Omenjeni fantje, ki so postali znani kot "peterica iz Centralnega parka", so bili stari od 14 do 15 let, v Centralnem parku so se znašli po naključju, v družbi kolegov iz Harlema, s posilstvom jih ni povezoval niti en dokaz, a tožilstva to ni zanimalo.

Peterico so s pomočjo izkrivljanja dokazov in izsiljenih priznanj obsodili na večletne zaporne kazni, zločinov pa so bili oproščeni šele leta 2001, ko je pravi storilec dejanje priznal.

Primer "peterice iz Centralnega parka" je postal učni primer rasizma v ZDA, zažrtega v vse pore družbe, vključno s pravosodnim in kazensko-pravnim sistemom, ki je v tem primeru padel na celi črti. Primer, ki je bil v 80. letih eden najodmevnejših, danes velja za eno največjih krivic, kar jih je ameriški pravosodni sistem kdaj zagrešil.

V novi Netflixovi miniseriji, naslovljeni When They See Us (Ko nas vidijo), ga je sedem let po odmevnem dokumentarnem filmu (The Central Park Five) začela zdaj proučevati še Ava Duvernay, in to, potem ko jo je na Twitterju eden od peterice mimogrede pobaral, ali bi bil lahko njen naslednji film o njih.

Duvernayeva sicer noče uporabljati izraza "peterica iz Centralnega parka", saj, kot pravi, ta še dodatno razčloveči danes odrasle moške Antrona McCraya, Kevina Richardsona, Yusefa Salaama, Raymonda Santano in Koreyja Wisa.

Širša slika

Ogled serije nikakor ni prijeten, ampak je precej mučna izkušnja, pri čemer režiserka ne ostane zgolj na ravni zgodbe iz leta 1989 in sodnega procesa, ampak prikaže širšo sliko, kako nemogoče je normalno zaživeti tudi po odsluženi kazni in kako je ameriška družba hitro pripravljena sprejeti narativo, ki temnopolte degradira na raven drugorazrednih državljanov, še huje, "podivjanih živali".

Sorodna novica Making a Murderer: pred kamerami seciran pravosodni sistem ZDA

Nočna mora za peterico se je začela 19. aprila 1989, ko jih je policija prijela v povezavi z razgrajanjem po Centralnem parku, ko je okoli 30 najstnikov iz dolgčasa in mladostniške objestnosti napadalo kolesarje in pešce.

Antron, Kevin, Yusef, Raymond in Korey so se v parku znašli bolj ali manj po naključju, ko so sledili drugim fantom iz Harlema, a so za policijo in tožilstvo nemudoma postali primerni grešni kozli, čeprav nihče od napadenih občanov ni prepoznal za storilca nobenega izmed njih.

V istem času, ko je množica najstnikov divjala na enem koncu parka, je bila na drugem napadena in brutalno posiljena 28-letna investicijska bankirka Trisha Meili, ki ji je storilec zadal skoraj usoden udarec v glavo.

Prav nobenega dokaza ni bilo, ki bi prijete fante povezal z napadom – lokacija in čas se nista ujemala, ni bilo prstnih odtisov, sperma, ki so jo našli na kraju zločina, se ni ujemala z DNK-jem nobenim od fantov.

A to ni ustavilo detektivov, ki so primer vodili, in pretirano zagrete javne tožilke Linde Fairstein, lačne obsodbe in lačne politične slave, da ne bi dokazov priredili, da bi ti podpirali njihovo teorijo, da so fantje, ki do tedaj niso imeli niti enega srečanja s policijo, zagotovo krivi.

Dodatne preiskave ni bilo, nihče tudi ni posilstva povezal s serijo drugih posilstev, ki so tisto leto terorizirali New York, nikogar ni zanimalo, da sperma na kraju zločina pripada nekomu šestemu ali da nihče od fantov na oblačilih nima krvi, ki jo je Meilijeva izgubljala v potokih.

Izsiljena priznanja

Detektivi so fante zasliševali 48 ur, brez hrane in pijače, brez navzočnosti odvetnika in staršev. S pestmi, ustrahovanjem in lažnimi obljubami, da bodo šli lahko domov, če priznajo, so štiri od petih fantov nazadnje pripravili, da pred kamero "priznajo", čeprav niso niti vedeli, kaj priznavajo, drugih fantov pa sploh poznali niso.

V njihovih izjavah je bil cel kup neskladij, prav tako se izjave prič niso ujemale z njihovimi, Meilijeva pa je zaradi udarca v glavo izgubila spomin na napad.

Njeno pričanje je bilo kljub temu za tožilstvo učinkovito – belopolta, svetlolasa, visoko izobražena in premožna je nemudoma vzbudila sočutje, ko je z velikimi težavami prišepala na prostor za priče.

Mnenje splošne javnosti in medijev, ki se niso trudili brskati globlje, je bilo avtomatično proti peterici, med najglasnejšimi hujskači pa je bil ravno zdajšnji predsednik Trump, pri 43 letih že dobro znana figura med manhattansko elito.

Trump je bil tako nastrojen proti obtoženim, da je samo tri dni po zločinu, skratka, precej pred obsodbo fantov, v štirih newyorških časopisih za 85.000 dolarjev zakupil oglasni prostor ter pozval k ponovni uvedbi smrtne kazni v New Yorku in smrti za peterico.

"V tem ne vidim nič hujskaškega, goreče zagovarjam ponovno uvedbo smrtne kazni. Sem tudi za to, da ponovno vpeljemo močno policijo, ki lahko dejansko nekaj stori, ne pa, da stoji križem rok, ker bo kak odvetnik spet kričal o policijski brutalnosti," je dejal takrat v oddaji Larryja Kinga.

Na vprašanje, kakšna so njegova stališča do petih dečkov, pa: "Seveda sovražim te ljudi in dajmo vsi sovražit te ljudi, ker mogoče je sovraštvo tisto, kar potrebujemo, da se bo kaj spremenilo."

V odprtem pismu je izrazil obžalovanje, kako so se morale newyorške družine zaradi "trum divjih kriminalcev odreči užitkom lagodnega sprehajanja po parku po mraku", in politikom očital, da se pretirano obremenjujejo z javnim mnenjem zaradi policijskega nasilja, kot je bil uboj invalidne temnopolte ženske sredi 80. let.

"S tem ustvarjajo lahkomiselno in nevarno permisivno vzdušje, ki omogoča kriminalcem vseh starosti, da pretepejo in posilijo nemočno žensko," je zapisal. "Ti roparji in morilci bi morali trpeti, za svoje zločine pa biti usmrčeni."

Ob tem pa je še nonšalantno izjavil, da bi si v tem obdobju v ZDA sam želel biti "izobraženi črnec", ker da imajo trenutno toliko prednosti v družbi.

Trumpove izjave, jasno, niso same po sebi vplivale na razsodbo, so pa prispevale k vsesplošni nastrojenosti proti obtožencem. Michael Warren, član pravne ekipe peterice, je za Guardian leta 2016 dejal, da je Trump “zastrupil ume mnogih prebivalcev New Yorka, ki so že tako, upravičeno, čutili naravno naklonjenost do žrtve”.

In če so se starši dečkov zavedali nevarnosti Trumpovega hujskanja, fantje sami na Trumpa iz leta 1989 nimajo kaj dosti spominov – zanje je bil samo "tip z zlatimi stavbami, belec na drugi strani parka". "Ne skrbi, njegovih deset minut se je že skoraj izteklo," reče v seriji mama enega od dečkov, ko spremlja Trumpov pogovor z Larryjem Kingom, 27 let preden je postal 45. predsednik ZDA.

V zaporu preživeli od 6 do 13 let

Poroti sta v dveh ločenih procesih peterico leta 1990 obsodili na večletne zaporne kazni – štirje so bili obsojeni na 5–10 let, kar je največ dovoljeno za mladoletnike, in poslani v zapor za mladoletnike, medtem ko jo je najslabše odnesel Korey Wise, edini 16-letnik med njimi, ki niti na popisu detektivov ni bil, a je pospremil prijatelja Yusefa Salaama na postajo, zato so ovadili še njega.

Wisu so izrekli kazen do 15 let zapora, a so ga poslali v zapor za odrasle. Sledila je njegova mučna odisejada po najzloglasnejših zaporih, od Rikersa do Attice, kjer so se nad njim izživljali tako zaporniki kot pazniki. Ker pred odborom za pogojni izpust v vseh letih zapora nikdar ni želel priznati očitanega mu dejanja, je v zaporu ostal najdlje od vseh – 13 let. Drugi so za zapahi presedeli med šest in sedem let.

Kar 13 let je trajalo, da je prišla resnica na dan, pa še to ne po zaslugi dela policije ali tožilstva, ampak pravega storilca, Matiasa Reyesa, ki je dejanje priznal. Reyes, obsojeni serijski posiljevalec in morilec, je v tistem času že tako ali tako prestajal dosmrtno zaporno kazen, ni pa bil nikdar osumljen posilstva v Centralnem parku.

A Reyes je v enem od zaporov spoznal Wisa, nakar se je odločil, da dejanje prizna. Njegov DNK se je ujemal s tistim, najdenim na kraju zločina. V času posilstva je bil star 17 let in istega leta je posilil še več žensk, po napadu na Meilijevo je gladko odkorakal s prizorišča, oblečen v majico, prežeto s krvjo žrtve, in z njenimi slušalkami na ušesih. Sočasno je policija dejanje že pripisala peterici.

Brez posledic za krivce

Decembra 2002 so nazadnje le razveljavili obsodbe vseh petih, temnopolta skupnost je v tem videla vsaj nekakšno zadoščenje, a razlogov za slavje je bilo malo. Čeprav je bilo očitno, do kako grobih kršitev je prišlo med preiskavo, zaradi nje ni bil nihče odpuščen ali premeščen, Meilijeva je dejala, da bi raje od popolne razveljavitve obsodb videla, da bi šel primer ponovno na sodišče, policija, ki je obravnavala primer, pa še vedno vztraja, da je bila peterica nekako vpletena v posilstvo.

Prav tako kot takrat pristojna tožilka Fairsteinova, ki je medtem presedlala na pisanje kriminalk. Je pa serija Ko nas vidijo vplivala vsaj na njeno založbo, ki je s Fairsteinovo prejšnji teden prekinila pogodbo, vrstijo pa se tudi pozivi javnosti k bojkotu njenih knjig.

Newyorške mestne oblasti so se leta 2014 s peterico pogodile za rekordno odškodnino in vsakemu od njih izplačalo milijon dolarjev za vsako leto, preživeto za zapahi.

Trump je takrat več kot 40 milijonov dolarjev težko poravnavo označil za "sramotno" in še vedno vztraja, da so krivi. "Priznali so krivdo," je dejal med svojo predvolilno kampanjo leta 2016.

“Policija, ki je bila na čelu preiskave, pravi, da so krivi. Dejstvo, da je prišlo do poravnave pri tem, koliko dokazov je proti njim, je nezaslišano. Žrtev, tako hudo poškodovana, pa ne bo nikdar več ista."

"Gospod Trump očitno nima pojma o epidemiji krivičnih obsodb v tej državi, ki nesorazmerno prizadenejo manjšine, in prevladi lažnih priznanj v teh obsodbah," je Trumpu na besnenje ob dokumentarcu The Central Park Five leta 2012 odgovorila avtorica filma Sarah Burns.

Tolikšno izpostavljanje Trumpove vloge, ki je bila v resnici minorna, je verjetno prav tako krivično, a zdajšnji predsednik s svojimi izjavami ponazarja družbeno ozračje, ki je omogočil tako veliko napako pravosodja.

Začaran krog

Kar zelo pretresljivo prikaže serija Duverneyjeve, je še en, pogosto pozabljen vidik – začaran krog, v katerega se ujamejo kaznjenci. Ti so namreč tudi po izpustu deležni tolikšnih omejitev, da praktično nimajo več možnosti za normalno življenje.

Ker se morajo registrirati kot kaznjenci, imajo zaprto pot do večine služb, deležni so predsodkov, diskriminacij in tolikšnih birokratskih preprek, da številni v obupu pristanejo v nezakonitih poslih, kot je trgovina z mamili, s tem pa ponovno v zaporu, kot se je to zgodilo Santani.

Škoda, ki jo je peterici zagrešila krivična obsodba, je nepopravljiva, čeprav ima vseh pet danes normalne službe in družine. Nekateri, kot je McCray, nikdar niso mogli oprostiti svojim staršem, da jih niso obvarovali pred izsiljenim priznanjem. Nekaterim so v času, ko so bili zaprti, umrli družinski člani. Družine so razpadale, tudi svojci so bili deležni groženj, peterica je bila oropana mladosti.

Kot pravijo, ne mine dan, da se ne bi spomnili na leta za zapahi. Duvernayeva je skušala s serijo postaviti tudi vprašanje, zakaj se nekaterim (beri: belim) fantom dovoli, da "so samo fantje", ko počnejo mladostniške vragolije, druge pa označi za živali, za katere se celo poziva, da se ponovno uvede smrtna kazen. "Kaj vidite, ko pogledate temnopolte fante?" nastavlja družbi ogledalo režiserka.

Afroameričani večkrat po krivici obsojeni

Koliko so se te percepcije spremenile v 30 letih? V resnici ne kaj dosti. Med letoma 1980 in 2015 se je število zaporniške populacije v ZDA dvignilo s pol milijona na 2,2 milijona. Afroameričani danes predstavljajo 30 odstotkov zaporniške populacije, čeprav je njihov delež celotne populacije v ZDA zgolj 13-odstoten.

Skupaj z Latinskoameričani predstavljajo 32 odstotkov populacije, a 56 odstotkov zaporniške populacije. Afroameriški otroci predstavljajo 52 odstotkov otrok, katerih primeri gredo na sodišče, navajajo podatki centra PEW.

Nesorazmerni so tudi deleži zmotnih/krivičnih obsodb – pri Afroameričanih, obsojenih umora ali spolnega napada, je kar 50 odstotkov večja verjetnost, da so v resnici nedolžni kot pri drugih obsojenih morilcih oz. posiljevalcih, pa tudi preživijo dlje časa v zaporu, preden dejansko ugotovijo njihovo nedolžnost, navaja poročilo Univerze v Michiganu iz leta 2017, ki je pod drobnogled vzelo 2.000 poznejših oprostitev v 30 letih.

Pri tem naj bi vlogo igrali tudi rasni predsodki. Le 15 odstotkov vseh umorov, ki so jih zagrešili temnopolti, vključuje belopolte žrtve, pa je bilo vseeno 31 odstotkov temnopoltih, ki so jim pozneje razveljavili obsodbo zaradi umora, sprva obsojenih zaradi umora belcev, je še ugotovila raziskava.

"Za vse, ki pravite, da je 'Ko nas vidijo' težko gledati, pomislite na tiste ljudi, ki morajo to še vedno živeti," je po premieri serije in odzivih nanjo na Instagramu zapisala Oprah Winfrey, ena od producentk Netflixove uspešnice.