Schneider, seveda, govori o Donaldu Trumpu in njegovi tezi, da je kvalificiran za vlogo ameriškega predsednika, ker se je izkazal v poslovnem svetu. A, kot v telefonskem pogovoru za MMC poudarja veteranski ameriški novinar in politični komentator, poleg tega Trump nima prav nobenega političnega načrta, vrednot ali ideologije. "Trump nima nobene ideologije, razen ideologije zmagovanja. Edina stvar, v katero verjame, je v samega sebe," je zapisal Schneider v nedavnem komentarju za Reuters.

72-letni gostujoči predavatelj na kalifornijski univerzi UCLA daje v boju med Trumpom in Hillary Clinton več možnosti slednji, a, kot opozarja, "vse je mogoče". Američani so najbolj populistični narod na svetu in v trenutnem ozračju jim demagogija populističnih kandidatov ustreza. Trump je zgolj izkoristil pravi trenutek – kot to počnejo spretni poslovneži.

Schneider, ki se ga bodo slovenski gledalci spomnili predvsem kot dolgoletnega CNN-ovega političnega analitika (na tem mestu je bil med letoma 1990 in 2009), je tudi višji član washingtonskega think tanka Third Way in profesor politologije na univerzi George Mason v Virginiji. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, med drugim tudi posebno nagrado Mednarodne fundacije za volilne sisteme (IFES), ki so mu jo podelili za njegovo "celovito poročanje in izjemen vpogled v ameriške predsedniške volitve 2008, ko je svetu prikazal demokracijo na delu".

Schneiderja smo poklicali za komentar aktualnih ameriških volitev, ki so se že do zdaj izkazale kot ene bolj zanimivih – za nekatere tudi alarmantnih - v nedavni zgodovini.

Začniva s streljanjem v Orlandu. Verjetno smo lahko precej prepričani, da ne glede na to, kdo bo novembra zmagal, kakšnih drastičnih sprememb, kar zadeva nadzor nad orožjem, ne bo. Januarja, po strelskem pokolu v San Bernardinu, se je sicer predsednik Obama zdel zelo odločen, da bo za spremembe na tem področju uporabil tudi predsedniški odlok, če bo potrebno. Minilo je šest mesecev in zgodil se je še en množični pokol. Z zakonito kupljenim orožjem. Zdi se, da je kakršenkoli nadzor nad orožjem v ZDA izgubljena bitka.
Rekel bi, da je vse odvisno od tega, koliko moči imajo republikanci v kongresu. Poglejte, demokrati podpirajo nadzor nad orožjem, republikanci mu nasprotujejo. Gre za izrazito strankarsko vprašanje. Če bo Hillary Clinton izvoljena, je zelo zavezana nadzoru nad orožjem. Kot je bil tudi njen mož. In še vedno je. Če bodo demokrati zaradi vsesplošnega strahu pred Donaldom Trumpom pridobili občutno število mest v kongresu, potem bi morda lahko sprejeli več kot en ukrep za določen nadzor nad orožjem. To se je zgodilo leta 1993, ko je bil Bill Clinton prvič izvoljen – kongres je v prvih dveh letih sprejel t. i. Bradyjev zakon in prepoved jurišnega orožja. To se lahko zgodi, če imajo demokrati precej trden nadzor nad kongresom, kar pa je težko napovedati. Razen če Hillary res ne zmaga z veliko prednostjo, bo demokratom težko pridobiti toliko sedežev, ne bom pa rekel, da ni mogoče.

Tokratne volitve so precej edinstvene. Oba najverjetnejša predsedniška kandidata sta izjemno nepriljubljena. Še nikdar prej se nista za predsedniški stolček borila kandidata s tako negativno javno podobo. In boj med Trumpom in Clintonovo je za veliko ljudi izbiranje "manjšega zla". To nikdar ni obetavno.
No, za Američane, ki volijo dve večji stranki, ni neobičajno, da izbirajo "manjše zlo", je pa to leto nenavadno samo zato, ker imata oba kandidata neprecedenčno visoke negativne ocene. In kar se v takem primeru včasih zgodi, je, da veliko volivcev ostane doma, ker nočejo izbrati manjšega zla. Kot pravi znan kliše – manjše zlo je še vedno zlo. Kar se še lahko zgodi, ker večina ljudi čuti pritisk, da mora - zlasti na predsedniških volitvah – voliti, je, da bi t. i. kandidat tretje stranke, neodvisni kandidat, dobil velik delež glasov. Preprosto v znak protesta. To bi se lahko zgodilo, in to je za oba kandidata velika nevarnost. Kandidat libertarcev, Gary Johnson, je popolnoma neznan in ljudje ne vedo kaj dosti o njem. Se pa v nekaterih anketah – v tistih, v katerih je njegovo ime dejansko na voljo - že bliža 10 odstotkom. Veliko ljudi nima pojma, kdo je Gary Johnson, a ga vidijo kot povsem razumno alternativo ob dveh, ki ju ne marajo. Če bo Johnson septembra, po konvencijah, že kotiral na 15 odstotkih ali več, ga bodo morali povabiti na soočenja. In če bo povabljen na soočenja, je velika verjetnost, da mu bo podpora še zrasla. To se je zgodilo Rossu Perotu leta 1992. Če bo povabljen na soočenja, bo obravnavan kot enakovreden tekmec, in če se bo tam solidno odrezal, mu bo podpora zrasla. Čeprav ne bo nikdar, ampak res nikdar, zmagal, ne vemo, ali bo odvzel več glasov Clintonovi ali Trumpu. Trenutno ima še prenizko podporo, da bi lahko razbrali, kateri stranki bi njegova kandidatura novembra najbolj škodila. Bi lahko postal novi Ralph Nader in odžrl več glasov demokratskemu kandidatu kot republikanskemu in pomagal izvoliti republikanca? To je storil Nader leta 2000, pa niti ni dobil prav veliko glasov – le dovolj, da je Bush za las prehitel Gora.

Tokratne volitve in vzpon tako Trumpa kot Bernieja Sandersa so razkrile še eno stvar – globok prepad znotraj obeh strank. Kratko vprašanje – ali vi osebno še vedno verjamete v dvostrankarski sistem?
Vedno. Vedno sem verjel vanj in verjamem, da je prav dvostrankarski sistem tisti, ki je ključen za ameriško stabilnost. Da. Pravila dvostrankarskega sistema so tista, ki ohranjajo Ameriko tako stabilno, kot je.

V nedavnem komentarju za Reuters priznavate, da je letos leto upora proti političnemu esteblišmentu in da sta imela tako Trump kot Sanders tako velik uspeh ravno zato. Kako močno je v ZDA to protisistemsko vzdušje in kdaj je tako zraslo?
Kot prvo, protisistemsko razpoloženje je bilo vedno prisotno. Vse od takrat, ko je bila napisana ustava, dokument, posvečen ravno prizadevanjem, da omejijo vlado. Vlado, ki ji Američani goreče ne zaupajo. Na ta občutja naletite na vsakih volitvah. Razen če ne gredo stvari izjemno dobro, kot je bilo pri Reaganu leta 1984 ali pri Clintonu leta 1996, boste vedno našli določeno mero protisistemskega razpoloženja med volivci. To je stalnica. Razlog za to pa je, da so ZDA najbolj populistična država na svetu. Ne zaupamo elitam, ne zaupamo niti večjim institucijam. To je del naše kulture. Vedno smo pripravljeni, da vržemo vladajoče. In ne le politike, to vključuje tudi gospodarsko elito in ljudi na vseh področjih oblasti. Američani so vedno sumničavi do elit, letos pa se zdi, da še posebej, vsaj znotraj obeh strank, ker so Američani frustrirani zaradi neučinkovitosti vlade. Vlada preprosto ne deluje več. Kdo pa je za to kriv? Verjetno Američani sami, ki so izvolili predsednika iz ene stranke (Obamo) in kongres druge stranke kot odziv na Obamo. In ti dve strani se ne razumeta, dominirajo pa jima skupine, ki ne verjamejo v kompromise, kot je stranka čajankarjev, tako da bi lahko rekli, da so si Američani za nastali položaj sami krivi. A dejstvo je, da Američani verjamejo, da je naloga predsednika, da "opravi nalogo". In ker Obami pri zadevah, kot sta imigracijska reforma in nadzor nad orožjem, to ne uspeva, so neznansko frustrirani – tako demokrati kot republikanci. Republikanci zato, ker republikanskemu kongresu ne uspe preglasiti Obame. Menijo, da če so že trikrat zapored izvolili republikanski kongres (2010, 2012, 2014), bi ta moral storiti to, za kar je bil izvoljen. Pa tudi njemu ne uspeva. "Frustriranost" je odgovor na protiesteblišmentsko razpoloženje. Obe stranki sta frustrirani, ker njihovi voditelji v Washingtonu ne pridejo nikamor.

Niti analitikom ni uspelo napovedati Trumpovega vzpona – vsi so nekako čakali, da bo milni mehurček počil, pa nikdar ni. Razumem, zakaj strankarska elita tako nima stika z ljudstvom - kaj pa analitiki, strokovnjaki? Ne bi morali oni tega nekako predvideti?
Da, ampak analitiki nimajo ravno najboljših rezultatov pri predvidevanju česarkoli. Pa vseeno se vedno zanašamo na njih, ker naj bi analitiki vedeli več od drugih. Običajno ne vedo. Edino, kar poznajo, je zgodovina. Vsaj nekateri od njih, na primer sam se na zgodovino dobro spoznam. In obstaja neka tendenca, da ljudje verjamejo, da če nekaj v preteklosti ni delovalo, ne bo delovalo niti danes. Saj smo imeli že demagoge in klovne in vse možne čudake, ki so se potegovali za predsedniško mesto, a niso nikdar nikamor prišli, tako da se je sklepalo, da bo letos enako kot v preteklosti. Presenečenje je bilo, da je Trumpu dejansko uspelo priti zelo daleč. Postal bo republikanski kandidat. To je šokiralo tako večino Američanov kot tudi analitikov. Mislim, da so podcenjevali frustracije belopoltih Američanov delavskega razreda. Trump je neobičajen kandidat, ker govori v njihovem jeziku, ker jih neposredno nagovarja. Jezik, ki ga uporablja, teme, s katerimi prodira, niso neznani – že dolgo so tu. Kar pa se je zgodilo in česar analitiki niso videli, je velik bazen frustriranih belopoltih volivcev delavskega razreda, še posebej moških, ki že desetletja volijo republikance, a imajo občutek, da jih republikanska stranka ne posluša. Končno so našli kandidata, ki ima posluh za njihove pritožbe in skrbi. In to je mnoge presenetilo.

Vi napovedujete zmago Clintonove, je tako?
Ničesar ne morem zagotovo napovedati. Lahko vam povem, da je velika verjetnost, da bo Hillary Clinton zmagala, ni pa nemogoče, da bi zmagal Trump. Namig temu v prid je prišel ob tragediji v Orlandu – če se bodo tovrstni incidenti nadaljevali, še posebej, če se zgodi napad takega obsega kot v Bruslju ali Parizu, če se zgodi oktobra, Američani pa bodo jezni in prestrašeni, se bodo otresli vseh svojih zadržkov. Trenutno imajo še močne zadržke do tega, da bi izvolili Trumpa. Ni ugleden ali spoštovan kandidat, blebeta stvari, ki jih Američani pač ne morejo sprejeti, a če bo narod zaradi serije terorističnih napadov postal dovolj jezen in prestrašen ali če se nekaj grozovitega zgodi tik pred volitvami, se bodo morda čutili prisiljeni voliti za Trumpa preprosto zato, ker bodo prišli do sklepa, da tako ne gre več naprej in da potrebujemo nekaj radikalno drugačnega. Če se jim bo zdelo, da jih vlada ne varuje. Točno to izkorišča Trump kot lajtmotiv svoje kampanje – da nas bo zaščitil, da bo nepopustljiv, močen in vedno buden. Večina Američanov ni prepričanih, kako namerava to ustavno storiti, a ko so ljudje jezni ali prestrašeni, počnejo vse vrste nepričakovanih stvari. Potem pa so tu še druge možnosti – recimo, da pride do finančnega zloma kot leta 2008. Tudi to bi morda pomagalo Trumpu. Tretje, kar bi ga lahko pripeljalo do zmage, pa je najtežje oceniti – kandidat tretje stranke, kot je Gary Johnson. Če Johnson izpuli več glasov Clintonovi kot Trumpu, Trumpova zmaga ni nemogoča. Tako da ne pravim, da ne more zmagati – lahko, vseeno pa menim, da je bolj verjetno, da bo zmagala Hillary.

Pa ni malce paradoksalno, da bi v tem volilnem letu, izrazito uperjenem proti sistemu, Američani izvolili (oziroma bi bili prisiljeni izvoliti) nekoga, ki je dejansko korak nazaj od Obame, kar zadeva napredne nazore, progresivnost? Zdaj govorim o Hillary.
No, poglejte, Hillary Clinton je pooblaščena članica esteblišmenta. Del nacionalne politike je že 25 let, v politiki pa še precej dlje. Da, se strinjam, to bi bila res ironija. Tu smo, tako se vsaj zdi, sodeč po strankarskih volitvah, v letu, izrazito uperjenem proti esteblišmentu. A pravila igre se lahko menjajo zelo hitro in razpoloženje, ki dominira strankarskim volitvam, morda ne bo dominiralo novembrskim, še posebej, če se gospodarstvo obrne navzgor, Obami pa podpora še naprej raste. V tem primeru bo protisistemsko razpoloženje morda začelo hitro slabeti. Bi bilo pa ironično, če bi bila izvoljena Clintonova, ker je res ena od posvečenih članic esteblišmenta. Do zmage bi jo v tem primeru popeljalo bolj vsesplošno prepričanje, da Trump preprosto ni sprejemljiv. Da je preveč zunaj okvirjev in meja ameriške politike. To je frustrirajoče, saj Američani verjetno ne bi izvolili Hillary prav z velikim navdušenjem, ampak bi bolj pristali na Hillary. Tu gre za večen spopad med strahom pred znanim in strahom pred nepoznanim. Bojijo se Hillary Clinton, ker predstavlja status quo, in to jih ne veseli, a morda se Donalda Trumpa vseeno bojijo še bolj.

ZDA še nikdar niso izvolile ženske predsednice in kdo bi lahko trdil, da je dosežek Clintonove še večji prav zaradi tega. Ampak, ali bi glede na to, kako izjemno nepriljubljena je, lahko ugibali, da dejstvo, da je ženska, v tem hipu dejansko deluje njej v prid? Tudi zato, ker že od leta 2008 vlada prepričanje, da bo postala prva predsednica, tako da se stranka v resnici letos ni kaj dosti ozirala po drugih kandidatih.
No, so se ozrli proti Bernieju Sandersu. Ampak, da, mislim, da ji dejstvo, da je ženska, dejansko pomaga. Ima precej močno podporo med ženskami, na volitvah pa bomo med Clintonovo in Trumpom videli največji razkorak med spoloma v zgodovini. Pri ženskah ji gre tako dobro delno prav zaradi tega, ker je ženska, ampak Trump ima zelo visoko podporo med moškimi. Ker njegovo sporočilo ugaja prav moškim – močen, odločen, nepremišljen, agresiven … Takega prepada med spoloma še ni bilo. Hillary izkorišča dejstvo, da je ženska, da skuša oporekati percepciji, da je kandidatka statusa quo. Češ, kako bi bila lahko kandidatka statusa quo, če pa bi bila prva ženska predsednica v zgodovini? Mislim, da ji globalno gledano to pomaga, ker nekako izniči vtis, da bomo z njo dobili nadaljevanje statusa quo.

Med demokratskimi strankarskimi volitvami smo slišali veliko o volilnih nepravilnostih, diskriminaciji določenih volilnih slojev, diskriminaciji neodvisnih volivcev, vlogi medijske narative, vsemogočnih superdelegatih … Kako demokratičen je proces strankarskih volitev in kako veliko prednost ima kandidat strankarskih elit v primerjavi z avtsajderjem, kot je Sanders?
Pravzaprav se lahko avtsajderji na strankarskih volitvah zelo dobro odrežejo, ker so strankarske volitve zelo prepustne, kar pomeni, da se lahko vanje infiltrirajo tako volivci, ki imajo točno določen cilj, družbeno-politično agendo, kot nekonvencionalni kandidati. Če si neznan kandidat, je zelo lahko dominirati na strankarskih volitvah. Clintonu je to uspelo leta 1992, Obami leta 2008, Jimmyju Carterju leta 1977, Barryju Goldwaterju leta 1964 … Strankarske volitve niso nadzorovane – vsaj ne v celoti – s strani strankarskih elit. Jasno, esteblišment ima vpliv nanje, nima pa nadzora nad njimi. To je včasih bolj veljalo za demokrate kot za republikance, ampak poglejte, kako so letos republikanci doživeli praktično sovražni prevzem. Strankarske volitve lahko zelo lahko prevzameš, če imaš kandidata s pravim poslanstvom, ki pri volivcih naleti na posluh. Amerika je izjemno demokratična v smislu - kjer je neko gibanje, se bo našel kandidat, ki bo zastopal to gibanje. In strankarske volitve so, kljub vsem prizadevanjem, kot so superdelegati, da bi povečali vpliv strankarskega esteblišmenta, zelo ranljive za prevzem populističnih kandidatov in populističnega občutka. To smo videli, da se je letos zgodilo republikancem, pa tudi demokrati so dobili svoj odmerek tega z nepričakovano močnim Sandersom. Ponavljam – Amerika je najbolj populistična država na svetu.

"Boj se nadaljuje" (The Struggle Continues), je po porazu v Kaliforniji Sandersov novi slogan. Ampak, ali se res? Mislite, da je demokratska stranka (in Hillary z njo) resnično dojela, kako močna je med volivci nastrojenost proti esteblišmentu, ki jo je razkril Sanders, ali gledajo na Sandersa zgolj kot na neko nadležno prepreko, ki ni in ni hotel proč?
Mislim, da so ga bili prisiljeni vzeti resno. Čeprav ne bo osvojil nominacije, vedo, da predstavlja veliko mnenjsko telo znotraj demokratske stranke. Vse ankete nakazujejo, da medtem ko so se republikanci pomaknili na desno, so se demokrati pomaknili na levo. To pomeni, da se veliko volivcev – obeh strank – čuti izključenih. Hillary bo Sandersa jemala resno, prisiljena ga je bila jemati resno, za to gre pri strankarskih kampanjah. Če se nekdo na strankarskih volitvah dobro odreže, moraš jemati tega kandidata resno. In moraš storiti nekaj, pokazati neko gesto, naj si bo v svojem programu ali pa pri izbiri podpredsednika, da pomiriš tisto volilno bazo. To je pravilo v ameriški politiki že več kot 200 let, še preden smo sploh imeli strankarske oz. primarne volitve.

Lahko zelo preprosto razložite, koliko moči dejansko ima ameriški predsednik, vrhovni poveljnik ZDA, in koliko ga omejujejo varnostni mehanizmi (senat, kongres, ustava), vzpostavljeni prav za to? Z drugimi besedami, kako velika katastrofa bi pravzaprav bilo Trumpovo predsednikovanje?

No, obstajajo ustavne omejitve predsedniške moči, prav za to pri ustavi gre. Težava pa je, da si ameriški predsednik vse od druge svetovne vojne pridobiva vse več moči nad zunanjo politiko, še posebej nad vojaško politiko. Predsednik ima zdaj pooblastila, da posreduje, kjer se mu zdi primerno, kar je skušal kongres omejiti z odloki, kot je zakon o vojaških pooblastilih, a je večina teh omejitev neučinkovitih. Ne pravim, da je moč predsednika ušla izpod nadzora, to ni res in ne bo nikdar res. A dejstvo je, da ima predsednik več moči nad zunanjo politiko, kot je je imel v preteklosti, predvsem zato, ker so ZDA zavzele novo vlogo v svetu. Od leta 1947 smo prevzeli vlogo svetovnega voditelja, vlogo, ki je nekoč nismo imeli. Od ameriškega predsednika se zdaj pričakuje, da bo ukrepal ob kakršnikoli grožnji mednarodnemu redu ali človekoljubnim vrednotam. Predsednik ZDA je vedno pod pritiskom, da "stori nekaj". In to je tisto, kar veliko ljudi pri Obami frustrira. Ne more ustaviti Islamske države (IS), ne more ustaviti Putina, zdi se, da ne more storiti ničesar. Pri Trumpu je eden glavnih argumentov, ki ga proti njemu uporablja Hillary Clinton: "Si res želite Trumpa z jedrskim orožjem?" Za mnoge Američane je to resno vprašanje. Predsednik ZDA, če zazna resnično grožnjo, lahko v skrajnem primeru poseže po ultimativnem orožju. To je del njegove vloge kot vrhovnega poveljnika - da obvaruje državo in da v ta namen ukrepa hitro. To je eden od razlogov, zakaj bodo imeli Američani velike pomisleke, da bi glasovali za Trumpa. Razen če jih postane strah, da nam nekaj resno grozi. To še posebej poudarjam. Če smo resno ogroženi, bodo Američani hoteli predsednika, ki bi ukrepal odločno. V tem hipu se ne zdi, da so pripravljeni tvegati s Trumpom, a nihče ne ve, kaj se bo zgodilo, če volivci nenadoma dobijo občutek, da nam grozi resna grožnja.

Pred časom ste zapisali, da Trump, razen "zmagati", ideologije nima. Mislite, da ima Trump načrt za primer, da postane predsednik? Določen sistem stališč, vrednot, konkreten politični načrt ali pa si vse skupaj sproti izmišljuje?
Sproti si vse izmišljuje. Trump sklepa posle, poslovnež je, nima nobenih fiksnih principov, nobene ideologije. Morda ima določene vrednote, nima pa nobene prave ideologije, nobenega pravega političnega načrta. Njegov edini svetovalec je on sam. Menim, da dejansko kaj dosti načrtov nima – mislim, zgraditi zid na meji z Mehiko? To je predvsem načrt za pridobivanje glasov. Sam sicer ugibam, da bi verjetno res zgradil zid, a ne ravno takega, kot ga oglašuje zdaj. Morda bi zgradil le delnega, morda ne prav tako visokega, bi pa zgradil nekaj. Trdno odločen je. Imejte v mislih, da je Donald Trump nepremičninski izvajalec, nepremičninski izvajalci pa storijo, kar hočejo, tako ali drugače. In so zelo vztrajni, delo bodo opravili. Trump je predvsem pragmatik, njegov edini načrt pa je, da bo storil, kar pravi, da bo storil, tako ali drugače.

Vi verjamete, da je lahko dober poslovnež dober predsednik?
Ne, in to iz zelo preprostega razloga. Posel ni demokracija. Ljudje, ki vodijo podjetje, so navajeni dajati ukaze in navajeni, da se ti ukazi izvršijo, posel preprosto ni demokracija. Mislim, da so to že vsi dojeli, samo Američani še naprej verjamejo, da lahko poslovnež sedi v Ovalni pisarni, ker lahko poslovnež "opravi stvari". Nismo izvolili kaj dosti poslovnežev. Oba Busha sta bila med redkimi poslovneži, izvoljenimi na predsedniški položaj. Američani nikakor ne razumejo, da ne moreš voditi vlade, tako kot vodiš podjetje. Če bi skušal voditi podjetje kot demokracijo, bi bilo videti kot vlada.

Republikanci imajo precej preprosto pravilo – za strankarske volitve se pomakni na desno, za glavne proti centru. Trump ni kaj dosti upošteval tega pravila, pravzaprav gre zdaj, ko ima nominacijo že praktično zagotovljeno, še dlje s svojimi rasističnimi napadi in zdaj psuje že ameriške državljane, sodnika, česar niti najbolj konservativni republikanci ne odobravajo. Enako drastičen in brez občutka je bil tudi njegov odziv na pokol v Orlandu, podpora pa mu je začela padati. V zadnjem letu smo sicer to vprašanje že večkrat zastavili, a vseeno – je to začetek Trumpovega konca?
Trump je popolnoma pragmatičen in popolnoma fleksibilen. Med strankarskimi volitvami je nekoč izjavil, da če bo izvoljen, bo morda najbolj politično korekten predsednik, kar so jih ZDA kdaj imele. Kdo ve! Še sam ne ve! Pragmatik je. Na strankarskih volitvah se niti ni premaknil toliko v desno – med drugim je na primer nasprotoval sporazumu o čeztihomorskem partnerstvu (TPP). Če že ima kakšne vrednote, pa prav gotovo nima trdnih stališč, saj se ta pri njem spreminjajo trikrat na dan, a prav to je Američanom pri njem všeč – to cenijo pri poslovnežih, popolni pragmatizem. Trump bo storil, karkoli že situacija zahteva od njega oz. kar misli, da položaj zahteva od njega, da bi zadevo speljal do konca. To je tisto, kar je njegovim privržencem všeč – da nima nobene ideologije. Tako da se nima kam zares premakniti – pri nekaterih vprašanjih se bo pomaknil v sredino, pri nekaterih v desno.

Lani je prišlo na dan, da se je Trump le nekaj tednov pred napovedjo, da se podaja v predsedniški boj, pogovarjal z Billom Clintonom in da ga je prav Clinton spodbujal h kandidaturi. Zakonca Clinton sta bila tudi svata na Trumpovi poroki leta 2006. Sta Clintona Trumpa podcenjevala ali je vse zgolj velika politična igrica?
Ne, nikakor, ampak res nikakor, nista pričakovala, da bo Trump povsem resen in konkurenčen predsedniški kandidat. Nihče ni. NIHČE! Razen Donalda Trumpa, ki je o tem razmišljal že leta. In kar je Trump storil, je, da je zaznal veliko priložnost, da bi bilo letos lahko ugodno leto za njegovo kandidaturo. In se je podal v boj. Tega od njega nihče ni pričakoval, to je bistvo. Morda še sam ni bil popolnoma prepričan. A opazil je priložnost in jo zagrabil z obema rokama. To poslovneži pač počno.

Dotakniva se za konec še vloge prve dame. Američani ne pričakujejo zelo politične ali proaktivne prve dame – v tem pogledu je ameriška družba še vedno zelo tradicionalna. Melania Trump nedvomno ustreza vlogi predsednikovega "modnega dodatka", se pa ob tem mnogi sprašujejo, ali ni zgolj in samo okrasek?
Dejstvo je, da nihče ne ve, kako bi bilo videti Trumpovo predsednikovanje. Morda bo celotno Belo hišo prenovil v zlatu, kdo ve! In to bi storil z lastnim denarjem. Tako da tudi če bi hotel kongres porazporediti sredstva, česar tako ali tako ne bi storili, bi preprosto porabil svoj denar. Njegova žena lahko igra vlogo prve dame, kakor koli si to želi. Američani ne pričakujejo, da bi prva dama igrala politično vlogo ali da bi imela kaj dosti vpliva na politiko, pri Melanii pa vsaj ni videti, da bi bila take vrste oseba, ki bi to vlogo prevzela nase. Ko je bila Hillary Clinton prva dama - ali pa Eleanor Roosevelt - sta zavzeli zelo pomembni vlogi. Nič ne daje misliti, da bi Trumpova žena zavzela tako vlogo ali celo hotela tako vlogo, ampak - kdo ve!

Ameriška družba je s svojo dediščino divjega zahoda in orožarsko kulturo tudi zelo mačistična družba. Michelle Obama, izjemno sposobna odvetnica, je bila kot prva dama malodane zreducirana na vlogo vrtnarke v Beli hiši. Bill Clinton, nekdanji predsednik, bi moral biti kot prvi soprog podrejen Hillary. Kako menite, da bi ameriški moški sprejeli ta koncept?
Ne vemo. Ta situacija bi bila povsem neprecedenčna, ker nikdar nismo imeli nekdanjega predsednika v vlogi soproga ali soproge aktualnega predsednika. Tako da nihče ne ve, koliko vpliva bi imel. Večina ljudi meni, da bi, jasno, imel več vpliva kot katerikoli drugi predsedniški partner, ker je le bil sam predsednik ZDA. Osebno mislim, da bi morala Hillary zelo jasno dati vedeti, da države ne vodi on, ampak ona – morda tudi tako, da bi on ostal v New Yorku, medtem ko bi ona živela v Washingtonu. Po drugi strani pa bi morala vsaj delno pokazati, da ceni njegove nasvete in se zanaša nanj, kadar nasvet potrebuje, preprosto zato, ker je bilo Clintonovo predsednikovanje v očeh večine Američanov uspešno – vsaj kar zadeva gospodarstvo. Tako da meni bi se zdela Clintonova prisotnost v Beli hiši – morda ne stalna, ampak vsaj občasna – pozitivna, ne negativna, saj imamo Američani večinoma dobre spomine na Clintonova leta. To so bila leta, ko je bila država v razcvetu.