V ZDA gre za že uveljavljen termin, ki ga uporabljajo sociologi in medijski komentatorji za nesorazmerno pozornost, ki jo mediji, zlasti televizija, namenijo primerom pogrešanih mladih, belopoltih žensk in deklet višjega in srednjega razreda (običajno tudi privlačnega videza) v primerjavi z relativnim pomanjkanjem pozornosti, ko gre za nebelopolte pogrešane ženske, ženske iz nižjih razredov ali moške.

Prav tako bodo omenjene izginule belke v medijih pogosto prikazane kot zgledne pripadnice skupnosti, mame, žene, hčerke, medtem ko bodo izginule temnopolte ženske prikazane kot nekdo, ki izhaja iz problematičnih okolij, s problematičnimi partnerji in preteklostjo.

Izraz "sindrom pogrešane belke" je leta 2004 skovala znana, zdaj že pokojna ameriška novinarka Gwen Ifill, ko so novinarji na novinarski konferenci Unity: Journalists of Color (Enotnost: Nebelopolti novinarji) razpravljali o selektivnem medijskem pokrivanju senzacionalističnih primerov, namesto da bi se osredinili na pereče mednarodne humanitarne krize, kot je, denimo, genocid v Ruandi.

"Leta 1994, med genocidom v Ruandi, smo mi spremljali (dvoboj na ledu) Nancy Kerrigan in Tonye Harding. Jaz temu pravim sindrom pogrešane belopolte ženske," je dejala Gwen Ifill, ki je sama podrla več mejnikov kot temnopolta novinarka. “Če izgine belopolta ženska, bodo mediji o tem poročali vsak dan," je dejala.

Kako se Natalee razlikuje od LaToyie?

Gwen Ifill se je pri svoji izjavi opirala na leta novinarskih izkušenj, izkušenj uporabnikov medijskih vsebin v ZDA, kjer je že leta 2003 San Francisco Chronicle podrobno pisal o ogromnem razhajanju med poročanjem o primeru Laci Peterson, belke, in Evelyn Hernandez, Američanke latinskoameriškega rodu.

Obe sta izginili istega leta, a se je o Petersonovi poročalo skoraj 24 ur na dan, medtem ko Hernandezova praktično ni bila deležna niti omembe.

Podobno se je ponovilo leta 2005, ko je na Arubi na maturantskem izletu izginila mlada, svetlolasa Američanka Natalee Holloway, v Philapdelphii pa noseča LaToyia Figueroa, ženska latinskoameriškega rodu. Figueroo so našli zadavljeno, Hollowayeve nikdar niso našli, so jo pa leta 2012 na prošnjo njenega očeta razglasili za mrtvo.

Ko se žrtve rangira po polti

Profesor Univerze v New Yorku (NYU) Charlton McIlwan je "sindrom izginule belke" opredelil kot pojav, ko "belopolte ženske kot žrtve nasilnih zločinov zavzemajo privilegirano vlogo v medijskih poročanjih", ob tem pa dejal, da omenjeni sindrom deluje kot tip rasne hierarhije v ameriški kulturni podobi.

Profesor sociologije na univerzi Duke Eduardo Bonilla-Silva pa je kategoriziral rasno komponento sindroma belopolte ženske kot "obliko rasne slovnice, prek katere se normalizira teorija bele nadvlade z implicitnimi ali celo nevidnimi standardi".

"Naše žrtve so rangirane po barvi polti," je leta 2013 dejal McIlwain za BBC. "Prava žrtev je videti kot novinarka na TV. Raziskave kažejo, da ko gre za žrtve zločinov, so to ljudje, s katerimi se lahko poistovetimo – kot tisti, ki poročajo o dogodkih. Naš nacionalni ideal, kdo je ranljiv in kdo je kot tak upravičen do statusa žrtve, so belopolte ženske."

Žrtev kot medijski konstrukt

Percepcija "žrtve" je torej delno tudi medijski konstrukt. Statistika namreč kaže, da polovica žensk, ki izgine v ZDA, ni belopolta – čeprav iz medijskega poročanja tega nikdar ne bi vedeli.

Toda kot opozarja revija Journalism Practice v svoji lanski raziskavi, imajo veliko vlogo pri tem, kateri primer je deležen medijske pozornosti, policija in podatki, za katere se odločijo, da jih posredujejo medijem.

Martin G. Reynolds iz Maynardovega inštituta za novinarsko izobraževanje ob tem v pogovoru za New York Times poudarja, da so tudi novinarske redakcije, ki odločajo o zgodbah, ki jih bodo vrtele, nesorazmerno belopolte.

Po podatkih akademske raziskave iz leta 2010 je približno 80 odstotkov medijskih poročil o pogrešanih otrocih posvečenih žrtvam, ki niso temnopolte, le 20 odstotkov pa temnopoltim otrokom. Ta delež ne odraža realne slike. "Imamo neke vrste rasno hierarhijo," pravi McIlwain.

Čeprav se o tem v zadnjih letih v času večje družbene ozaveščenosti več govori v ZDA in čeprav je britanski Guardian nedavno ne ravno introspektivno pisal o tem, kako "Ameriko še vedno pesti sindrom pogrešane belopolte ženske", pa je še kako pogost tudi v Veliki Britaniji, Kanadi, Južni Afriki in na Novi Zelandiji.

Po podatkih raziskave iz leta 2008, ki jo je objavila akademska revija The Law and Society Association, so staroselke, ki izginejo v Kanadi, deležne 27-krat manj medijske pozornosti kot belke.

Sindrom tudi v popkulturi

A šele zdaj se problematika tudi konkretno obravnava. Tudi v popkulturi – ali pa, včasih, kot rezultat popkulturnih prikazov. Tako so lani staroselske skupine podale ostro kritiko serije Davida E. Kelleyja Big Sky, ki za premiso vzame ugrabitve, spolne napade in izginotja deklet na ameriškem severozahodu, na področju sedmih indijanskih rezervatov, a so dekleta v seriji belopolte najstnice. Staroselci so avtorje serije obtožili, da so si prisvojili bolečo tematiko, ti pa so se potem opravičili in že v naslednji epizodi v odjavni špici gledalce poučili, da izginjajo tudi staroselke.

Sorodna novica Zamolčane zgodbe ZDA: posilstva, umori in izginotja staroselk

V zadnjih dveh tednih sta "sindrom pogrešane belopolte ženske" konkretno obravnavali dve seriji – satirična oddaja Saturday Night Live v skeču, ki se je na humoren način dotaknil boleče teme, in Netflixova serija You v epizodi, naslovljeni prav "Sindrom pogrešane belopolte ženske", ko na videz idilično predmestje pretrese umor bogate privlačne svetlolase sosede.

O vrednosti življenj

Čeprav je bila serija posneta pred izginotjem Gabby Petito, pa se je tempiranje premiere tretje sezone serije izkazalo za neverjetno prikladno. 22-letna Gabby Petito je izginila na začetku septembra, ko se je njen zaročenec Brian Laundrie vrnil domov na Florido v njenem kombiju, s katerim sta potovala po ameriškem zahodu, a brez nje.

Družina je izginotje prijavila 11. septembra, pri Washington Postu pa so izračunali, da je bila Petito v tednu dni med 16. in 23. septembrom na Fox News omenjena 398-krat, na CNN-u 346-krat in na MSNBC-ju 100-krat.

Na Tik Toku so v tem času objave s ključnikom #GabbyPetito poskočile na 1,5 milijarde ogledov, mediji so jo opisovali kot "modrooko svetlolaso popotnico", s čimer so še poudarjali njeno belopoltost.

Medtem se je družina Daniela Robinsona, 24-letnega temnopoltega geologa, ki je izginil v istem delu ZDA tri mesece prej, spraševala, kje so bile kamere zanj. Gabbyjino truplo so našli v narodnem parku Grand Teton v Wyomingu 21. septembra, Robinson je še vedno pogrešan.

Izginotja staroselcev pozabljena

Prav tako v Wyomingu je delovna skupina za pogrešane in umorjene staroselce letos objavila poročilo s statistiko, da je med letoma 2011 in 2020 v tej zvezni državi izginilo 710 staroselcev, medijski prikazi pogrešanih oseb pa so se močno razlikovali med pogrešanimi staroselci in pogrešanimi belci.

"Za belce je bila večja verjetnost, da bo o njih objavljen članek, ko so še pogrešani, medtem ko se je o pogrešanih staroselcih pisalo šele, ko so jih našli mrtve," navaja poročilo. Le 18 odstotkov od teh pogrešanih ljudi je bilo deležno medijske pozornosti.

Omékongo Dibinga, profesor na ameriški univerzi, je za Washington Post dejal, da gre za globoko zakoreninjeno problematiko. "Ljudje nas preprosto ne vidijo na isti način kot te belopolte ženske in dekleta. Seveda si želimo pravice za svojce Gabby Petito in druge, vse, kar pravimo, je, da si tudi mi želimo nekaj te medijske pozornosti, pa je preprosto nismo deležni.”

Za Gino Masullo, profesorico novinarstva na univerzi v Teksasu je nesorazmerje precej enostavno razumljivo. "Živimo v sistemu, ki belopoltim ženskam pripisuje večjo vrednost," je povedala za Los Angeles Times.

"Dama v stiski"

Marie Drennan, profesorica TV-komunikacij na univerzi v San Franciscu, težnjo medijev, da se osredinjajo na belopolte ženske, povezuje s stereotipi, ki obstajajo znotraj zabavnih medijev, zlasti tisti o "dami v stiski".

"Res mislim, da slišimo manj o nebelih ženskah, o nasilju nad njimi, ko izginejo, ko so umorjene, ker obstaja tudi stereotip, da so belke zaščitene in varne v tem svetu," je povedala Drennan za Golden Gate Express.

"Za nebelopolte ženske velja stereotip, da živijo v skupnostih, ki so že tako ali tako prežete s kriminalom in nasiljem in revščino in mamili, zato je popolnoma normalno in pričakovano, da se jim bodo zgodile slabe stvari. In zato, ko se jim pripeti kaj slabega, to ni novica."

Podobno meni Danielle Slakoff, profesorica kalifornijske univerze California State v Sacramentu, ki raziskuje pravosodje in medije. Po njenih ugotovitvah so belke običajno upodobljene kot dobre, zgledne osebe, medtem ko so nebelke pogosto označene za ženske, ki rade tvegajo ali ki so nekako sokrive za lastno izginotje.

"Belopolte žrtve so običajno upodobljene kot ženske, ki prihajajo iz zelo varnih okolij, medtem ko so temnopolte in latinskoameriške žrtve upodobljene kot ženske, ki prihajajo iz nevarnih okolij, s čimer v bistvu normalizirajo viktimizacijo," je povedala za New York Times.

Zgodovinski vidik belk v stiski

Guardianova kolumnistka Derecka Purnell je šla dlje v zgodovino in v svoji kolumni zapisala, da je odziv popolnoma logičen.

"Vik, krik in laži belopoltih žensk že stoletja spodbujajo organe kazenskega pregona in linča željno drhal, da ukrepajo v njihovem imenu. Morda je to zato, ker družba gleda na belke kot na ljudi, vredne rešitve," je zapisala.

A ob tem opozarja, da gre, zgodovinsko gledano, za malce kompleksnejše vprašanje, saj je imelo "reševanje belk" tudi izrojen pomen, ki se je obrnil proti njim samim.

Pri tem navaja zakon iz leta 1910, sprejet za boj proti trgovini z belim blagom, ki je bil redno izrabljan, ko so oblasti "reševale" belke iz položajev, v katerih so bile popolnoma prostovoljno, denimo, ko je šlo za romantične zveze s temnopoltimi partnerji.

Sindrom pogrešane belke v tem kontekstu dobi popolnoma drugačen podton.