Potem ko se Opec na zasedanju konec novembra na Dunaju ni mogel dogovoriti o znižanju proizvodnje, so cene surove nafte padle celo pod mejo 70 dolarjev za sodček severnomorskega brenta. Opec je še vedno močan naftni kartel, ki obvladuje 40 odstotkov mednarodnega naftnega trga, a znamenje je bilo jasno. Največje izvoznice nafte ne bodo priprle pipic, da bi dvignile cene nafte, in to kljub prošnjam in zahtevam revnejših članic, piše The Economist.

Savdijci še pocenili surovo nafto
Posledice že močno čutijo nearabske naftne proizvajalke, kot so Rusija, Nigerija, Iran in Venezuela, katerih proračuni so življenjsko odvisni od visokih cen nafte, hkrati pa imajo tudi praviloma višje stroške črpanja kot arabski šejki. Na Dunaju je Savdska Arabija, ki načrpa 10 milijonov sodčkov nafte na dan, mirno oznanila, da ne bo zmanjšala črpanja, saj želi ohraniti svoj delež na svetovnem trgu. Z manjšim črpanjem bi se ta moral zmanjšati, večji dobiček pa bi dobrohotno del zlasti savdskim tekmecem. Minule dni pa so v Riadu oznanili še občutno znižane prodajne cene za redne stranke v Ameriki in Aziji.

Kitajci uvozili za 6,7 odstotka manj nafte
Povpraševanje po nafti pada sorazmerno z gospodarskim ohlajanjem svetovnega gospodarstva. Za primerjavo: Kitajska z drugim največjim svetovnim gospodarstvom je novembra letos uvozila za 6,7 odstotka manj nafte kot pred letom dni. Globalno povpraševanje upada tudi zaradi vse učinkovitejših motorjev v avtomobilih, nezanemarljiv je tudi občuten preobrat k zelenim virom energije in obvezam držav, da se v gorivo dodaja rastlinski etanol.

Kljub spopadom se nafta črpa in izvaža
Presenetljivo še vse bolj vroči spopadi v Libiji in Iraku niso ustavili padanja cen. Omenjeni državi, ki sta sicer v vse večjem razsulu, namreč še vedno načrpata 4 milijone sodčkov, kar je njuna okvirna Opecova kvota. Vojna v Siriji je povsem postranski oder glede proizvodnje nafte in nima vpliva na ceno, kvečjemu je še dodaten motiv zaradi regionalnega trka interesov med Iranom in zalivskimi državami.

ZDA zdaj naftno samozadostne
Bržkone ključni dejavnik pri psihološkem preobratu o pričakovanih cenah nafte se je zgodil v ZDA, ki so v letu 2014 postale največja proizvajalka fosilnih goriv in predvsem naftno samozadostna. Američani so v zadnjih šestih letih doživeli eksplozijo pri naftni proizvodnji zaradi odprave naravovarstvenih omejitev, s čimer so z ekološko spornim hidravličnim lomljenjem ("fracking") prišli do prej pod površjem nedostopnih zalog nafte in plina. ZDA surove nafte ne izvažajo, a je tudi vse manj uvažajo.

Ogromne rezerve in najmanjši stroški
Zdaj Savdska Arabija s pridom izkorišča 40-odstotni padec cen, saj je to njeno idealno orožje v gospodarskem in tudi v političnem spopadu. Proizvajalci nafte v ZDA z metodo "frackinga" so namreč praviloma zaradi pričakovane rasti močno zadolženi in ob trenutnih cenah že proizvajajo nafto z izgubo. Na drugi strani s tem v kot dodatno stiskajo Iran, velikega regionalnega tekmeca za prevlado v Perzijskem zalivu in širše. Ob boku Savdijcem testno stojijo Združeni arabski emirati in kljub nekaterim političnim razlikam tudi Katar.

Bistveno - Savdijci si lahko ob več stotinah milijard denarnih rezerv zlahka privoščijo tudi daljše obdobje nižjih cen, saj je na njihovi strani tudi ekonomska logika. Ravno v puščavah Arabskega polotoka se namreč črpa surova nafta po daleč najnižjih cenah - stroški lahko znašajo tudi samo 5 evrov za sodček poudarja The Economist.

Se bo nafta res še cenila vsaj pol leta?
"Brez posredovanja Opeca naftni trg tvega, da ostane neuravnotežen, zaradi česar bo vrh presežka nafte dosežen v drugem četrtletju leta 2015," so v napovedi zapisali pri Morgan Stanleyju in napovedali, da lahko cena surove nafte zato pade celo na 43 dolarjev za sodček.

Dodatna skorajšnja prepolovitev cen bi prinesla tudi potrošnikom ugodne cene goriva, s tem pa bi se ustvarili pogoji za okrepitev svetovnega gospodarstva, a do takrat bi bila načeta tako zdravje "fracking" industrije kot tudi položaj in vpliv držav, kot sta Iran in Rusija.