Francoski politični analitik Jacques Rupnik se že vse življenje ukvarja s proučevanjem razmer v srednji in vzhodni Evropi. Direktor Centra za mednarodne raziskave Nacionalne fundacije za politične znanosti je za Val 202 povedal, da smo trenutno priča ogromni točki preloma v zgodovinskem obdobju po letu 1989. "Nismo si predstavljali, da bomo po letu 1989 videli na evropskih tleh agresijo ene evropske države na drugo. Bili smo priča vojni v nekdanji Jugoslaviji, ampak to je bila vojna, ki je potekala med državami, ki so nekoč pripadale jugoslovanski federaciji. Lahko vlečemo vzporednice, ampak je to zdaj vseeno nekaj drugega in drugačnih razsežnosti. Ukrajina je demokratična, suverena in mednarodno priznana država. Napadla pa jo je sosednja država."

Drugo njegovo opažanje se nanaša na vprašanje dežel med Evropsko unijo in Rusijo. Po njegovem mnenju je bil ta celoten prostor v nekakšnem "limbu" že kar nekaj let. "Zdaj vidimo, da če je nekdo na tem območju, je lahko ta situacija zelo nevarna in krhka."

"Tretja stvar, mogoče najpresenetljivejša zame, pa je, da je ta grozna drama v Ukrajini, ki se dogaja na našem pragu, zbudila Evropo!" Na način, ki ga je predvidevalo zelo malo ljudi, poudarja Rupnik. In še posebej tega ni predvidel Putin. Da bo sprovociral, ne samo ogorčenje, ampak je sprovociral tudi združen odziv. "Združen politično, združen z vidika varnostnih ukrepov in združen z vidika ekonomskih ukrepov, torej sankcij."

Kaj smo spregledali pri Putinu?

Nekateri strokovnjaki, ki že dolgo preučujejo Rusijo in predvsem vladavino Vladimirja Putina, so priznali, da so se zmotili pri tem, česa je zmožen in da je pripravljen iti tako daleč, kot je šel pri vojaški invaziji na Ukrajino. Prebivalci Ukrajine so osem let opozarjali pred stopnjevanjem. Kaj so politiki, raziskovalci in opazovalci torej spregledali pri Putinu v vseh teh letih?

"Putin je na položaju že več kot 20 let. Na začetku so mu zahodni voditelji zaupali, čeprav ga morda niso dobro poznali. Mogoče se spomnite, da je celo ameriški predsednik George Bush, s katerim sta se srečala v Sloveniji, po sestanku dejal, da je v njegovih očeh videl njegovo dušo. Takšno podobo je dajal na začetku. Da je nasledil Jelcina, po dolgem obdobju brezvladja in kaosa, in da je nekako obnavljal notranji red v Rusiji ... ter bil pripravljen na mednarodno sodelovanje z Zahodom. Navsezadnje, kdo je bil prvi voditelj, ki je poklical ameriškega predsednika po dogodkih 11. septembra? To je bil Putin. Njegovo takratno sporočilo je bilo: nekateri mislijo, da je še vedno težava med Vzhodom in Zahodom, ne, prava težava je sever-jug! Priča smo islamističnemu terorju, mi vemo nekaj o tem zaradi Čečenije, vi zdaj zaradi 11. septembra. To je bil torej začetni Putin."

Potem pravi, da je bila ključna točka preloma v letu 2004 z oranžno revolucijo. To je bil šok. Rusko vodstvo je prvič ugotovilo, da si je Ukrajina zamislila drugačno pot kot Rusija. "Do takrat je Ukrajina imela nekakšno hibridno poldemokratičen, polavtoritaren režim, ki je bil zelo skorumpiran in so ga upravljali oligarhi, povezani z Rusijo. Po letu 2004 je bilo vprašanje demokratizacije odprto. Sprejeli so prozahodno smer, od takrat naprej se je Ukrajina začela razvijati. Mogoče je bila njihova pot nepopolna, kaotična z vzponi in padci, ampak v glavnem od oranžne revolucije obstaja premišljena volja, da bi vzpostavili demokratično delovanje in prozahodno usmeritev. To za Rusijo predstavlja težavo in izziv."

"In to je potem leta 2014 po Majdanu Rusija sprejela kot grožnjo. Grožnjo njenemu režimu." Če je mogoče, da se lahko Ukrajina po Majdanu 2014 vkrca na demokratično in prozahodno pot proti Evropski uniji ... to predstavlja grožnjo režimu v Moskvi, razmišlja Rupnik. "Imate dve ogromni državi, v katerih si ljudje delijo dolgo zgodovino, ki gresta vsaka svojo pot. Medtem ko sta Rusija in Putin postajali vedno močnejša avtokracija, se je Ukrajina počasi in mogoče tudi kaotično odpravljala proti demokratičnemu načinu vodenja. To pa je eden izmed glavnih vzrokov Putinove jeze na Ukrajino. Z željo, da bi zaustavil to razhajanje."

Celoten pogovor o tem, da morajo ustaviti to zaradi varnostnih razlogov, je po Rupnikovem mnenju samo pretveza, ki se skriva za prvim in glavnim vzrokom konflikta.

Presenetljiv soglasen odziv EU-ja

Evropska unija se je v zelo kratkem času odzvala zelo hitro in enotno, kar je Jacquesa Rupnika presenetilo. "Pogosto se v Evropi dogajajo odločitve v treh korakih. Najprej se vsaka država odzove drugače. Potem v drugem koraku vsi ugotovijo, da niso pripravljeni na to. Potem pa pride tretji korak, ko se Evropa združi in razvije skupno politiko. To ste lahko videli tudi pri covidni krizi."

"V tem primeru smo videli od leta 2014 različne odzive glede tega, kaj se dogaja v Rusiji in Ukrajini, še posebej po aneksiji Krima. Nekatere države so dejale, da je to resnično šokantno in nesprejemljivo, druge, kot je recimo Madžarska, so dejale "prebolite že". Tudi vse okoli sankcij. Spomnim se, da je takrat češki premier Babiš dejal, da je to nesmiselno, da se s tem streljamo v koleno. Torej to je bilo neko obdobje različnih odzivov."

Po opažanju Rupnika se je drugi trenutek zgodil, ko Evropejci niso bili pripravljeni na te razmere. Na koncu so razvili skupni odziv v obliki sankcij. In tudi ljudje, ki niso marali sankcij, recimo Čehi, Slovaki, Madžari, Italijani ... so jih vseeno sprejeli. "Če prevrtim čas naprej do trenutnih razmer. To, kar se dogaja v zadnjem tednu, je nekaj mogočnega, nepričakovanega in bo imelo mogočne posledice na prihodnost razvoja Evropske unije."

"Prvič se je zgodilo, da imamo skupni in soglasni odziv. Ne samo glede nekega drugotnega pomena, ampak glede glavne točke! Glede vojne in miru. Vprašanja obrambe integritete demokratične in suverene države. O tem imeti soglasen odziv!"

Tudi od tistih, ki niso marali sankcij, tudi od recimo Viktorja Orbana, ki je še pred dvema tednoma bil v Moskvi in dejal: obstaja nekaj, kot je madžarski model, kar pomeni, da ste lahko prijatelj Vladimirja Putina in član Evropske unije, pravi Rupnik in dodaja, da je s tem modelom zdaj konec. Zgodil se je namreč soglasni odziv v sprejemanju ne samo skupnih varnostnih ukrepov, ampak tudi, kar je po njegovem mnenju najpomembnejše, sankcije, ki so bile sprejete. "To je nekaj brez primere. Ko so ljudje govorili, da se bodo zgodile sankcije, in tako naprej ... no, to so zdaj resnično ogromne sankcije, saj Rusijo režejo od mednarodnega finančnega sistema, od zahodnih gospodarskih vezi, od zračnega prostora. V bistvu s tem odrežete Rusijo od mednarodnega stika."

"To pa prinaša posledice, ne samo za gospoda Putina in njegov režim, ampak prinaša posledice za celotno družbo. To je sporočilo celotni Rusiji."

Ob tem dodaja, da je presenetljivo, da je Nemčija pripravljena, da preseže njeno dolgoletno zadržanost do uporabe vojaške sile, do pošiljanja kakršnih koli orožij na vojna območja. "To je presegel nemški kancler in sprejel parlament. To sta točka preloma in revolucija v nemški postvojni kulturi."

Vojna v Ukrajini bo imela vpliv na podobo Evropske unije

V tem letu so v Evropi na sporedu številne volitve, ki bodo zdaj še bolj pod drobnogledom. Med drugim parlamentarne na Madžarskem in v Sloveniji ter predsedniške v Franciji. Kako lahko vojna v Ukrajini vpliva na podobo v teh državah in kako na podobo in prihodnost Evropske unije?

Jacques Rupnik pravi, da moramo razlikovati med učinkom na domačo in evropsko politiko. Ne more ocenjevati, kako bo to vplivalo na Slovenijo. Misli pa, da bi to lahko imelo učinek na madžarske volitve, saj se bo veliko ljudi spomnilo, kako ustrežljiv je bil Viktor Orban do Vladimirja Putina v preteklih letih. "To bi lahko veliko pomenilo v državi, kot je Madžarska, ki ve nekaj o ruskih invazijah. Madžarski zgodovinski spomin še vedno pomni leti 1948 in 1956."

V Franciji ima vpliv v tem, da "stiska" nacionalno razsežnost predvolilne kampanje. "Bili smo na začetku predvolilne kampanje že od začetka leta, različni kandidati so se začeli profilirati. Zdaj pa so domače teme odrinili stanje v Ukrajini ter evropski in mednarodni varnostni položaj. Tukaj imamo kar naenkrat predsednika Macrona z njegovo mednarodno vlogo in predsedovanjem Evropski uniji. Macron bo gotovo imel koristi od tega. Nenadoma bo vse to na nekatere skrajno desničarske kandidate, ki so bili podporniki gospoda Putina, recimo v primeru Marie Le Pen, njena stranka je najemala posojila v ruski banki, imelo negativen učinek."

Kar pa zadeva učinek na Evropsko unijo kot celoto, bo to nekaj daljnosežnega, razmišlja Rupnik. "Nočem pretiravati, ampak to krizo vidim kot katalizator v sprejemanju nečesa, kar smo čakali dolgo. To pa so skupna evropska zunanja, varnostna in obrambna politika. Nekaj takega je postalo očiten predlog zaradi tega, kar se dogaja na našem pragu."

Ob tem našteva nekaj "uvodov" v dano situacijo: nenadna destabilizacija južne soseščine v prejšnjem desetletju – od arabske pomladi in islamske zime, ki je sledila, do propada držav, kot sta Libija in Sirija. Ekonomska nesreča, varnostne grožnje s terorizmom in migracijski val. Vse to je bil alarm za tiste, ki so zanikali varnostna tveganja. "Potem se je zgodil predsednik Trump. Najmanj trikrat se je spraševal o relevantnosti obstoja zavezništva Nata. V bistvu pa je vodil izolacijsko, unilateralno politiko, ki se je osredotočala na eno samo težavo – Kitajsko. To je bil že drugi alarm."

Zdaj pa s Putinom v Ukrajini in veliko invazijo – to pa je tretji in verjetno najpomembnejši alarm, dodaja Rupnik. "Trije koraki so se zdaj združili. Če Evropejci v takšnih okoliščinah ne razumejo, da morajo usodo vzeti v svoje roke, da morajo biti akter na mednarodni ravni, še posebej na evropski ravni .... oni niso le predmet v zgodovini med velikimi silami, ravnati morajo tudi kot subjekti. Spoznanje in razumevanje tega pa je sprožila vojna v Ukrajini, ki služi kot katalizator v dojemanju ideje, da Evropa mora biti subjekt s svojo varnostjo in obrambo. In to je nekaj, kar veliko Evropejcev ni pojmovalo kot nekaj očitnega, vse do zdaj.

Deljeni odzivi na Balkanu

Profesor Jacques Rupnik je tudi poznavalec in raziskovalec Balkana. Eno leto je bil izvršni direktor mednarodne komisije za Balkan pri inštitutu za mednarodni mir Karnegi Endowment, član neodvisne mednarodne komisije na Kosovu. Kako bo po njegovem mnenju vojna v Ukrajini zaznamovala Balkan?

"Mislim, da se lahko pojavijo odseki na Zahodnem balkanu med tistimi, kot je recimo srbski predsednik Vučić ali Dodik v Republiki Srpski, ki čutijo vez z Rusijo in čutijo, da morajo podpirati ruske politike ne glede na to, kaj se zgodi. Videl sem izjavo srbskega predsednika Vučiča, da bo obsodil invazijo v Ukrajini, ko bo predsednik Zelenski v Ukrajini obsodil bombardiranje Srbije leta 1999. To je miselnost politične elite, ne pravim, da to velja tudi za prebivalstvo. Seveda pa so zelo drugačni odzivi v Severni Makedoniji, Albaniji in na Hrvaškem."

Odzivi so deljeni. "Rusija je v zadnjih letih želela vzpostaviti določen vpliv na Zahodnem Balkanu, vplivala je na energetski sektor v Srbiji, prodajala je vojaško opremo srbski vojski, zagotovila je cepivo Sputnik in tako naprej. Na to karto je igrala, ampak mislim, da vojaški obraz Rusije, kot ga zdaj vidimo v Ukrajini, bo vse to odvrnil. To mora biti zelo šokantno tudi za srbsko javno mnenje glede tega, kaj je Rusija sposobna storiti tako imenovanim prijateljem."

Krut zasuk postimperialne travme

Ko Rusi pravijo, da zagotavljajo bratsko pomoč Ukrajincem, ga to zelo spominja na jezik, ki so ga uporabili na Češkoslovaškem leta 1968. "Trdili so, da so dobili povabilo, in ves čas govorili, da je bila invazija avgusta 1968 kot bratska pomoč. Ko slišim "bratska pomoč Ukrajincem", se spomnim na to."

Jacques Rupnik se je rodil v Pragi leta 1950. Po padcu železne zavese je bil tudi svetovalec češkega predsednika Vaclava Havla. Leta 2014 je napisal članek o letu 1989 kot svetovnem dogodku, ki je zaznamoval Evropo in svet. Za zdaj leta 1989 še ne bi primerjal z letom 2022.

"Leta 1989 se je veliko stvari dogajalo po celini simultano. Padec Berlinskega zidu, obstajal je občutek optimizma glede sprememb in prihodnosti. To se je potem materializiralo v srednji Evropi. Izkazalo se je za katastrofalno in krvavo nesrečo na Balkanu v nekdanji Jugoslaviji. Že takrat smo nekako videli, da konec zgodovine nima vedno srečnega konca, ampak lahko ima tudi zelo temno in krvavo stran."

To, kar se dogaja danes, je drugačna sprememba, pravi Rupnik. "Režimi v Evropi se ne spreminjajo ali propadajo, ampak se spreminjajo pravila mednarodnih odnosov in evropski red. Evropski varnostni okvir je pod vprašajem zaradi ene pomembne revizionistične sile. Ta revizionistična sila je Rusija."

Za večino vzhodnih Evropejcev, Rupnik misli, da za veliko Rusov tudi, je bilo leto 1989 in konec komunističnega sistema – osvoboditev. "Ampak za kar nekaj Rusov pa to ni bila le osvoboditev, ampak tudi druga stran kovanca, torej ponižanje. Ustvarili so sistem, ki se je izkazal za katastrofo in ki je propadel. Potem pa so bili celotno obdobje okoli 10, 15 let popolnoma marginalizirani v mednarodnem prostoru. In to ponižanje je zagrabil Putin, ki ga je obrnil v protizahodno retoriko in protizahodno politično agendo. To je potem šlo v različne smeri, kot je zavračanje zavezništva Nato, ki je bil prva tarča, potem v smeri Evropske unije, ki je bila predstavljena kot šibka, dekadentna in nepomembna. Zdaj pa se obrača v zelo grdem in krutem načinu na svojo sosedo, zgodovinskega brata, kar je bila Ukrajina."

Na neki način torej leto 2022 res mogoče lahko primerjamo z letom 1989: "Ampak na obraten način. To je popolno nasprotje upanja leta 1989. To je krut zasuk postimperialne travme. To bi lahko primerjal z weimarskim sindromom. Potem ko je bila Nemčija poražena v prvi svetovni vojni, je doživela ponižanje. Odziv pa je z maščevanjem prišel v 30. letih. Nekaj je primerljivega v tem, ne pravim identičnega, ampak primerljivega se dogaja Rusiji. S tem posebnim zagotovilom, da to velja za ljudi, ki so na oblasti, torej Putinov krog. Ne pravim, da to vizijo nujno deli večina Rusov, ampak imajo zelo malo možnosti, da se njihov glas sliši. In torej, če čakamo na spremembe, moramo trdno stati, pokazati, da smo na to pripravljeni, stati za svojimi zavezami pri zavezništvu Nato in Evropski uniji. Ter pomagati tistim, ki si pomagajo sami v Ukrajini, ki poskušajo ostati na nogah, medtem ko doživljajo agresijo."