sta priznani od drugih držav članic Nata kot delujoči demokraciji in pravni državi, imata urejene civilno-vojaške odnose skladno s sodobnimi demokratičnimi standardi, npr. v okviru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, sta povrženi idealom zveze Nato itd. Kot pa sem že dejal, je povabilo predvsem politična odločitev.

Kaj bo to pomenilo za Balkan?
Sam pričakujem predvsem pozitivne učinke. Saj bo članstvo do določene mere nadalje stabiliziralo razmere na območju, kar pa je tudi ključni cilj same širitve Nata na tem prostoru. Ne smemo pozabiti, da je cilj širitve Nata na Balkan stabilizacija območja, saj lahko Nato s članstvom teh držav pomembno vpliva na njihove obrambne politike in s tem tudi na njihov odnos do sosednjih držav.

Pri tem ne smemo pozabiti, da je bil Natov stalni cilj na tem prostoru t. i. ofenzivna razorožitev držav na območju, to pomeni predvsem zmanjšanje, če že ne popolna odstranitev ofenzivnih vojaških zmogljivosti (tu izstopa npr. zmanjševanje števila bojnih tankov, težkega topništva, bojnih letal in helikopterjev,…) iz regije, s čimer naj bi se zmanjšala tudi možnost novih konfliktov v regiji. V tem pogledu je vstop obeh držav korak v tej smeri.

Kakšna usoda čaka Makedonijo?
Problem imena Makedonije se vleče že vse od osamosvojitve države. Spomnimo se samo podobnega iskanja kompromisa ob vstopu v OZN, kjer je tudi nastal znana kratica FRYOM ali Former Yugoslav Republic of Macedonia. Zaplet okoli imena Makedonije Natu nikakor ni v ponos, saj se je tako potrdilo, da lahko dvostranski problemi ene izmed držav članic s državo kandidatko postanejo tudi predmet večstranskih odnosov. Je pa to na drugi strani dokaz, da je odločanje v Natu ne samo formalno, ampak tudi dejansko utemeljeno na konsenzu. Ni mehanizmov, da bi državo članico prisili k zanjo nesprejemljivi odločitvi. Seveda je to precej odvisno od spretnosti njene diplomacije.

Kako se bodo na ves incident glede imena, ki jih zna stati članstva, odzvali Makedonci?
Kar se tiče Makedonije, bo to vsekakor imelo negativen odziv v makedonski javnosti, še posebej ker je tako javnost kakor tudi politična elita v članstvu v Natu videli pomemben dejavnik stabilizacije ne samo regije, ampak same države Makedonije, ki si še ni povsem opomogla od spopadov med Makedonci in Albanci. Pri tem je pomembno tudi to, da je Makedonija vlagala v članstvo v Natu veliko energije in naporov, zaradi česar lahko pričakujemo povečanje notranjepolitičnih napetosti v državi.

Makedonija bo zdaj čakala na naslednjo priložnost, pri čemer bo morala več energije vložiti v reševanje spora z Grčijo, tudi zato, da se ji ne bi podobna zgodba ponovila pri približevanju k EU-ju. Kljub temu pa si bosta tako Nato kakor tudi EU še naprej prizadevala za nadaljnjo stabilizacijo Makedonije, saj ni nikomur v interesu zaostrovanje razmer v teh državi.

Pričakujete (in če, kdaj) povabili tudi Črni gori in Srbiji?
Mislim, da sta obe državi še razmeroma daleč od članstva v Natu. Črna gora zato ker je šele na začetku svoje samostojne poti in šele gradi lastne državne strukture. Za dokončanje tega procesa bo potrebovala še kar nekaj časa, tako da kratkoročno ni mogoče pričakovati članstva v zvezi Nato. Srbija je drugačna zgodba in tu izstopa predvsem vprašanje Kosova in pa deloma tudi spomin na Natovo vojaško operacijo leta 1999.

Nikakor ne moremo pričakovati, da bi Srbija vstopila v Nato, dokler se predvsem notranjepolitično ne razreši vprašanje Kosova oziroma se spremeni zelo negativen odnos javnosti do članstva v Natu in samega Nata nasploh. Poleg Kosova sta pred Srbijo tudi nadaljnja reforma oboroženih sil in njihovo prilagajanje standardom Nata, čeprav je tudi res, da je v tem pogledu Vojska Srbije že naredila pomembne korake. Sicer se je Srbija formalno zavezala k svojevrstni oboroženi nevtralnosti in kratkoročno niti ne načrtuje članstva v Natu. To pa ne pomeni eventualnega sodelovanje z njim v prihodnje.

Kako komentirate spor glede članstva Ukrajine in Gruzije?
Ja, spor o tem sodi v širši kontekst rusko-evropskih in rusko-ameriških odnosov. Je pa spor okoli obeh držav še enkrat potrdil,da obstajajo znotraj Nata pomembna razhajanja glede odnosov z Rusijo. Tako lahko rečemo, da imamo glede širitve na Balkan med evropskimi članicami in ZDA soglasje interesov, saj tudi EU vidi prihodnost regije v okviru Nata in EU-ja. Glede članstva Ukrajine in Gruzije pa tovrstne konvergence stališč ni več. Deloma je to posledica tega, da se državam EU-ja še ni uspelo dogovoriti o nadaljnji širitvi EU-ja in položaju Gruzije in Ukrajine pri tem.

Na kratko, EU še nima strategije vključevanja Ukrajine in Gruzije v EU. Poleg tega države, kot so Francija in Nemčija, menijo, da še ni dozorel trenutek za vstop teh dveh držav, saj sta obe šele na začetku svoje demokratične poti in s tem povezane tranzicije, na kateri jih čakajo pomembne in pogosto boleče družbene in siceršnje reforme, katerih izid je še zelo negotov. Poleg tega trdijo, da je javno mnenje v Ukrajini močno protinatovsko ali vsaj neopredeljeno, poleg tega pa tam obstaja ostra politična delitev, ki v mnogočem sovpada z etničnimi delitvami v družbi. V prezgodnjem članstvu te evropske države vidijo tako možnost zaostrovanja obstoječih delitev znotraj ukrajinske družbe.

So za pomisleke glede Gruzije morda krive tudi osamosvojitvene težnje njenih pokrajin Abhazije in Južne Osetije?
Da, bojijo se predvsem obeh zamrznjenih konfliktov, še posebej, ker so prebivalci vna obeh območjih pretežno ruski državljani. Seveda pa ne smemo pozabiti niti ruskega dejavnika, kjer si navedene evropske države zaradi svojih energetskih in siceršnjih gospodarskih in političnih interesov in odnosov z Rusijo, v tem trenutku ne želijo zaostrovanja. Lahko rečemo, da si države stare Evrope nikakor ne želijo hladne vojne z Rusijo, saj se zavedajo, da bi največjo ceno tega plačale prav one same. Pri tem pa se zavedajo tudi tega, da je Rusija, če hočemo ali ne, dejavnik svetovnega pomena, ki lahko usodno vpliva na nadaljnji razvoj Evrope. Poleg tega pa bi te evropske države želele preprečiti, da bi se Rusija bodisi zaprla sama vase ali pa obrnila na Vzhod. Oboje bi bilo lahko za nadaljnji razvoj odnosov v Evropi celo usodno.

Kako potem gledate na veliko prizadevanje ameriškega predsednika Georgea Busha za vstop Ukrajine in Gruzije?
Seveda imajo na to vprašanje ZDA povsem drugačne poglede in pa interese, vendar pa kljub temu mislim, da so ZDA s članstvom navedenih držav predvsem preverjale teren med državami članicami Nata kakor tudi odziv preostalih evropskih akterjev. Rekel bi, da ZDA niso mislile povsem resno s povabilom Ukrajini in Gruziji.

K. S.