Predsednik Barack Obama se proti svetovni teroristični nevarnosti bojuje na dveh celinah, saj verjame v uspeh strategije svojega glavnega svetovalca za boj proti terorizmu Johna Brennana, ki je to metodo boja poimenoval "skalpel". Po pisanju New York Timesa se je Washington v sklopu te strategije odločil okrepiti navzočnost vojaških specialcev in vohunov v več državah, od puščav severne Afrike do trenutno poplavljenega Pakistana in republik nekdanje Sovjetske zveze, izčrpanih od etničnih in verskih spopadov.

Vpleteni tudi Maroko, Tadžikistan, Alžirija ...
Operacije proti Al Kaidinim bojevnikom, ki pletejo svojo mrežo predvsem tako, da izkoriščajo politično nestabilne države, vključujejo tudi akcije letal brez pilota in vdore komandosov, vohunjenje in urjenje zaveznikov pa vse bolj pada na ramena zasebnih podjetij, ki so za svoje delo seveda plačana.

Poleg Jemna in Pakistana ZDA vse večjo pozornost namenjajo Sudanu, ki se kaže kot novi zaveznik Al Kaide, vse več Cijinih agentov pa se nabira tudi v Keniji. Vohunska dejavnost je okrepljena tudi v Tadžikistanu in Savdski Arabiji, Bela hiša pa je okrepila še napade brezpilotnih letal v Pakistanu in odobrila nove akcije v Somaliji. Pri zatrtju "nevarnih skupin" v Severni Afriki si pomagajo tudi z evropskimi zavezniki, primer je bil nedavni napad francoske vojske v Alžiriji. Preostale države, "vpletene" v ameriške akcije, so še Maroko, Libanon in Iran.

Narejeno, a nikoli potrjeno
Kot še piše New York Times, tako rekoč niti ena od teh potez, ki jiih agentje Cie opravljajo v omenjenih državah, ni bila objavljena oziroma potrjena medijem. Odgovornost za napad na skupino jemenskih skrajnežev v pokrajini Marib, ki se je zgodil maja in v katerem so bili med žrtvami tudi civilisti, je tako prevzela vlada te obubožane države. V nasprotju z vojno v Afganistanu, v kateri javnost pozna vsak korak, se je vojna operacija v Jemnu začela brez najave in nikoli ni bila uradno potrjena.

S tem novim pristopom naj se bi Washington želel izogniti napakam iz operacij v Afganistanu in Iraku, ki so v letih okupacije prinesle visoke stroške, izkazale pa so se kot katalizator novega islamskega radikalizma. A kot menijo poznavalci, so slabosti Brennanove strategije krepitev protiameriških čustev v državah, v katerih prihaja do takšnih akcij, zamegljevanje meje med vojaki in vohuni ter slabitev nadzora različnih kongresnih teles. Tako se po mnenju NYT-ja Cia vse hitreje spreminja v paravojaško organizacijo, ki ji za povrh hrbet krijejo še plačanci zasebnih podjetij.

Drugo stoletje, isti ljudje
Nekateri strokovnjaki ob vsem tem opozarjajo, da je mogoče potegniti vzporednice z dogajanjem med hladno vojno. Zanimivo je tudi, da je Obama k sodelovanju povabil kar nekaj pomembnih obrazov iz tega obdobja, le vloge so se pomešale. Tako je trenutni nadzornik Pentagonovih "globalnih specialnih sil" Michael G. Vickers v 80. letih pomagal Cii, da je dostavila orožje mudžahidom v Afganistan, Duane R. Clarridge, nekdanji vodja operacij v Srednji Ameriki, pa je nedavno sodeloval v vohunskih operacijah v Pakistanu.