Ne samo v Indoneziji, tudi drugod v jugovzhodni Aziji islamski skrajneži v svoje mreže vabijo mladoletnike, ki obiskujejo islamske šole in se udeležujejo obšolskih dejavnosti, ter jih urijo za prihodnjo generacijo samomorilskih napadalcev in islamskih borcev.

12-letni Andika Baju Pamungkas in njegovi prijatelji so se šele po tem, ko so oblasti razkrinkale enega izmed vodilnih indonezijskih skrajnežev Susila, zavedali, da so padli v past, saj je šlo za njihovega učitelja, ki jih je poučeval borilne veščine.

"Potem ko vsi drugi dijaki odšli domov, je Susilo meni in mojim prijateljem naročil, da še ostanemo v sobi, kjer nas bo naučil borilne veščine. Bal se je, da bi drugi izvedeli," pripoveduje Andika in dodaja, da jim je naročil, naj o tem ne govorijo nikomur, niti svojim staršem.

Zgodnje spoznavanje častnih dejanj mučenikov
Susilo je poučeval na islamski šoli, kjer je svojim učencem govoril, da gre pri samomorilskih napadalcih za mučenike, ki jih za njihova dejanja po smrti čakajo nebesa. Da bi učence prepričali o svojem prav, jim skrajneži prikazujejo pogosto nasilne videoposnetke zatiranja muslimanov na Bližnjem vzhodu ali v vzhodni Indoneziji.

Skrajneži za pranje možganov poleg šolskega pouka uporabljajo tudi športne dneve, izlete v naravo in seveda svetovni splet. Potem ko se med učenci izbere "pravi in navdušen kader", sledi naslednja težavnostna stopnja, ki pomeni urjenje z orožjem in častne prisege, s čimer so mladi naborniki korak bližje članstvu v pravi teroristični mreži.

Težava pri zatiranju skrajnih verskih ustanov
Čeprav je v Indoneziji večina islamskih šol zmernih in netežavnih, pa obstaja peščica, ki predstavlja odskočno desko za nove vplivne skrajneže. Oblasti se proti tem šolam le stežka bojujejo. Na eni strani nočejo prisiliti skrajne skupine, da bi se umaknile v "ilegalo", medtem ko se po drugi strani nočejo zameriti svojim volivcem z zapiranjem verskih šol.

"Težava ni toliko v učnem načrtu, kot so učne ure po pouku, kjer posamezni učitelji med majhno skupino učencev izberejo najperspektivnejše izmed njih, temu pa sledijo skrajnejše dejavnosti," pojasnuje analitik Sidney Jones iz Mednarodne krizne skupine (International crisis group) in opozarja, da bi morali biti tudi starši pozorni, ko "skrajni pridigarji" organizirajo izlete v naravi in telesno urjenje.

Propaganda in novačenje novih islamskih skrajnežev pa ne potekata samo na prikrit način. V Indoneziji so tako na voljo številne knjige, revije in videoposnetki, ki jih je ustvarila skrajna islamska krovna organizacija v jugovzhodni Aziji Džamaja Islamija. Skrajneži svojo ideologijo odkrito širijo tudi s pomočjo spletnih strani, kot je Facebook, ali blogov.

Malo manj javno delovanje tajskih skrajnežev
Islamski skrajneži z juga Tajske, ki si prizadevajo za odcepitev od večinskega budističnega dela države, sicer delujejo bolj skrito in niso dejavni pri uporabi spleta ali pri izdajanju publikacij, a se pri novačenju novih kadrov poslužujejo podobnih taktik kot njihovi indonezijski kolegi. Tudi tukaj prvi stik s skrajno obliko islama poteka v učilnici.

Vodje skrajnih tajskih skupin se zanašajo na učitelje, da bodo med množico učencev izbrali tiste z največjim potencialom. Ko se ti prebijejo med peščico izbrancev, sledita prisega in poseben "indoktrinacijski program", nato pa je čas, da se prvič spoznajo z orožjem in se izurijo za prave borce. Mladi naborniki večinoma sodelujejo v napadih v parih na motorjih.

Številni skrajneži iz jugovzhodne Azije so se urili in bojevali v vrstah mudžahidov med sovjetsko okupacijo Afganistana v 80. letih prejšnjega stoletja, po vrnitvi v domovino pa so začeli svoje znanje prenašati na mlajše rodove. Glede na izpopolnjene tehnike izdelovanja bomb in gverilske taktike je očitno, da gre za izjemno sposobne skrajneže, ki so trdno odločeni, da bodo svoje spretnosti in ideologije prenesli na naslednje generacije.