Ohlapno opozorilo ZDA, ki je kljub svoji meglenosti ta teden vodilo Veliko Britanijo, Francijo in druge države v dvig ravni nevarnosti terorističnih napadov, je bil poskus upravičenja nedavnih ameriških zračnih napadov na Pakistan, ki so "zanetili ogenj v državi" in jo destabilizirali, je dejal Vadžid Šamsul Hasan, visoki predstavnik za Veliko Britanijo.

Hasan, veteranski diplomat, blizu pakistanskemu predsedniku, je po poročanju Guardiana administracijo ameriškega predsednika Baracka Obame obtožil, da se igra politiko s teroristično grožnjo pred novembrskimi kongresnimi volitvami, na katerih se pričakuje, da bodo premočno slavili republikanci. Hasan je zatrdil še, da se Obama odziva na pritisk, da bi pokazal, da sta bila njegova vojaška strategija v Afganistanu in okrepitev vojaških sil, oboje izjemno nepriljubljeno v ameriški javnosti, potrebna.
Spraševanja o upravičenosti napadov
Trditve o izdelanih načrtih za usklajene napade na Veliko Britanijo, Francijo in Nemčijo, ki so v začetku tedna dodobra prestrašili Evropejce, zdaj zanikajo tudi evropske obveščevalne službe, ki prav tako prst uperjajo v ZDA, še posebej Belo hišo. "Sešiti skupaj trditve o terorističnih načrtih v brezšivni naraciji je nesmiselno," je dejal neki visoki predstavnik.

Nihče sicer ne zanika, da napadi na Evropo niso mogoči ali da pakistanski uporniki ne kujejo zlih načrtov, toda po besedah obveščevalnih služb so te razprave tako abstraktne in tako daleč od dejanske izpolnitve, da so ameriška opozorila izjemno sumljiva.
S tem, ko evropske oblasti ne puščajo nobenega dvoma, da so bili ameriški napadi na pakistanske tarče preventivni in da se nikakor niso bojevali proti neposredni nevarnosti, so sprožile nova vprašanja v zvezi z zakonitostjo napadov, na katere se lahko gleda tudi kot uboje.
Hasan se sprašuje, zakaj ZDA tako močno pritiskajo na Pakistan, in trdi, da gre za grožnjo demokratičnemu sistemu. "Ameriška dejanja imajo očitno povezavo z Obamovo odločitvijo, da postavi rok za umik iz Afganistana. Ameriški voditelj se je prenaglil in zdaj se Američanom mudi," razlaga v intervjuju za Guardian. Dejal je tudi, da v Pakistanu narašča strah, da ZDA načrtujejo množično serijo zračnih napadov v zahodnem Vaziristanu in da washingtonski politiki niso dojeli, kako zelo ZDA potrebujejo Pakistan v vojni proti terorizmu.

Vsesplošna histerija in paranoja
Trditve o načrtovanih napadih, za katere so zahodne obveščevalne agencije vedele že več mesecev, so prejšnji teden pricurljale v ameriške medije. Sledila jim je poplava močno pretiranih trditev v britanskih medijih, opozorilo ameriškega zunanjega ministrstva ameriškim državljanom, naj bodo previdni pri obiskih Velike Britanije, Francije in Nemčije ter dvigi stopenj alarmov ogroženosti.
Thomas de Maizière, nemški notranji minister, je javno izrazil svoj dvom o ameriških opozorilih, češ da ne vidi nobenih znakov neizogibnega napada na Nemčijo, nevarnost za državo pa je opisal kot "hipotetično".
Obama v kotu
Se je torej Obama, ob izvolitvi viden kot mesija svetovno nepriljubljene ameriške politike, danes pa stisnjen v kot, po letu in pol v Beli hiši dokončno preobrazil v Busha? Tovrstna politika dviganja terorističnega alarma v svojo korist namreč močno spominja na nekdanjega republikanskega predsednika.
Bushevi ratingi so zrasli vsakič, ko je bil "razkrit veliki načrt napadov na ZDA", vsak alarm pa je bil uporabljen za potrditev njegove politike in vojaške retorike. Obama se zdaj otepa izjemno nizke podpore. To pa pred kongresnimi volitvami in dve leti pred predsedniškimi volitvami ne kaže nič dobrega za demokratsko administracijo, ki si kakih velikih plusov ob koncu leta ne more šteti, javnost pa se je tudi že davno streznila od "obamanije" in evforije ob njegovi izvolitvi.
Vojni nobelovec za mir
Prvi temnopolti ameriški predsednik je v svoji kampanji napovedoval "novo politiko" in "politiko upanja", toda upanje se je ob podedovanem slabem gospodarskem položaju, dveh problematičnih vojnah in vrsti kompromisov kmalu razblinilo. Lanska Nobelova nagrada za mir Obami se zdi v tej luči še toliko bolj konfliktna in sporna.
Že januarja je Time poročal o tem, kako so protivojni demokrati zastokali, ko se je predsednik v svojem govoru ob sprejetju nagrade skliceval na "zlo po svetu" in pozdravljal ameriško pripravljenost, da je v zadnjih šestih desetletjih na tujem uporabila silo kot bistveno komponento svetovne varnosti.
Dejstvo je, da je imel Obama ob začetku mandata dve poti: nemudoma končati obe vojni, v Iraku in v Afganistanu, in tvegati poslabšanje razmer na tleh, ali pa okrepiti vojni v upanju, da bodo uporniki premagani. Izbral je drugo pot (Bushevo pot) in za to je bilo treba posvojiti tudi že dobro znano Bushevo retoriko. Tudi v zvezi z Iranom je Obama napovedoval, da bo ubral dipomatsko pot, a je kmalu zašel v besedno vojno z Ahmadinedžadom in zdaj se je znašel v položaju, ko je moral postaviti Iranu ultimat za jedrsko razorožitev. To spet spominja na Bushevo politiko, obetov, da bi imel pri tem kaj več uspeha od svojega predhodnika, pa ni. Podobno lahko rečemo tudi za Severno Korejo.
Na svoj prvi dan v pisarni je Obama naznanil tudi, da bo za prioriteto postavil "agresivno" prizadevanje za mir med Izraelom in Palestinci ter ob tem zahteval, da Izrael ustavi vsa pozidavanja Zahodnega brega. Brez uspeha. Razkol med izraelsko desno vlado in palestinskim predsedstvom Mahmuda Abasa se samo še povečuje, Obama pa je po pisanju Tima v podobnem položaju kot Bush - poziva k pogovorom med Izraelom in vse bolj obrobnim Abasom, medtem ko miži pred vprašanjem Hamasa.
Obama se brani, da je za vodenje ZDA treba sklepati kompromise, a vprašanje je, ali so mu sklenjeni kompromisi sploh kaj pomagali ali pa ga je nagibanje v desno pripeljalo do točke, ko se zdi njegov idealizem in obljube politike miru le še ena od kampanjskih floskul.