Gradnja Ciudad Reala je stala dobro milijardo evrov, letališče pa naj bi s svojo visokotehnološko infrastrukturo postalo simbol razcveta moderne Španije. Toda namesto da bi Ciudad Real prevzel velik del prometa 150 kilometrov oddaljenemu madridskemu letališču Barajas, je postal še eden izmed mnogih "belih slonov" v državi, v kateri je finančna kriza terjala visok davek.
Več mesecev so bila edina letala, ki so pristajala na letališču, primernem za največja potniška letala, zasebna, vključno tisto britanskega princa Harryja. Velemoderno letališče, ki so ga začeli graditi pred osmimi leti in odprli pred dvema, so zasebni investitorji aprila letos zaradi velikanskih izgub in praktično ničnega prometa zaprli, o čemer je takrat pisalo tudi Delo.

Ciudad Real, strateško postavljen med Madridom in Sevillo, naj bi služil obema španskima obalama, ki bi bili zaradi tehnološko dovršene železniške povezave dostopni z vlakom v pičlih 50 minutah. Socialistične lokalne oblasti so porabile na milijone evrov za oglaševanje projekta, ki so ga z zasebnimi finančnimi manipulanti prodajale kot Don Kihotovo pravljično mesto, ki bi ga sestavljala še največji zabaviščni park in igralnica v državi.
Oktobra so imeli na Ciudad Realu zadnji komercialni polet, nato pa je letališče delovalo še pol leta, preden so ga aprila končno zaprli. A kot piše Daily Mail, država še vedno plačuje za vzdrževalna dela - 4.000 metrov dolgo pristajalno stezo je, denimo, treba redno barvati z rumenimi križi, zato da piloti vedo, da tu ne morejo pristajati.
Od Castellona do Murcie
A Ciudad Real še zdaleč ni edino "letališče duhov" v Španiji. Še slabše jo je odnesel 150 milijonov evrov vreden Castellon na vzhodu države, kjer ni pristalo ali vzletelo sploh nobeno letalo, odkar so ga marca lani slovesno odprli.
Ker letališče ne ustreza predpisom (preozka glavna pristajalna steza), ni pridobilo obratovalne licence. El Pais je poročal, da so se pristojni organi ob odprtju prav dobro zavedali težav s preozko letališko stezo, a so molčali. Poleg tega je letališče porabilo vrtoglavih 30 milijonov evrov za oglaševanje, čeprav ni imelo dovoljenja za letalski promet.

Zasebni vlagatelj, najet za upravljanje letališča nadaljnjih 50 let, zahteva od lokalnih oblasti Valencie, da mu zaradi odpovedi pogodbe povrnejo 80 milijonov evrov, celotna zgodba s Castellonom pa, tako piše britanski Telegraph, nazorno simbolizira lahkomiselno javno porabo za nepremišljene projekte po vsej državi, tudi zaradi česar se Španija zdaj utaplja v dolgovih.

Nedavna raziskava je tako pokazala, da je od 48 regionalnih letališč, zgrajenih v Španiji v zadnjih 20 letih, le 11 takih, ki ustvarjajo dobiček. Prav zaradi slabega vzora Castellona so se oblasti v Murcii odločile, da (ponovno) preložijo načrtovano odprtje tamkajšnjega lokalnega letališča v Corveri na poletje 2013. Predsednik lokalne vlade Ramón Luis Valcárcel je ob tem dejal, da si pač ne želi letališča brez letal, kot se dogaja v Castellónu.
Prazna stanovanja
"Letališča duhov" so žal le del širše zgodbe. Žalostno podobo današnje Španije namreč dopolnjuje cela vrsta "mest duhov", s katerimi je posuta dežela. Kjer naj bi zrasle cvetoče skupnosti, zdaj stojijo prazni stanovanjski bloki, prazne ulice in s plevelom preraščeni vrtovi.
Celotna naselja, zgrajena v zlatem obdobju španskega gospodarstva, so zdaj zapuščena in jih prodajajo po polovični ceni. Najslavnejše od takih naselij je Sesena, ki je zaradi svojih visokih stanovanjskih blokov in bližino prestolnice dobila vzdevek "madridski Manhattan". V Seseni bi moralo živeti 30.000 ljudi, toda od 13.000 načrtovanih stanovanj je bilo zgrajenih le 5.100.

Kar bi moralo biti živahen in elitni predmestni paradiž za mlade španske pare, se je sprevrglo v enega najbolj v oči bodečih opomnikov države na robu bankrota. Taka moderna mesta duhov so postala vse prepogost del španske pokrajine, v kateri prazne lupine počasi propadajo.
Skupna vrednost takih nepremičnin naj bi znašala več kot 175 milijard evrov, neprodanih novih stanovanj naj bi bilo po podatkih španskega ministrstva za razvoj okoli 700.000 (po nekaterih podatkih celo 1,6 milijona), prodajajo jih po polovičnih cenah (a s 25-odstotno brezposelnostjo kupcev vseeno ni), cene pa naj bi še padale.

Slovenija po poti Španije?
Se španska zgodba ponavlja tudi pri nas? Kot je nedavno pisal v Delu Boriš Šuligoj, na Obali že dalj časa vlada prava "nepremičninska blaznost". Kljub črnim razmeram na slovenskem nepremičninskem trgu, investitorjev v slovenski Istri to ne odvrne. "Zdi se, kakor bi imetnike kapitala na obalnem območju zapustila sleherna kreativnost in domišljija: več stanovanj je neprodanih, več bi jih gradili. Sedanje razmere so takšne: v treh obalnih krajih je neprodanih več kot 500 novih stanovanj, več kot 500 stanovanj gradijo na novo, še več pa bi jih radi zgradili v nekaj prihodnjih letih," piše Šuligoj.

In poleg tega, da gre za več deset milijonov evrov mrtvega kapitala, ki ga banke še naprej vlagajo v nepremičninske špekulacije, od katerih nima nihče nobene koristi, so na ta način od Lucije do Ankarana dodobra posegli v okolje in ga marsikje po nepotrebnem pozidali.
Takšna vlaganja, tako Šuligoj, pa najbolj škodijo turizmu na Obali - prav tisti panogi, ki naj bi predstavljala potencialno gonilno silo tamkajšnjega gospodarstva.