Tadej Zupančič je publicist in prevajalec, avtor knjige Nekje drugje: devetnajst let v Londonu, ki je izšla lani. 46-letni Slovenec, ki od leta 1991 živi v prestolnici Velike Britanije, je pronicljivi opazovalec oz. po lastnih besedah zalezovalec Londona, ki pa ga je moral "zalezovati" tudi ob neprijetnih neredih, s katerimi je mesto v preteklem tednu zasedlo naslovnice svetovnih medijev, med njimi tudi MMC-ja.

Za komentar dogodkov v Londonu in drugih angleških mestih smo tako zaprosili tudi Zupančiča, ki je neposreden: "Ta protest, ki je bil miren, čeprav glasen, se je potem spremenil v izgrede, vandalizem, požiganje in ropanje, vsi drugi incidenti, tudi tako imenovane "kopije" po drugih angleških mestih, pa so bili res zgolj zelo skrajna različica oportunistične in nihilistične kriminalitete."

Kako ste vi osebno občutili dogodke v Londonu?
Zaradi takšnih dogodkov se zamaja - in včasih poruši - neverjetno zapletena, ranljiva kompleksnost življenja v velemestu, z vsemi različnimi aspiracijami, socialnimi razlikami, težnjami in pričakovanji. Vendar pa to ne pomeni, da ni bilo neprijetno: bilo je izjemno neprijetno in v torek, pa tudi v sredo, čeprav je bilo v Londonu izgredov takrat že konec, je bilo vsaj središče kot mesto duhov. In to središče metropole z osmimi milijoni prebivalcev.

V številnih člankih, komentarjih in blogih lahko preberemo, da so se tovrstni protesti napovedovali že dlje časa, a jih oblasti niso opazile. So presenečeni nad izgredi, jih obsojajo, ali razumejo mlade in njihovo stisko?
Treba je ločiti dva stvari: protesti so bili izključno prejšnjo soboto popoldne in zgodaj zvečer, ko so v Tottenhamu protestirali zaradi smrti 29-letnega Marka Duggana, ki je bil ubit v policijski akciji 4. avgusta. Ta protest, ki je bil miren, čeprav glasen, se je potem spremenil v izgrede, vandalizem, požiganje in ropanje, vsi drugi incidenti, tudi tako imenovane "kopije" po drugih angleških mestih, pa so bili res zgolj zelo skrajna različica oportunistične in nihilistične kriminalitete. Če upoštevamo to, potem je zelo težko govoriti o razumevanju mladih in njihovih stisk: kot je bilo večkrat poudarjeno, ti ljudje niso kradli zato, ker bi morali krasti, ampak zato, ker so to hoteli, namreč izdelke določenih blagovnih znamk, pametne telefone in teniske, ki stanejo po 100 funtov. In ne, pri tem vsekakor ni šlo za subverzivno kritiko potrošništva.

So za izgrede res odgovorni izključno mladi, ki, kot beremo, nimajo ničesar izgubiti, ki izhajajo iz družin, kjer že več generacij nimajo dela, ki ne vidijo izhoda iz brezizhodnih situacij?
V bistvu so stvari precej kompleksnejše - ali pa manj, odvisno od zornega kota. Med ovadenimi, ki so jih že postavili pred sodišče, vsekakor niso samo deprivilegirani mladostniki, med njimi je tudi hči milijonarjev iz grofije Kent, asistent v razredu, frizerski vajenec, grafični oblikovalec, enajstletni fant, ki je priznal, da je ukradel smetnjak, potem okoreli prestopniki srednjih let z zajetnimi policijskimi kartotekami ter mlada manekenka, študentka sociologije in pa 18-letna prostovoljna ambasadorica za olimpijske igre prihodnje leto. Seveda bi bilo pretirano trditi, da je šlo za »prerez« celotne angleške družbe - zanimivo je, da je res šlo samo za Anglijo, ne pa tudi za Wales, Škotsko in Severno Irsko - nikakor pa ni šlo samo za socialno izključene.

Ali je v Londonu zaradi protestov mogoče opaziti kaj manj turistov? So kraji, kjer so potekali izgredi, postali neke vrste turistična atrakcija?
Ne verjamem, da se bo to zgodilo. Mogoče gre za mešanico sramu, češ, kaj bomo pasli zijala v delih mesta, ki so že dovolj pretrpela, in izjemne britanske učinkovitosti pri odstranjevanju najbolj vidnih, očitnih posledic izgredov in vandalizma. Seveda se bodo radovedneži vedno potrudili do najnovejše atrakcije, recimo, poročne obleke vojvodinje Cambriške, ki je ravno razstavljena v Buckinghamski palači – vendar pa Tottenham, Enfield, Hackney in tako naprej, ki že zdaj niso bili na turističnem zemljevidu, to ne bodo postali, saj bi vse skupaj malo preveč spominjalo na mrhovinarstvo. Število turistov se, vsaj po za zdaj dostopnih podatkih, ni znižalo, res pa je tudi, da so bili izgredi v strogem središču mesta izjemno redki, z izjemo nekaj razbitih izložb na Oxford Streetu in v četrti Chelsea.

Vlada se je na izgrede nekaj dni po izbruhu odzvala precej ostro, premier Cameron napoveduje uporabo vseh sredstev, da bodo zatrli proteste. Je odgovor na nasilje z nasiljem res pravi način?
Eden izmed temeljev za policijsko delo v Britaniji je konsenzualnost, torej soglasnost med policijo in širšo družbeno skupnostjo. Notranje ministrstvo, ki je zadolženo za policijo, seveda lahko priporoči ukrepe, vendar pa operativne odločitve sprejemajo na policiji. Ne verjamem, da naj bi bilo že vsako posredovanje, v katerem policija uporabi fizično silo, »nasilje«. Dokazanih zlorab in pravega policijskega nasilja je tudi v Britaniji dovolj, vendar pa, kot sem že rekel, v glavnem sploh ni šlo za proteste, ampak izgrede.

Angleška policija se je, po aferi z News of the World, znašla pod valom kritik še zaradi slabega prvotnega odziva na nemire. Pozneje je premier Cameron na ulice poslal 16.000 policistov, ki so uspeli umiriti razmere. Kako vi osebno vidite ravnanje policije? Je britanska policija, tudi zaradi krčenja in številnih odpuščanj, oslabljena?
Policija - in to ne samo v Londonu, torej Metropolitanska policija - ima težave, seveda jih ima. Ne nazadnje bodo v Londonu dobili že tretjega komisarja, torej vodjo, v zadnjih štirih letih. Na policiji so priznali, da so na začetku in tudi v nedeljo slabo ocenili razmere, vendar pa je bila odločitev o okrepitvi policijske prisotnosti in povečanju števila policistov na londonskih ulicah sprejeta že preden jo je sporočil premier Cameron.

Kakšen bo po vašem mnenju epilog?
Prvostopenjska sodišča v Londonu, Manchestru in Birminghamu so nekaj dni delala cele noči in tudi ta konec tedna delajo: od 1.600 ljudi, kolikor jih je bilo do zdaj aretiranih in ovadenih, jih je bila na sodiščih obravnavana že polovica. To bo pravosodni epilog. Drugo bodo odškodnine lastnikom trgovin in drugih lokalov, ki so bili uničeni. Najpomembnejše pa bo celjenje vsakršnih socialnih ran, ki so nastale. Pri tem gre tako za odnose med različnimi skupnostmi, recimo, različnih ras - kot tudi, ne nazadnje, družbenimi sloji in generacijami. Vsi angleški mladi, je opozorilo zelo veliko komentatorjev, vsekakor niso takšni, kot so tisti, ki so sodelovali v izgredih.

Kako vi vidite poročanje britanskih medijev o nemirih? So objektivni ali prikazujejo svojo sliko dogodkov na Otoku?
Britanski mediji vsekakor niso monolit in tako je bilo tudi poročanje o izgredih zelo, če se lahko tako reče, raznovrstno in pestro, od pravičniške bombastičnosti v tabloidih pa do vznesene analitičnosti, ki se je v resnih časopisih cedila celo iz reportaž. Resnica o dogodkih je bila verjetno, tako kot običajno, nekje vmes.

Zaradi nemirov v Londonu se porajajo vprašanja, ali je britanska prestolnica sploh kos nalogi organizacije olimpijskih iger. Oblasti in MOK zagotavljajo, da nevarnosti ni in da pri organizaciji ne bo težav. Kakšno prepričanje pa vlada med ljudmi, se bojijo tako odmevnega dogodka, ki je na očeh vse svetovne javnosti in kot tak pripraven za številne incidente?
Teh stvari se ne da napovedovati, vendar pa priprave za varovanje olimpijskih iger potekajo že od prvega dne, ko jih je London sploh dobil. Gre za izjemno kompleksne operacije in to ne samo zaradi strateških težav, ki jih morajo rešiti. Zdi se mi, da je javnost kot običajno previdna: seveda je res, da se lahko zgodijo incidenti, zelo mogoče pa je tudi, da se ne bodo. Resda se poskušam izogniti tistemu najbolj zoprnemu novinarskemu klišeju, namreč "čas bo pokazal", vendar pa v tem primeru kar velja.