Okoli 20.000 naj bi jih že odpotovalo v Ukrajino v teh dneh, po hitrem postopku, brez vizumskega postopka, brez preverjanja ozadja, celo brez vsakršnih vojaških izkušenj.

Med njimi so komaj polnoletni, z naivnimi idejami o reševanju sveta in prepričanjem, da se bodo znašli, ker so taktike naštudirali iz videoiger, pa vojni veterani iz ZDA, ki čutijo "občutek dolžnosti", da se javijo, kot so povedali v reportaži za New York Times. "Sankcije lahko pomagajo, a sankcije ne morejo pomagati nemudoma, ljudje pa potrebujejo pomoč nemudoma. Jaz lahko pomagam nemudoma," je za časopis povedal Hector, ki se je iz ZDA odpravil v Ukrajino v petek, s puško in zaščitno opremo, ki si jo je izposodil od kolegov veteranov.

Nekateri pravijo, da jih je v Ukrajino pritegnil prav poseben zveličavni cilj: ustaviti "neprovocirano agresijo v spopadu med demokratičnimi silami in diktaturo, ki smo mu priča enkrat na generacijo", kot poroča Reuters.

Sorodna novica Ko vojno zamegli propaganda družbenih omrežij: "Novinarstvo je blizu klinične smrti"

Podobno črno-belo New York Times. "Gre za konflikt, kjer se dobra stran in slaba stran jasno ločita – morda je to tisto, kar dela ta konflikt za drugačne od drugih v zadnjem času," je povedal David Ribardo, nekdanji ameriški vojaški častnik, ki prek skupine Volunteers for Ukraine (Prostovoljci za Ukrajino) pomaga veteranom, ki si želijo na fronto. Kot pravi, je povpraševanja skoraj preveč. "Veliko nas spremlja, kaj se dogaja, in hočemo samo zagrabiti puško in se odpraviti tja."

Vice v svoji reportaži poudarja Marka Ayresa, nekdanjega britanskega vojaka, ki se je pred tem tri leta bojeval kot prostovoljec v kurdskih milicah v Siriji in Iraku proti različnim strujam, od IS-ja do proiranskih milic. "Položaj v Ukrajini je precej črno-bel. Ruska invazija je zelo podobna nacistični v drugi svetovni vojni," je dejal in dodal, da se je v Ukrajino odpravil iz podobnih vzgibov kot v Sirijo in Irak – ker britanska vlada noče vojaško posredovati.

In potem so tu taki, željni streljanja. Željni krvi. "Samo Ruse si želim pobijati," citira Reutersova reportaža nekega mladega Finca, ki se je pridružil prostovoljcem v Ukrajini. Reportaža Reutersovega poročevalca Andrewa RC Marshalla, ki je citat tudi posebej poudaril, koncepta tujih borcev prav kaj dosti ne problematizira.

Naslov "Za tuje borce Ukrajina ponuja smoter, tovarištvo in cilj" nakazuje, da gre bolj ali manj za plemenite vzgibe tistih, ki se odpravljajo na fronto, zaključek članka pa poveličuje skupino britanskih prostovoljskih borcev s "postavnim" Angležem na čelu, ki pove, kako se že veseli boja z ramo ob rami z ukrajinskimi vojaki.

Sorodna novica Polona Fijavž z borcema iz Finske, Avstralije: Starši ne vedo, kam sem šel

V ponedeljek objavljena reportaža v reviji Time z naslovom "Spoznajte tuje prostovoljce, ki tvegajo življenje za obrambo Ukrajine – in Evrope" je podobno enoplastna, z izjavami borcev prostovoljcev, kot je 24-letni barman iz Litve Povilas Limontas, ki meni, da bi bilo sebično ne oditi v boj. “Če bodo rakete porabljene zame, namesto za otroke, rade volje sprejmem tako kupčijo," pove. Reportažo novinarka Tima sklene z Limontasovim citatom, da če pustijo, da Ukrajina pade, bi bila lahko naslednja Litva – "ali pa kdo drug".

Številni mediji so tudi zmagoslavno napovedali, da je v Ukrajino že prispel tudi Wali, razvpiti kanadski ostrostrelec iz 22. kanadskega polka, ki velja za enega najboljših ostrostrelcev na svetu, zaslovel pa je med svojimi turami v Afganistanu, Iraku in Siriji. V Kanadi je pustil ženo in majhnega otroka.

Javilo se je tudi na desetine nekdanjih pripadnikov britanskega elitnega padalskega polka, ki je v zadnjih letih med drugim služil v Afganistanu in Iraku. "Vsi so visoko usposobljeni in so večkrat v živo videli akcijo," je povedal za Reuters nekdanji vojak iz omenjenega polka. Ukrajinska kriza jim bo dala smoter, tovarištvo in "priložnost početi to, v čemer so dobri: boriti se", še piše Reuters.

Od španske državljanske vojne do Bosne

Fenomen prostovoljcev, ki se podajajo v tujo državo, da bi se borili na strani tuje vojske, ni nekaj novega, problematičnost tega koncepta pa je prav tako dobro popisana in zabeležena, pa naj je šlo za antifašiste v španski državljanski vojni, sioniste v arabsko-izraelski vojni, arabske borce v afganistansko-sovjetski vojni, Čečene, ki so se pridruževali ruski vojski v zadnjih spopadih, skrajneže z vseh vetrov, ki so se pridruževali Islamski državi (IS), ali pa mudžahide, ki so se bojevali v balkanski vojni v Bosni.

Daleč največ prostovoljcev (do zdaj) se je pridružilo skrajnežem v Siriji, kjer so se borili predvsem na strani Islamske države. Organizacija Soufan Group številko postavlja od 27.000 do 31.000 tujih borcev, pri čemer jih je veliko ob vrnitvi domov aktivno novačilo nove člane, zbiralo finančna sredstva za džihadiste in sodelovalo pri terorističnih napadih v domovini.

Norveški avtor, akademik in obramboslovec Thomas Hegghammer v članku Vzpon muslimanskih tujih borcev: Islam in globalizacija džihada, objavljenem v obramboslovni reviji International Security (2010), piše, da je problematiko tujih borcev absolutno treba poudarjati, saj "lahko vplivajo na konflikte, v katere se vpletajo, kot so to storili v Iraku po letu 2003 s podpihovanjem sektaškega nasilja in nepremišljenih taktik".

Hegghammer ugotavlja tudi, da je pritok tujih borcev v Afganistan, ko so se borili proti Sovjetom, zasejal seme džihadov v državah z muslimansko večino, kot sta Alžirija in Somalija, pri čemer so ključne vloge odigrali prav veterani afganistanske vojne.

A priliv tujcev v Afganistan v 80. letih je bil minoren v primerjavi s tem v Sirijo. Eksodus tujcev v vrste IS-ja je bil tak, da je vrsta držav pozneje spremenila svoje zakonodaje in odhajanje na tuja bojišča kriminalizirala. Zdaj nekatere evropske države ustave ponovno korigirajo, da tisti, ki se v teh dneh podajajo v Ukrajino, ne bi po vrnitvi pristali doma v zaporu.

Sorodna novica Boju za Ukrajino naj bi se pridružilo že 16.000 tujih borcev

"Premagali smo Hitlerja, premagali bomo Putina"

V tednu dni, odkar je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski napovedal vzpostavitev "mednarodne legije" za obrambo Ukrajine in pozval tujce, naj se "z ramo ob rami bojujejo z Ukrajinci proti ruskim vojnim zločincem", se je za boj v tej državi prijavilo že več kot 20.000 ljudi iz 52 držav, je v nedeljo sporočil ukrajinski zunanji minister Dmitro Kuleba.

V to številko ni vključeno medicinsko osebje ali prostovoljci, ki pomagajo s humanitarno pomočjo. "Tujce, pripravljene braniti Ukrajino in svetovni red v okviru mednarodne legije teritorialne obrambe Ukrajine, vabim, da stopite v stik z ukrajinskimi veleposlaništvi in konzulati v vaših državah. Skupaj smo premagali Hitlerja in bomo premagali tudi Putina," je pozval. Ukrajinska vlada je že postavila tudi spletno stran, posebej namenjeno novačenju tujcev (fightforua.org).

Po navedbah več medijev ima sicer Ukrajina več volje kot pa logističnih sposobnosti za razporejanje, opremljanje in usposabljanje vseh teh tujih borcev, ki se zgrinjajo nad oblegano državo. Roman Šepeljak, višji predstavnik ukrajinskih oblasti v Lvovu, pristojen za popis tujih prišlekov, je za Reuters priznal, da je sistem še v povojih, a da bo celoten postopek v naslednjih dneh bolj gladko stekel. Pripotovati v Ukrajino ni bilo težko, težje je tam dobiti opremo in čelado, če jih prostovoljci niso vzeli s seboj.

Vladimir Prebilič, profesor obramboslovja na Fakulteti za družbene vede, je v pogovoru za MMC povedal, da je celoten koncept novačenja tujih borcev skrajno sporen, tudi zato, ker gre največkrat za "mejne" osebe in "avanturiste". "Prostovoljstvu in najemništvu nikdar nisem bil naklonjen. Eno je obramba domovine, ki je zapisana v Ustanovni listini ZN-a, druga stvar pa je, da se nekdo prostovoljno, z nekimi povsem parcialnimi interesi odziva na konflikt v tujini in želi v njem sodelovati, tega preprosto ne podpiram," pravi.

"Mislim, da je to tudi od ukrajinskega obrambnega ministrstva zelo nevarno, neodgovorno početje, namreč, poslati na bojno polje osebo brez bojnih izkušenj proti, na drugi strani, poklicni vojski, ki ima te izkušnje, znanje in veščine, je dobesedno poslati nekoga v smrt. Ne vem, ali je to smiselno, dobro ali pametno," je še dejal.

Šepeljak je pristojen za preverjanje papirologije prišlekov, preden jih pošljejo v vojaško oporišče na preverjanje njihovih vojaških veščin. Kot je povedal, bodo tisti, ki jih bodo vključili v ukrajinsko vojsko, plačani tako kot drugi vojaki. Spet drugi tuji borci so za Reuters povedali, da so zaobšli celoten formalni postopek in so se napotili kar naravnost na vzhodno fronto, v upanju, da bodo orožje in napotke dobili neposredno od vojakov o prihodu.

"Kjer koli so vpleteni prostovoljni borci, ostane za njimi sled krvi"

Tu se nato začenja vrsta vprašanj, tako praktičnih kot pravnih in etičnih. "Sprašujem se, ali obrambno ministrstvo te ljudi, ki se pojavijo v Ukrajini, razporeja v bojne enote ukrajinske vojske ali oblikuje tujsko legijo. Če jih razporeja v vojsko, je problem diskrepanca znanja, vedenja, jezika in vsega preostalega, če pa kreira tujsko legijo, je to spet z vidika vseh mednarodnopravnih norm zelo vprašljiva zgodba," pravi Prebilič, ki načenja tudi vprašanje, komu ti tuji borci sploh (pravno) odgovarjajo.

Sorodna novica Življenjska vloga Volodimirja Zelenskega

"Te osebe je zelo težko nadzorovati, te osebe niso predstavniki držav, niso del neke enote, neke linije vodenja in poveljevanja, težko se jih nadzoruje na bojnem polju in, žal, to smo se tudi z Balkana naučili, kadar koli so bili vpleteni t. i. prostovoljci, so za njimi na bojnem polju ostajale krvave sledi oz. so bili velikokrat povezani z vojnimi zločini. Taka oblika vojskovanja je zame absolutno sporna, sporna je tudi za mednarodno pravo in težko prepoznavam nek heroizem v tem, da se nekdo javi in se gre borit nekam drugam," razlaga.

Prebiličevim pomislekom pritrjuje raziskava iz leta 2019, objavljena v Journal of Peace Research, v katerem avtorica Pauline Moore na podlagi analize uporniških skupin od leta 1990 do 2011 ugotavlja, da je vpletenost tujih borcev v določenih spopadih običajno pripeljala do porasta nasilja nad civilisti na tem območju.

"Tuji borci so pogosto bolj goreči, in ker v nasprotju z domačimi vojaki v državi nimajo prijateljev in družine, lahko zagrešijo grozodejstva brez strahu pred povračilnimi ukrepi proti njihovimi najdražjimi," razlagajo pri ameriškem možganskem trustu Brookings Institute.

"Večina jih konča kot topovska hrana"

Predstavnik ruskega obrambnega ministrstva Igor Konašenkov je prejšnji teden za rusko tiskovno agencijo TASS povedal, da bodo tuje borce obravnavali kot plačance, ne vojake, in bodo kot taki izvzeti iz pravil o ravnanju z vojnimi zaporniki. "V najboljšem primeru lahko pričakujejo, da jim bomo sodili kot kriminalcem. Pozivamo vse tuje državljane, ki morda načrtujejo odhod v Ukrajino in bojevanje na strani nacionalističnega režima Kijeva, naj desetkrat dobro razmislijo, preden se podajo na pot," svari.

Brookings Institute priznava, da so včasih vzgibi za prostovoljni boj v tujini "junaški", "a so tudi pogosto napaka, tuje vlade pa ne bi smele spodbujati tovrstnega zasebnega bojevanja". Ob tem poudarja, da je vojaško ozadje tujih borcev precej mešano. "V mnogih primerih so zagnani, a neusposobljeni in ne pripotujejo dobro oboroženi. Željni so spopada in (v primeri džihadistov) mučeništva, a na splošno malo prispevajo k vojaškim silam soborcev, še posebej v primerih, kjer je vojska dovolj številčna. Večina jih konča kot topovska hrana," sklene Brookings.

Ob tem inštitut poudarja vrsto težav, povezanih s tujimi borci, od samih jezikovnih preprek in različne ravni vojaškega znanja do tega, da lahko povzročijo velike težave matični državi, če jih, denimo, ruske sile zajamejo ali če zakrivijo vojne zločine.

Države v precepu

Zdi se, da so tudi države, od koder borci prihajajo, precej v precepu, kako se odzvati. Velika Britanija je pošiljala skrajno mešane signale na to temo – najprej je britanska zunanja ministrica Liz Truss v pogovoru za BBC dejala, da podpira odhajanje Britancev na ukrajinska bojišča, nato jo je demantiral poveljnik britanske vojske Tony Radakin, ki je angažma tujih borcev označil za "nezakonit, pa tudi v nobeno pomoč". Nekatere države, kot je Avstralija, ostro nasprotujejo odhodu svojih državljanov na ukrajinska bojišča.

Ameriška vlada svojim državljanom to odsvetuje, podobno skuša belgijska odvrniti svoje državljane. Spet druge so precej bolj dojemljive. Kanadska zunanja ministrica Mélanie Joly je, denimo, dejala, da gre za "individualno odločitev" posameznikov in da Kanada “zelo podpira kakršno koli obliko podpore Ukrajini v tem hipu".

Podobno danska premierka Mette Frederiksen, še bolj jasno je zeleno luč prižgala latvijska vlada. "Naši državljani, ki si želijo podpreti Ukrajino in se odpraviti tja, da bi branili ukrajinsko neodvisnost in našo skupno varnost, morajo imeti odprta vrata za to," je dejal latvijski poslanec Juris Rancanis, predlagatelj pozneje sprejetega zakona, po katerem se lahko Latvijci odpravijo bojevat za Ukrajino.

Zagrožene sankcije za priključitev tujim vojskam je ob ukrajinski krizi po hitrem postopku že razrahljalo nekaj evropskih držav, med njimi Češka, ki je svojim državljanom zagotovila, da ne bodo kaznovani, če se bodo bojevali v Ukrajini proti ruskim silam.

Vzhod Ukrajine kot vroča destinacija za skrajno desne skupine

A ob tem se postavlja vprašanje, kdo ti prostovoljci sploh so, koliko jih je, pod čigavim nadzorom bodo na bojiščih in kaj bo z njimi ob vrnitvi v domovino.

Konflikt, kamor se podajajo, v resnici ne izvira iz 24. februarja, ko je Rusija sprožila invazijo na Ukrajino, ampak najmanj iz leta 2014, ko si je Rusija priključila Krim, v vzhodnih separatističnih pokrajinah pa so izbruhnili nemiri, ki kljub dogovoru iz Minska nikdar niso potihnili. V osmih letih je bilo v Doneškem bazenu v spopadih ubitih okoli 15.000 ljudi, območje pa je postalo tudi vroča destinacija za tuje borce.

Po nekaterih podatkih naj bi v teh osmih letih v Ukrajino pripotovalo do 17.000 tujcev iz 50 držav, fenomen, ki je pritegnil raziskovalce predvsem zaradi prisotnosti skrajno desnih in neonacističnih skupin, ki so novačile somišljenike z vsega sveta.

“Medtem ko džihadisti potujejo, da bi borili v državah, kot so Sirija, imajo privrženci teorije bele nadvlade zdaj svoj lastni poligon – Ukrajino, kjer spopadi med proruskimi separatisti in ukrajinskimi vladnimi silami divjajo od leta 2014, pri tem pa privabljajo borce z vsega sveta, ki se borijo na obeh straneh,” navaja poročilo ameriške raziskovalne skupine The Soufan Center iz leta 2019, ki že leta spremlja, kako je vzhod Ukrajine postal eno od središč skrajnih desničarjev.

Vojna predramila (tudi) skrajneže

In skrajno desne skupine po Evropi so se s še bolj vseobsegajočo vojno v Ukrajini zdaj dodobra predramile. Po podatkih obveščevalne skupine SITE, zasebne organizacije, specializirane za sledenje skrajnim skupinam, vodje skrajno desnih milic v Franciji, Finski in Ukrajini v teh dneh po spletu intenzivno zbirajo sredstva, novačijo rekrute in načrtujejo potovanja na fronto.

Direktorica skupine SITE Rita Katz je za New York Times povedala, da so neomajno podporo Ukrajini izrazile že številne skrajno desne nacionalistične in neonacistične skupine po Evropi in Severni Ameriki, vključno z namero pridružitve paravojaškim enotam v Ukrajini, pri čemer je velik del dejavnosti osredotočen v zloglasni skrajno desni bataljon Azov, enoti ukrajinske nacionalne garde, ki je že pritegnila skrajno desne borce z vsega sveta, navaja SITE.

Kot je razvidno iz objav na družbenem omrežju Telegram, je vodja političnega krila bataljona tik pred rusko invazijo že pozval k "popolni mobilizaciji" skupine in usmerjal prostovoljce, kako se lahko pridružijo.

Vzgib za potovanje teh skrajno desnih tujih borcev naj bi bil pridobivanje izkušenj v boju. "Nestabilnost v Ukrajini ponuja skrajnim desničarjem enake priložnosti za trening, kot so džihadističnim borcem vrsto let predstavljale nestabilnosti v Afganistanu, Iraku in Siriji," je povedal Ali Soufan, ustanovitelj The Soufan Centra. “Državljanske vojne in vstaje pogosto privabijo tuje prostovoljce; nekateri se morda sprva pridružijo iz človekoljubnih vzgibov, a še vedno konflikt in nasilje zaostrujejo in podaljšujejo."

Radikalizacija na bojišču

Je pa njihov motiv tudi ideološki, saj te skrajno desne skupine gledajo na boj proti Rusiji kot na boj proti komunizmu, pri čemer se še vedno oklepajo zgodovinskih dikcij iz druge svetovne vojne, današnjo Rusijo in Putina pa enačijo s Sovjetsko zvezo, je povedala Katz.

In kot še poudarjajo pri Brookingsu, v oboroženem konfliktu, kot je ta v Ukrajini, idealistični tujci lahko pogosto postanejo indoktrinirani z radikalnejšimi ideologijami: v vojno se napotijo za spopad z enim sovražnikom, a se na bojišču mešajo z drugimi skrajneži, domov pa se vrnejo zradikalizirani in povezani s somišljeniki v začarano mrežo skrajnih prepričanj.

"Ko vojak opravi eno, drugo, tretjo turo, se potem, ko pride domov, zelo težko integrira v lokalno okolje in največkrat to znanje in veščine, ki jih pridobi, želi izkoriščati tudi naprej. To so spremenjene osebnosti, obremenjene s težkimi psihološkimi travmami, ker ubijanje ljudi definitivno ni normalno stanje človeka, in to ga predrugači. Miselno in psihološko," pravi Prebilič.

Spodaj lahko preberete pogovor s prof. Vladimirjem Prebiličem o problematiki tujih prostovoljnih borcev v celoti.

Imamo kak psihološki profil ljudi, ki se priključujejo prostovoljnim borcem?
Ne. Nimamo. Tudi države o tem nočejo kaj dosti govoriti, ker gre za prosto odločitev državljanov samih, države pa o tem ne govorijo iz dveh razlogov, prvič, ker je vedno tudi vprašanje lojalnosti do matične države, iz katere ta oseba prihaja, in se raje o tem manj pogovarjajo in vedno znova rečejo, da gre za svobodno odločitev posameznega državljana. Seveda govorimo o ljudeh, ki niso pripadniki oboroženih sil. Če je kdo angažiran doma kot poklicni vojak, ta seveda ne more prosto v tujino. Govorimo pa o državljanih, ki niso vojaki ali pa so včasih bili vojaki, in odhajajo. Drugi razlog pa je, da vedno obstaja odprto neodgovorjeno vprašanje – vedenje ljudi, ki se vrnejo domov s takšnih teritorijev, obremenjeni s takšnimi in drugačnimi psihološkimi izkušnjami – te seveda niso stimulativne, in zaradi tega je to področje še vedno sorazmerno precej nepokrito.

Veliko beremo reportaž o tujih borcih v teh dneh in pogosto se zdi, da je glavno sporočilo nemalo sporno – v Reutersovi reportaži, denimo, finski prostovoljec prostodušno pove, da se je pridružil, ker hoče pobijati Ruse. Koliko je po vaši oceni takih? Krvi, streljanja željnih?
To so vsekakor ljudje, ki jih avantura, ki jih vojna kot taka privlači. To so tudi največkrat ljudje, ki imajo že določeno vojno izkušnjo, torej, da so bili napoteni na določena krizna žarišča in so tam izkusili vojno ali pa so v njej kako drugače sodelovali. Načeloma gre za posebno skupino ljudi, ki jih taka stvar privlači. Dejstvo je tudi, da ko so ljudje enkrat izpostavljeni vojnim stanjem, se dejansko spremenijo. Ljudje so v tem segmentu drugačni in se največkrat tudi zelo težko vklopijo nazaj v družbo, še posebej, če so izpostavljeni bojnim operacijam.

Slovenija takih izkušenj nima in svoje vojske tudi ne sme uporabiti za bojne operacije, lahko jo uporabi samo za operacijo obrambnega značaja – tudi, ko so bili v Afganistanu, so bili tam nameščeni za varovanje oporišča, zbiranje podatkov, ne pa tudi za spopad. Lahko pa vas spomnim na film Ameriški ostrostrelec, ki lepo pokaže, kako se človek, ko odide enkrat in opravi eno, drugo, tretjo turo, potem ko pride domov, zelo težko integrira v lokalno okolje in največkrat to znanje in veščine, ki jih pridobi, želi izkoriščati tudi naprej. To so spremenjene osebnosti, obremenjene s težkimi psihološkimi travmami, ker ubijanje ljudi definitivno ni normalno stanje človeka in to ga predrugači. Miselno in psihološko. Zato velikokrat tudi, ko pride do vojne, Vietnam je bila, denimo, taka država, kjer je vojna divjala 10, 15 let, so se spremenile cele družbe in je bilo pozneje zelo težko izvesti demobilizacijo, reintegracijo teh ljudi, in Vietnam, zanimivo, tudi potem ko se je vojna z Američani končala, se je spopadal kar naprej z drugimi državami, ker je bilo težko ustaviti ta cikel nasilja, ki postane del "družbenega življenja".

Ste strokovnjak za obramboslovje, ampak nasloviva malo tudi ta novinarski vidik poročanja o prostovoljnih borcih v Ukrajini, denimo, reportaža v reviji Time z naslovom "Spoznajte tuje prostovoljce, ki tvegajo življenje za obrambo Ukrajine – in Evrope". Ta dikcija, ki se pojavlja v medijih, prostovoljni borci kot junaški rešitelji, se bere že skoraj kot vojna propaganda … Mar ni tudi to nevarno, da se novinarji, ki navsezadnje niti nismo neposredni vpeti v ukrajinski konflikt, vpletemo vanj s tako dikcijo?
Osebno, kot nekdo, ki se ukvarja z vojsko in obramboslovjem, nikdar nisem bil naklonjen najemništvu ali pa prostovoljstvu. Gre za to, da je ta segment bojevanja anomalija. Eno je obramba domovine, ki je tudi mednarodno pravno jasno definirana – neodtujljiva pravica do samoobrambe je jasno zapisana v 51. členu Ustanovne listine Združenih narodov. Druga stvar pa je, da se nekdo prostovoljno, z nekimi povsem parcialnimi interesi odziva na tak konflikt in želi v njem sodelovati, tega preprosto ne podpiram, ne zdi se mi prav. Poleg tega je pa še nekaj problematično – te osebe je zelo težko nadzorovati, te osebe niso predstavniki držav, te osebe niso del neke enote, neke linije vodenja in poveljevanja, težko so potem nadzorovane na bojnem polju in, žal, to smo se tudi z Balkana naučili, kadar koli so t. i. prostovoljci, so za njimi na bojnem polju ostajale krvave sledi oz. so bili velikokrat povezani z različnimi vojnimi zločini. Lahko se spomniva Arkanovih Tigrov in drugih, gre za to, da je taka oblika vojskovanja zame absolutno sporna, sporna je tudi za mednarodno pravo in težko prepoznavam nek heroizem v tem, da se nekdo javi in se gre borit nekam drugam.

Ukrajinsko obrambno ministrstvo, ki vabi tuje borce, toplo priporoča, da imajo osebe, ki se javljajo za prostovoljne borce, vojaške izkušnje. Priporoča. Vladna stran za novačenje tujcev vabi vse "z bojnimi izkušnjami – ali take, ki si želijo te izkušnje pridobiti, vojskujoč se ob boku pogumnih ukrajinskih braniteljev". Kaj v praksi pomeni, če na bojišče pride nekdo, ki odkrito pove, da nima absolutno nobenih vojaških izkušenj, kaj je ta človek drugega kot t. i. topovska hrana?
Se popolnoma strinjam z vami. Mislim, da je to tudi od ukrajinskega obrambnega ministrstva zelo nevarno, neodgovorno početje, namreč, poslati na bojno polje osebo brez bojnih izkušenj proti, na drugi strani, poklicni vojski, ki ima te izkušnje, znanje in veščine, je dobesedno poslati nekoga v smrt. Ne vem, ali je to smiselno, dobro ali pametno. Tako, da je taka stvar absolutno sporna. Ko je Nemčija pošiljala 16-letnike, ko je preprosto zmanjkalo mobilizacijskih sposobnosti, jih je vseeno spravila skozi neki tečaj in jih skušala pripraviti na vojskovanje. Ampak življenjska doba ljudi brez vojaških veščin in nepoznavanja vojaške profesije je absolutno kratka. In najmanj, kar je, je to neodgovorno početje. Drugo vprašanje, ki pa se tudi meni zastavlja, je, ali obrambno ministrstvo te ljudi, ki se pojavijo v Ukrajini, razporeja v bojne enote ukrajinske vojske ali oblikuje dejansko tujsko legijo. Če jih razporeja v vojsko, je problem diskrepanca znanja, vedenja, jezika in vsega drugega, če pa kreira tujsko legijo, je pa to spet z vidika vseh mednarodnopravnih norm zelo vprašljivo. In, seveda, naslednje vprašanje, kdo potem poveljuje taki enoti – ukrajinska vlada ali so to gospodarji vojne, kdo je tisti, ki s tako silo razpolaga? In ta sila se lahko obrne v vse mogoče smeri – lahko v vojne zločine, lahko proti Rusom, lahko tudi proti tistim, navsezadnje, ki jih je ustanovil. To je zelo dvorezen meč in zaradi tega prostovoljcev praviloma ni dobro uporabljati.

V teh dneh vznika tudi vse več objav skrajnih milic in skrajnih desnih skupin, ki na svojih straneh novačijo rekrute. Putin si je za enega od ciljev operacije zastavil "denacifikacijo" Ukrajine, ampak ironično se s to rusko agresijo ravno krepi prisotnost skrajnežev v Ukrajini – pa naj gre za tuje prišleke ali pa za ukrajinske nacionaliste same.
Brez dvoma. To je ena ironija, se pravi, da vse to početje daje polet ekstremnim mnenjem v Evropi, pa gremo lahko levo ali desno, oboji so nevarni, vedno pravim, ekstremizmi generirajo anomalijo, in če potem ta dobi verifikacijo tudi v tem, da se "bori za pravo stvar", čeprav se ne, je to lahko nevarno. Absolutno se z vami strinjam, tako kot se strinjam, da je velik paradoks in parodija tega, da je Putin želel s svojo prisotnostjo v Ukrajini odriniti Nato – ravno obratno – toliko Nata, kot ga ima zdaj, toliko pozornosti, kot je ima zdaj na svojih mejah, nikdar ni imel in je verjetno še dolgo časa ne bo imel. Ampak to se je zgodilo kot obrambni mehanizem, vsaj tako jaz ocenjujem, ukrajinska stran, ki je preštevilčena, ki je v podrejenem položaju, kar se tiče ognjene moči, kar se tiče ognjenih kapacitet, vojske, se zateka v neke ekstremne rešitve, ampak te ekstremne rešitve se v zgodovini niso vedno pokazale kot dobre.

Kaj pa implikacije te kompleksne situacije v Ukrajini dolgoročno? New York Times je še leta 2019, Guardian pa leta 2018 poročal o skrajno desnem bataljonu Azov kot "neonacistični paravojaški organizaciji" – danes o tem istem bataljonu pišejo kot o benigni "enoti ukrajinske nacionalne garde". Posamezne države, ki so po odhodu svojih državljanov v bojne enote IS-ja tovrstno početje kriminalizirale in vzpostavile vzvode, da bi to zajezile, zdaj rahljajo zakone (denimo Češka), da bi njihovi državljani lahko nekaznovano odhajali na tuja bojišča … Kaj to pomeni na dolgi rok?
To je zelo nevarno. Osebe, ki odhajajo na bojna polja, so že prej bile mejne osebe. Noben s povsem normalnim sistemom se ne bo izpostavil in šel tvegat lastno življenje do te mere, da bo branil neko tretjo državo. Torej, to so mejne osebe, ki si na teh lokacijah bojevanja še dodatno poglabljajo psihološke in druge rane, prihod teh oseb domov pa bi definitivno moral biti spremljan. Da vprašanja humanitarnega prava sploh ne načenjam – če ti ljudje tam storijo zločin, ali jih bo sploh kdo preganjal, ali jih bo preganjala ukrajinska ali domača oblast, na to sploh odgovora nimam ta trenutek. Še pomembnejši segment pa je, ko ta oseba pride domov in se želi integrirati v lokalno okolje, bo to bistveno težje pri vsej tej izpostavljenosti, s posttravmatskim sindromom, vse te ekstremne oblike vojskovanja – bojim se, da bo šla vojna v Ukrajini samo še bolj v ekstreme, vedno več bo nasilja, vedno bolj bo nasilje uperjeno tudi v civilno osebje, to so res težke zgodbe. In ko se taka oseba potem vrača domov, bi morala biti, najmanj, kar je, spremljana, ne pa, da rečemo, to nas ne zanima, to ni naš problem. Je problem in bo problem in ta problem bo treba obravnavati, ker sicer bo to v družbah, kamor se bodo vračali, zagotovo velik izziv.