Zakaj lahko kljub dobrim gospodarskim razmeram uspevajo Trump in trumpi? Kako razumeti aktualne proteste rumenih jopičev proti Franciji Emmanuela Macrona?

Vsakič znova, ko izvemo za kakšno novo čudaško izjavo ali dejanje ameriškega predsednika Donalda Trumpa, se začudimo, kako je sploh mogoče, da so volivci v državi z dolgoletno demokratično tradicijo na svobodnih volitvah podprli človeka, ki ne le da ne spoštuje niti osnovnih pravil bontona, ampak z nepremišljenim početjem svoji državi celo (namerno) škoduje.

Marsikdo je prepričan, da so bili volivci pri svoji izbiri zavedeni, saj naj ne bi imeli vseh potrebnih informacij, ki so nujne za razumno odločanje. Zaradi obilice medijev, ki ne razločujejo dovolj jasno med preverjenimi in lažnimi novicami, si volivci niso mogli ustvariti realne predstave o dogajanju v družbi, zato na volitvah niso izrazili svoje "prave" volje.

Ameriški politolog Ian Bremmer v knjigi Us Vs. Them:The Failure of Globalism (Portfolio, 2018) zagovarja nasprotno trditev, da volivci nikakor niso bili zavedeni, ampak da so se zelo dobro zavedali, koga volijo in zakaj. Čeprav so Donalda Trumpa dobro poznali, so se namerno odločili zanj ali pa so vsaj posredno omogočili njegovo izvolitev s tem, da se glasovanja sploh niso udeležili.

Bremmer zagovarja hipotezo, da volilnih uspehov politikov, kakršen je Trump, in referendumskih pobud, kakršno je bilo glasovanje za izstop Velike Britanije iz Evropske unije, ne smemo razumeti kot uresničitev želja volivcev, ampak kot protest proti političnemu sistemu, za katerega ljudje nimajo več občutka, da deluje v njihovem interesu. Veliko ljudi namreč ne verjame več, da bodo v prihodnje živeli enako dobro, kot so živeli doslej. Resno jih skrbi, da se bo njihov status in status njihovih bližnjih še poslabšal.

Metanje kock v simbole oblasti
Je mogoče najti podobnosti in povezave v ravnanju volivcev v Združenih državah in Evropi? “Absolutno. V obeh primerih imamo množice ljudi, ki imajo občutek, da politične in gospodarske elite, ki so blizu oblasti, ne delujejo več v njihovem interesu,” v intervjuju za Val 202 pojasnjuje Ian Bremmer. In nadaljuje: “Ta množica je prepričana, da so nanjo pozabili tako intelektualna elita kot množični mediji. Veliko ljudi je izgubilo službo in se upravičeno čutijo odrinjene, tukaj je še vse bolj aktualno vprašanje migracij. Seveda so izkušnje ljudi v Združenih državah vendarle drugačne, kot so v Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji ali Italiji, a na splošno imajo vsi zelo podobne skrbi, kar vodi v protestne glasove. Tako imamo zdaj že serijo protestnih glasovanj proti elitam ⎼ kar je okrepilo nekaj popolnoma drugačnega, pridobile so politične skupine, praviloma na desni strani političnega spektra ⎼ in s senzibilnostjo do nacionalizma.”

Volilno podporo za ideje in kandidate, ki niso po godu politični in družbeni eliti, Bremmer primerja z metanjem granitnih kock v simbole oblasti. Podobno kot palestinski otroci s kamni obmetavajo do zob oborožene izraelske vojake, poskušajo nezadovoljni volivci z izbiro čudaških kandidatov pokazati, da je treba pri skupnem odločanju v družbi upoštevati tudi njihove interese.

Globalizacija in segregacija
Globalno gledano, se je blaginja človeštva zadnja desetletja bistveno povečala, saj se povprečnemu prebivalcu planeta danes godi bolje, kot se mu je kdaj prej v zgodovini. Število ljudi, ki živijo v hudi revščini, se vztrajno zmanjšuje, velika večina otrok po vsem svetu ima dostop do zdravstvene oskrbe, obiskuje šole in lahko dokaj preprosto dostopa do skupne zakladnice znanja. Globalno gledano, gre ekonomiji prav tako dobro, saj se je kupna moč srednjega sloja v prej revnejših državah močno povečala.

Globalizacija je pospešila pretok idej, informacij, ljudi, denarja, dobrin in storitev, tako da je svet postal medsebojno zelo povezan. Ljudem je prinesla veliko dobrega, a je vzbudila tudi veliko negotovosti. V globalno povezanem svetu se spremembe dogajajo bistveno hitreje, kot so se v preteklosti, kar pomeni, da večina zaposlitev ni več tako varna, kot je bila nekoč. Tovarne se lahko čez noč preselijo na Kitajsko, njihovi razvojni oddelki pa v Indijo, kar pomeni, da na udaru niso le neizobraženi delavci, ampak vse bolj tudi visoko izobraženi strokovnjaki.

“Globalizacija in segregacija gresta z roko v roki. Več ko imate kvazi odprtega kapitala, bolj se na drugi strani gradijo vidni in nevidni zidovi,” pojasnjuje filozofinja dr. Alenka Zupančič. Če se veliki skupini ljudi status v družbi na hitro zmanjša, pri tem pa ne vidijo jasne poti, kako bi si ga povrnili, je to lahko resen vir družbenih napetosti. Ljudje, ki so izgubili delo, ker se je njihova tovarna preselila na drugi konec sveta, ne bodo stali križem rok in le mirno opazovali početja uradnikov in politikov, katerih zaposlitve z globalizacijo niso ogrožene. Če nič drugega, jim bodo za predsednika izvolili popolnoma neprimernega človeka, kar jih bo morda opomnilo, da sistem vseeno ne deluje tako idealno, kot se jim je zdelo do tedaj, in kot morda kažejo ekonomski kazalci. Zato prav nič ne pomaga, če se samo zgražamo nad tem, kakšne neumnosti počnejo nekateri politiki, in upamo, da ne bodo dolgo na oblasti. Volivci jih namreč niso izvolili zato, da bodo nekaj pametnega storili, ampak da vladajoči sloj opomnijo, da je treba misliti tudi nanje in na njihove interese.

Administrativni in fizični zidovi
Eden od pomembnih družbenih problemov današnjega časa je vprašanje, kako v novih razmerah globalno povezanega sveta spet vzpostaviti občutek družbene pravičnosti. Ali naj človeštvo še naprej stremi k medsebojno čim bolj prepletenemu svetu, v katerem se bodo lahko ideje, dobrine in ljudje čim bolj prosto in svobodno gibali, ali je treba proces globalizacije ustaviti oziroma vsaj nekoliko omejiti? Je ustrezen pristop, denimo, državna podpora vsem, ki imajo zaradi globalne odprtosti gospodarstva zdaj resne težave, ali je treba pretok ljudi in dobrin sistematično omejiti z administrativnimi in fizičnimi zidovi?

Bremmer v knjigi omenja primer Izraela, ki velja za eno najuspešnejših demokracij in gospodarstev na svetu. V praksi pa se vse bolj opira na postavljanje visokih zidov, ki razmejujejo tiste z vsemi pravicami, ki živijo znotraj obzidja, od vseh drugih, ki ostajajo zunaj in nimajo skorajda nikakršnih pravic. Zelo črnogledo za prihodnost človeštva se mu zdi spoznanje, da je postavljanje zidov, ki selektivno preprečujejo prosto gibanje ljudi in dobrin, v resnici dokaj učinkovita metoda, kako se spopasti s težavami globalizacije. Vendar tudi takšen pristop, ki poskrbi samo za interese izbranega kroga ljudi, deluje le, dokler tisti, ki jim s fizičnimi in administrativnimi zidovi preprečujejo gibanje in tako onemogočajo enakopravno sodelovanje v globalno povezanem svetu, ne najdejo novega učinkovitega načina, kako tiste znotraj obzidja opozoriti na svoj obstoj in svoje interese.

Lumpenbogataš in populizem
Zato se zdi, da so Trump in trumpi simptom, ki mu ne gre pripisovati kratkotrajnosti: “Trump je bil edini resni kandidat, ki je nastopal zunaj sistema. Lahko bi rekli, da je nastopal kot nekakšen lumpenbogataš. Trump ni problem naivnosti ljudi, je samo simptom. Osnovni problem je v načinu funkcioniranja sistema. Brez razmisleka zunaj danih okvirjev ne bo resne alternative,” sklene dr. Alenka Zupančič.

Dejstvo je, da živimo v negotovih časih, a vseeno: smo preveč optimistični, če mislimo, da je populizem vendarle že dosegel vrhunec in se bo umiril? Ian Bremmer ni pretirano optimističen: “Nezadovoljstvo je čutiti kljub 3,7-odstotni globalni ekonomski rasti, dobro delujočemu gospodarstvu, nizki brezposelnosti in izhodu Evrope iz recesije. Kakšno bo šele razpoloženje, ko se bo globalna ekonomija v prihodnjih letih obrnila na slabše? Kako bo s populizmom?”

AVDIO: Podkast Frekvence x o uporu poražencev globalizacije