Slovenija bo 27. maja vstopila v Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in tako postala polnopravna članica elitnega kluba najrazvitejših držav sveta, kar bo zagotovo povečalo njen ugled v svetovnih gospodarskih krogih. V času pred tem pomembnim datumom je Slovenijo obiskal nekdanji generalni sekretar organizacije, ki je OECD vodil med letoma 1996 in 2006, Donald J. Johnston. MMC se je z njim pogovarjal o težavah svetovnih gospodarstev, krizi Grčije, težavah v evroobmočju in o prednostih, ki jih članstvo v OECD-ju prinaša naši državi.

Smo v zelo turbulentnem obdobju zgodovine, saj je svet doživel eno najhujših gospodarskih kriz in zdaj počasi okreva. Kako dolgo mislite, da bodo države potrebovale, da si popolnoma opomorejo od krize, in ali bomo po koncu krize doživeli spremembo v strukturi svetovnih moči?
Mislim, da smo že doživeli spremembo svetovnih moči, te spremembe spremljamo in se razvijajo. Velika gospodarska moč je zdaj na strani Azije in to se bo po mojem mnenju nadaljevalo še zelo dolgo. Ko sem prišel na OECD (leta 1996, op. a.), smo predvidevali, da bo do leta 2020 Kitajska postala največje gospodarstvo na svetu. Kar je zanimivo, je, da je bila Kitajska največje svetovno gospodarstvo že leta 1820, in v 200 letih je to znova postala. Mogoče to ne bo leto 2020, ampak bo leto 2025 ali 2030, a brez dvoma bo Kitajska postala največje svetovno gospodarstvo. To ne pomeni, da bodo imeli najvišji BDP na prebivalca, a bo imela ogromen gospodarski vpliv, kar lahko čutimo že zdaj na trgu blaga, na valutnem trgu, vse bolj odvisni smo od njenega izvoza, to se že dogaja.

Odgovor na vprašanje, kdaj si bodo države opomogle od krize, je zelo težak. Mislil sem, da smo na dobri poti že pred nekaj meseci s paketi pomoči, a je prišlo do težav v evroobmočju, predvsem z Grčijo. Berem, gledam številke, pa še zdaj ne vem, kdaj bo nastopilo okrevanje. Težava z Grčijo je tudi ta, da to ni samo Grčija, ta predstavlja le tri odstotke gospodarstva evroobmočja, kar je malo. Pravo vprašanje je, kaj se bo zgodilo z drugimi gospodarstvi s podobnimi težavami, recimo s Španijo, Portugalsko in Italijo. In na ta vprašanja žal nimamo odgovorov. Upam, da bomo to uspeli rešiti, ob tem pa mislim, da bi morali Evropejci bolj okrepiti Evropsko unijo, saj ta trenutno nima institucionalnega okvira prave federacije. Tudi v Kanadi imamo province, ki so šibke in imajo težave, imamo skupno valuto, a težave provinc nikoli niso imele takega vpliva na našo valuto, kot jih imajo grške težave na evro. Mislim, da bi morala Evropska unija, ki je eden največjih in najbolj pozitivnih poskusov vseh časov, ukrepati, saj ne sme nazadovati, in mislim, da ne bo. Mislim, da so evropski voditelji spoznali, da morajo rešiti grško gospodarstvo s pomočjo paketov finančne pomoči, a tega še niso popolnoma sprejeli mednarodni trgi. Kljub temu nisem pesimističen, kot ogromno člankov, ki jih prebiram. Mislim, da gre predvsem za težavo politike ter da bodo morali voditelji spremeniti politike in svoj način vodenja držav ter uvesti nekatere začasne ukrepe. Ne vem pa, koliko časa bo to trajalo.

Evropska unija zdaj pomaga Grčiji z ogromnim finančnim paketom. Ali je ta pomoč zadostna, je to pravilna pot?
Pot je pravilna pod pogojem, da bo Grčija uvedla potrebne reforme znotraj svojega gospodarstva. Če tega ne bo storila, nima finančna pomoč nobenega pomena. Kot jaz razumem, mora Grčija uvesti nekaj temeljnih reform, in Georgios Papandreu je pameten človek, ki ima okoli sebe razumne ljudi. Spremeniti morajo pokojninsko shemo, trg delovne sile, njihov bančni sistem je sicer dokaj zdrav, a njihov davčni sistem potrebuje temeljite spremembe. Rešiti te težave in uvesti reforme Grkom omogoča omogoča paket Evropske unije, kar drugače ne bi bilo mogoče. Povprečni Grk si misli, zakaj moram prenašati vse te varčevalne ukrepe in plačevati za napake vlade. Razumem, da so lahko ljudje zelo zagrenjeni, kar tudi politikom otežuje, da sprejmejo potrebne ukrepe, a mislim, da je to potrebno.

Govorili ste že o državah, ki bi se jim lahko zgodil grški scenarij. Ali mislite, da se lahko kaj podobnega zgodi tudi preostalim državam skupine PIGS-a (Portugalska, Irska, Grčija in Španija)?
Nisem si natančno ogledal številk njihovih gospodarstev, zato lahko govorim samo na podlagi tega, kar sem prebral. Obstaja skrb, da bi prišlo do efekta domin in da bi se v teh državah lahko ponovil grški scenarij, kar bi zagotovo vplivalo tudi na evroobmočje, a mislim, da ne bo tako.

Kakšen vpliv na propad grškega gospodarstva so imele po vašem mnenju špekulacije na ameriških trgih in prizadevanja, da evro ne bi izpodrinil dolarja kot glavne svetovne valute?
Po pravici povedano, ne vem. Ko govorimo o špekulacijah, gre za obtok grških obveznic, kako so vlagatelji razpolagali z grškim premoženjem. To ima vedno velik vpliv, ne vem pa, ali je kdo dejansko priznal, koliko grških obveznic je imel. Vlagatelji so imeli vso pravico, da so bili jezni. Če bi kupili grško obveznico, nato pa spoznali, da je zadolženost Grčije veliko večja, kot so vam povedali, bi imeli vso pravico, da ste jezni. Tukaj lahko povem, da je prav zato transparentnost delovanja in poslovanja države zelo pomembna. To se lahko sliši kot kliše, a ni, tudi vsa moja leta na OECD- ju sem ponavljal, da je transparentnost tista, ki bi lahko preprečila azijsko krizo. Nihče ni vedel, kaj se je tam dogajalo, in ko so izvedeli, so vsi odšli, zato se je zrušila valuta. Zato je transparentnost tako zelo pomembna.

Pretekli ponedeljek je evro dosegel najnižjo vrednost v zadnjih štirih letih. Evropski finančni ministri se trudijo, da bi našli rešitev, s katero bi preprečili nadaljnje padanje vrednosti evra, saj obstaja negotovost glede prihodnosti skupne evropske valute. Kakšni bi bili po vašem mnenju primerni ukrepi za reševanje evra in kako vi vidite prihodnost skupne evropske valute?
Če bodo sprejeli potrebne reforme in če se bosta evroobmočje in Evropska unija sčasoma razvijala bolj v smeri federacije, tu gre tudi za vprašanje investicijskega zaupanja, evro ni ogrožen. Proces razvoja Evrope se še ni končan, Slovenija ima, odkar se je leta 2004 priključila Evropski uniji, pri tem veliko besede, a bi morale pri tem vse države ob stran postaviti določen del nacionalnega ega. Nihče ne želi videti Evrope, ki bi spremenila svojo kulturo, nočem, da bi Evropa postala celina z enim jezikom, potrebujemo pa večji nadzor nad finančnimi trgi, morali bi imeti eno samo borzo, morali bi imeti enega regulatorja za hrano in zdravila ter večji pregled nad trgom delovne sile. Z vsem tem se bo morala Evropa v prihodnosti ukvarjati. Verjamem, da se bo to tudi zgodilo, saj ne verjamem scenarijem, ki napovedujejo propad Evropske unije, to je neumost. Gre za vprašanje vodenja, ki bo moralo urediti vse te zadeve, a gre za zelo zapleten sistem, s komisijo in parlamentom ter močnimi nacionalnimi vladami, kar lahko oteži ta proces.

Naj vam povem, kar sem govoril na nekem svojem predavanju. Naloga Evrope je, da bo morala pretehtati tri M-je. Evropa mora povečati (maximize) sinergijo med državami članicami in na trgu, zmanjšati mora (minimize) trenja med državami članicami t er ohraniti suverenost (maintain sovereignty). V okoliščinah, kakršne so zdaj, evropske države ne morejo ohraniti suverenosti, morajo se odpovedati delu svoje suverenosti, tako da je ta tretji M tisti, s katerim se je treba ukvarjati. Ugotoviti je treba, kolikšnem delu suverenosti bi se morale države odpovedati, da bi Evropska unija nemoteno delovala. To je precej poenostavljena razlaga, a vseeno mislim, da zajame bistvo trenutne težave Evropske unije.

27. maja bo Slovenija postala polnopravna članica OECD-ja. Kaj so po vašem mnenju prednosti, ki jih bo Slovenija pridobila s članstvom v tem elitnem klubu držav, kot mu pravijo?
Mislim, da so prednosti za majhno državo, kot je Slovenija, ogromne. Prvič, za mizo so vse države enakopravne. Slovenija lahko sedi nasproti ZDA in jim reče nekaj v smislu: Mislim, da je vaša politika neumna, mislim, da bi morali narediti drugače, ali kaj podobnega. Lahko jih kritizira in njena beseda bo imela enako težo kot beseda preostalih držav. Američanom to seveda ne bo všeč, ampak tako pač je pri OECD-ju. Obenem lahko Slovenija OECD-ju tudi veliko doprinese, ko pove, kako so zadeve na določenem področju urejene v vaši državi, pa naj gre za šolski sistem, turizem, bančni sistem ali kaj drugega. Nova Zelandija in Islandija, na primer, sta na ta način veliko doprinesli organizaciji. Gre torej za sistem, ki združuje vse najboljše prakse vseh držav, kar je zelo pomembno. Poleg tega članstvo v OECD-ju dovoljuje političnemu vodstvu v Sloveniji, da uvede reforme, za katere OECD meni, da so prave. Gre za ogromno podporo.

Če bi na primer želeli uvesti reforme v zdravstvenem sistemu, pa v upravičenost teh reform ni prepričana javnost in jim nasprotuje opozicija, lahko vlada reče, da take reforme priporoča OECD, da so jih že uvedle nekatere države in da so prinesle pozitivne rezultate. Poleg tega članstvo v OECD-ju vključuje kreditiranje, stroški posojil so manjši, na voljo pa imate tudi ogromen analitičen možganski trust (think-tank), za katerega plačujete izjemno malo denarja. Male države si ne morejo privoščiti, da bi imele institucijo, ki bi naredila vse analize, ki jih naredi OECD, pa naj gre za tehnične analize, za analize trga dela, šolskega sistema, zdravstvenega sistema. To mora biti narejeno, in pri OECD-ju bodo to naredili, poleg tega pa dvakrat na leto povedo še gospodarske napovedi ter naredijo pregled za vsako državo posebej. To so vse prednosti, ki jih prinese članstvo v organizaciji, predvsem za manjše države, ki se lahko bolj kot velike zanašajo na ugodnosti, ki jih ponuja organizacija. Zadnja prednost pa je, da je Slovenija zdaj ena od oblikovalk pravil, ki jim pravimo mehko pravo, ki vodijo mednarodno skupnost in ki urejajo praktično vsa področja, ki se v sodobnem svetu hitro razvijajo. Zdaj ima besedo pri postavljanju pravil tudi Slovenija.

Med letoma 1996 in 2006 ste bili generalni sekretar OECD-ja in to so bila leta velikih sprememb v svetovnem gospodarstvu. Kaj bi opisali kot vašo zapuščino in kaj je bil vaš največji dosežek?
To je težko vprašanje. Mislim, da je bil eden mojih največjih dosežkov prestrukturiranje organizacije same, to je bilo bolj tehnično delo. Kar se vsebinskega dela tiče, pa mislim, da je bil eden mojih večjih dosežkov ta, da sem uvedel okrogle mize o trajnostnem razvoju, da sem uvedel zdravstveni program in oblikoval oddelek za izobraževanje, ki preučuje šolske sisteme in izobraževanje po vsem svetu. Poleg tega smo preoblikovali celoten statistični sistem za vso organizacijo in ga naredili veliko bolj robustnega. V času mojega vodenja organizacije smo začeli komunikacijo z nečlanicami, kot je prej ni bilo, s Kitajsko, z Indijo, Brazilijo in še posebej Rusijo, vse te države smo zelo vpletli v delovanje organizacije. Oblikovali smo načela vladanja za vse države, ki so zelo pomembna na področju trgovine, investicij in kmetijstva. Poleg tega sem sam osebno prispeval k prenovi sedeža organizacije, česar sicer še nisem videl, a upam, da si bom to lahko ogledal kmalu. Lahko rečem, da sem zelo zadovoljen s svojo zapuščino, a to ni delo enega posameznika, gre za ekipo in postavljanje pravih ljudi na prava delovna mesta. Seveda sem naredil tudi nekaj napak, a gledano v celoti mislim, da sem sestavil zelo dobro ekipo da moj naslednik to ekipo uporablja zelo učinkovito.

Mislite, da je OECD marginaliziran s strani drugih mednarodnih organizacij in institucij ter da nima tako vplivne vloge?
OECD ne tekmuje z drugimi organizacijami, gre za medvladno organizacijo, ki je globalna, a ni univerzalna. Lahko bi rekel, da je OECD neke vrste pripravljalni odbor za ves svet. Mi smo oblikovali pravila in predlagali politike znotraj naše skupine, nato pa smo to predstavili širšemu svetu. Spraševali smo se, kako to predstaviti Rusiji, kako to predstaviti Kitajski. To smo naredili tako, da smo se združili s Svetovno banko in jo uporabili kot partnerja pri okroglih mizah in razpravah, kar se je izkazalo za zelo učinkovito. Številne organizacije, kot Mednarodni denarni sklad ali Svetovna banka, so bolj vplivne in imajo širše članstvo, a OECD so oblikovali zato, ker prinaša svetu neko dodano vrednost.