Škotska je pred vrati odločitve, ki lahko za vedno spremeni njen položaj, njeno vlogo in njeno usodo. 18. septembra bodo Škoti na referendumu odločali o tem, ali se bodo odcepili od Združenega kraljestva in postali samostojna država ali pa bodo ostali združeni z Veliko Britanijo. Referendum bi lahko prinesel največjo ustavno spremembo v zgodovini Velike Britanije, in če je še pred nekaj meseci kazalo, da bo kljub precejšnji podpori neodvisnosti le zmagala odločitev, da bo Škotska ostala del Združenega kraljestva, je v zadnjih dneh ta razlika povsem usahnila in možnost, da bo Škotska postala samostojna država, je postala realna.

Tega so se resno ustrašili tudi v Londonu, kjer Škotski obljubljajo večja pooblastila, v boj pa so poslali svoje najmočnejše orožje, vse tri najpomembnejše politike: premierja Davida Camerona, podpredsednika vlade in predsednika liberalnih demokratov Nicka Clegga ter vodjo laburistov Eda Milibanda. Ti so skupaj odpotovali na sever, da bi kar najširšemu krogu volivcev predstavili argumente proti lastni državi. Jim bo uspelo? Bomo videli čez teden dni.

Dejstvo je, da so Škoti izjemno vpeti v razpravo in da svojo državo doživljajo čustveno, pa naj bo to kot samostojno državo ali kot del Velike Britanije. To pa malce spominja na slovensko osamosvajanje. Oba procesa je v svojem zapisu na enem izmed škotskih blogov simpatično primerjal Donald Urquhart, slikar, predavatelj na Univerzi v Edinburgu in član Kraljeve škotske akademije, ki je tudi velik ljubitelj in redni obiskovalec Slovenije.

Donald Urquhart je v času slovenske osamosvojitvene vojne, le nekaj mesecev, preden je prvič obiskal Slovenijo, prijatelju napisal 17 strani dolgo čustveno pismo, kako bo Slovencem stal ob strani v njihovem boju za lastno državo. Njegovo pismo so prebrali na radiu, zanj pa je prejel častno značko za zasluge za slovensko neodvisnost, ki še danes počiva na njegovem plašču. "Razumel si našo potrebo po svobodi," so mu takrat pojasnili.

Zdaj Urquhart to potrebo po svobodi čuti na lastni koži. Ni član nobene politične stranke, a je zelo aktiven član kampanje za neodvisnost Škotske in goreči zagovornik neodvisnosti, ki volivce tudi na ulicah vsak dan prepričuje, naj glasujejo za samostojno državo. "Moje srce bo 19. septembra igralo od veselja ali krvavelo od žalosti, odvisno od izida," je povedal v intervjuju, ki si ga lahko preberete spodaj, in mi, ko sva se poslovila, dejal: "Upam, da boš lahko svojega sina kmalu pripeljala na neodvisno Škotsko."

Glede na zadnje javnomnenjske raziskave je usoda referenduma precej negotova, saj je razlika med podporniki in nasprotniki majhna. Kakšen bo po vašem mnenju izid referenduma?
V marsičem je situacija najslabša možna, saj je izid referenduma praktično nemogoče napovedati in kar koli se bo zgodilo, bo polovica ljudi razočaranih. Veliko bolje bi bilo, če bi imeli večino (kot ste jo imeli v Sloveniji leta 1990) za eno stran ali drugo. Rezultat je zelo izenačen, po eni od zadnjih raziskav rahlo vodijo zagovorniki neodvisnosti, po drugi raziskavi pa nasprotniki neodvisnosti. Čemur ne gre oporekati, pa je, da je zagon trenutno na strani kampanje za neodvisnost. Ta zagon ves čas narašča in zdaj si že upam reči, da bo zmagala neodvisnost. A bi še pred tremi tedni na vaše vprašanje odgovoril drugače.

Kakšna bo po vašem mnenju volilna udeležba in kakšno vlogo bo le-ta odigrala?
To je najbolj množična kampanja v škotski zgodovini, vanjo pa so močno vpleteni tudi družbena omrežja, javna srečanja in razprave ... Že zdaj velja prepričanje, da bo udeležba več kot 80-odstotna - v primerjavi s 33,5-odstotno udeležbo na volitvah v Evropski parlament in 50,4-odstotno udeležbo na zadnjih škotskih parlamentarnih volitvah leta 2011. Številni ljudje so se prvič registrirali kot volivci, saj si želijo sprememb, in to je eden od majhnih dejavnikov, ki delajo v korist neodvisnosti. A kakršen koli bo izid, bo volilna udeležba zmagovalni strani brez dvoma zagotovila jasen mandat.

Kaj pa za zdaj še neodločeni volivci - lahko še bistveno spremenijo izid referenduma?
Da, to je področje, na katerem se obe strani močno borita in lovita glasove. Zanimivo je, da je večina neodločenih volivcev žensk. Nasprotniki neodvisnosti so pred kratkim objavili posnetek, na katerem so ženske predstavili v popolnoma stereotipni in seksistični vlogi. Najprej smo vsi mislili, da gre za satiro, a zdaj velja prepričanje, da gre za veliko napako nasprotnikov neodvisnosti. Posnetek je postal internetna senzacija in zdaj po spletu krožijo številne smešne verzije posnetka. Se pa število neodločenih volivcev zmanjšuje in postaja jasno, da se jih večina nagiba k podpori neodvisnosti, prav zaradi zagona, ki sem ga omenil.

Kot sem brala, se večina neodločenih volivcev zdaj odloča med strahovi glede negotove gospodarske prihodnosti za Škotsko in med željo, da bi se rešili vladavine konservativne stranke Davida Camerona, ki ga številni vidijo kot elitističnega in brez stika z bolj levo usmerjenimi Škoti. Je res tako?
Bolj gre za razočaranje nad celotnim sistemom, ki ga pooseblja Westminster, kot prav posebej nad vlado premierja Camerona, čeprav je njihova desno usmerjena politika na Škotskem precej nepriljubljena. Tudi napake zadnje laburistične vlade, ki ji ni uspelo zagotoviti socialnih pravic, so precej velik dejavnik, pa njihovo sodelovanje v nelegitimnih vojnah kljub množičnim protestom na Škotskem. Imamo najbolj nepravično razdelitev bogastva v vsej zahodni Evropi in nesorazmerno javno porabo, ki se koncentrira na London. To sega v sedanjost še vse iz časov Margaret Thatcher. Zagovorniki neodvisnosti tako poudarjajo, da mora obveljati pravičnejši in boljši način razdelitve le-tega, in to lahko dosežemo z neodvisno Škotsko.

Nasprotniki neodvisnosti igrajo na karto negotovosti in naravne človeške zadržanosti do sprememb. Med nasprotniki neodvisnosti se je tako uveljavil termin "projekt strah", kar dejansko pomeni, da ljudem predstavijo pomanjkljivo sliko in vedno poudarijo najslabši mogoč izid.

Če zagovornike neodvisnosti obtožujejo, da so preveč optimistični glede prihodnosti, je težava nasprotnikov neodvisnosti pri privabljanju neodločenih volivcev ta, da ljudi le plašijo, njihove zgodbe pa temeljijo na lažeh. To je bila dolga kampanja in čas je omogočil, da so se številne trditve nasprotnikov izkazale za neutemeljene. Zdaj celo nasprotniki neodvisnosti priznavajo, da bi bila neodvisna Škotska cvetoča in uspešna država, tako da je gospodarski argument zamenjal argument moči, ki jo združeni lahko izvajamo po vsem svetu, sami pa ne. A težava pri tej metodi privabljanja volivcev je, da vsak dan v Iraku vidimo, kaj ta moč pomeni, in Škotom to ni všeč.

Nekateri so prepričani, da se Škoti s tem, kaj se bo zgodilo, če referendum pade, le malo ukvarjajo. Je to res?
Glede na to, da se napoveduje 80-odstotna udeležba na referendumu in glede na raven razprave, ki me obkroža v Edinburgu, je jasno, da se ljudje na obeh straneh ukvarjajo s prihodnostjo.

Zakaj je po vašem mnenju za Škotsko bolje, da se osamosvoji?
Škotska bi lahko postala normalna evropska država, kot Slovenija, Norveška ali Avstrija, kjer odločitve, kako bo država delovala, sprejema država sama. Škotska svoje davke in odločitve najprej preda Londonu in potem upošteva to, kar se odloči London. Že 307 let smo kolonija, ne država. Lahko bomo delali napake, a bodo to naše napake, ne pa napake, ki bi jih narekovala druga država.

Zmanjšal bi se tudi ogromen demokratični deficit. Škotska ima 59 članov parlamenta v 650-članskem britanskem parlamentu. Vlado tako vedno izbirajo v Angliji in na Škotskem jo dobimo za naslednjih pet let ne glede na to, kako volimo. Od leta 1945 do danes se je samo dvakrat zgodilo, da je bila vlada v Westminstru tista, za katero so volili tudi Škoti. Zdaj imamo konservativno vlado, od škotskih poslancev pa konservativni stranki pripada zgolj en poslanec. Kot rečemo v šali, zaradi edinburškega živalskega vrta imamo zdaj na Škotskem več pand kot konservativnih poslancev.

Škotska je tudi država, bogata z naravnimi bogastvi, a le-ta London zlorablja v svojo korist in ne za ljudi na Škotskem (pričakovana življenjska doba za moške v nekaterih delih Škotske je 58 let, kar je manj kot v Bagdadu). Nadzor nad lastnimi viri bi nam omogočil odgovor na težave, kot sta revščina in družbena neenakost, na kar London ni pomislil v 307 letih vladanja. Lahko bi se znebili tudi britanskega jedrskega orožja, ki ga nadzira vlada v Westminstru in ki je vse shranjeno na Škotskem. To je za škotsko vlado brezpogojna zahteva.

Vidite tudi kakšne slabosti samostojnosti?
Ne.

Pa je Škotska povsem pripravljena na samostojnost? Bela knjiga, ki jo je predstavil Alex Salmond, je obsežen dokument, v katerem so zapisani vsi vidiki neodvisnosti, a je v praksi pogosto drugače ...
Moram spomniti, da je bila Škotska neodvisna država večji del svoje zgodovine. Kot to vidim, nikoli ni bila nepripravljena na neodvisnost, še posebej od leta 1999, ko je znova začel delovati škotski parlament. Če bo neodvisnost na referendumu potrjena, nas čaka obdobje pogajanj o premoženju in obvezah ter neko prehodno obdobje, ki naj bi trajalo 18 mesecev, tako da bi Škotska povsem neodvisna lahko postala marca 2016.

Če referendum ne uspe in bo Škotska ostala del Velike Britanije, menite, da je to zadnji poskus za neodvisnost? Peter Kellner, predsednik YouGova, je dejal, da če bo izid tesen, a bodo nasprotniki neodvisnosti vseeno zmagali, napoveduje nov referendum o neodvisnosti v obdobju 10 ali 15 let. Je to realistična napoved?
Na začetku kampanje sem bil prepričan, da bo "ne" na referendumu pokopal to vprašanje za več generacij. A glede na zadnje dogajanje in glede na vsebino razprav lahko rečem, da se je podpora neodvisnosti iz kampanje razvila v gibanje, ki po 18. septembru ne bo utihnilo. Če bo referendum padel le za nekaj odstotkov, potem si upam trditi, da Kellnerjeva napoved potrebuje še manjši popravek, in sicer da bomo naslednji referendum dočakali v obdobju od pet do deset let.

Kako ocenjujete politično kampanjo na obeh straneh? Katera je prepričljivejša? Brala sem, da samo četrtina Britancev meni, da je Alistair Darling pravi človek za vodenje kampanje proti neodvisnosti, in da jih je več kot polovica prepričanih, da svojega dela ne opravlja dobro. Kako so Škoti zadovoljni z Alexom Salmondom?
Preden se lotim osebnosti ali svojih pogledov, naj povem, da je psihološko lažje prodajati pozitivno kot negativno. Splošno velja, da zagovorniki neodvisnosti zagovarjajo progresivno pozitivno sporočilo, medtem ko nasprotniki zagovarjajo malo sprememb ali nobene spremembe in ljudem predstavljajo le negativne posledice. Težko je zagovarjati strah pred upanjem.

Mislim, da je bil Darling slaba izbira, a pravzaprav ne vidim nobenega drugega kandidata, primernega za to kampanjo. V očeh številnih ljudi je Darling okužen s svojo navdušenostjo nad vojno v Iraku, bil pa je tudi finančni minister v času najhujše gospodarske krize. Skozi kampanjo so ljudje pričakovali pozitiven argument za ohranitev unije, a ga Darlingu ni uspelo predstaviti - ponavljal je le, da smo skupaj boljši in močnejši, a to za dobro osveščeno volilno telo ni dovolj. Večji problem kot to, kdo ga predstavlja, je vsebina negativnega sporočila.

Salmond na drugi strani precej deli javno mnenje, saj številni zagovorniki neodvisnosti pravijo, da jim ni všeč. Zato so nasprotniki personalizirali razpravo in jo naredili kot glas za Salmonda, namesto da bi govorili o širših vprašanjih. Prednost, ki jo ima Salmond, je, da se že od 70. let prejšnjega stoletja zavzema za samostojnost in velja za politika, ki je trdno zavezan svojim načelom in prepričanjem.

Vse to dobro povzame komentar, ki ga je bil iz občinstva med drugo televizijsko razpravo deležen Darling: "Zagovorniki neodvisnosti se borijo za nekaj, v kar verjamejo, vi pa se borite za svojo kariero."

Kako je videti kampanja za neodvisnost na terenu? Nam lahko malo opišete, kaj se dogaja vsak dan, kako zagovorniki neodvisnosti prepričujejo volivce?
To je bila dolga kampanja, ki je, bolj ko se bližamo volitvam, vse glasnejša. Neverjetna je predvsem večja zavzetost ljudi, ki se gnetejo na srečanjih na javnih mestih in na ulicah - zdi se, da gre res za množično gibanje. Velik del razprave se je obrnil stran od mainstreamovskih medijev, pred sedežem BBC-ja v Glasgowu so na primer potekali številni protesti, saj je njihovo sporočilo zelo na strani Londona. Škotska ima 37 nacionalnih in dnevnih časopisov, ki so vsi v lasti Škotov, a niti eden od njih ne podpira neodvisnosti.

To je kampanja, v kateri so bili mainstreamovski mediji zelo marginalizirani zaradi svoje očitne pristranskosti do ene izmed strani v razpravi. Kampanja se je tako premaknila na družbena omrežja, ena od strani, ki podpira neodvisnost, je imela samo letos skoraj 33 milijonov zadetkov. Paradoksalno pa je, da čeprav je glavni igralec v razpravi računalnik, tehnologija deluje ob boku tradicionalnim metodam, kot so trkanje na vrata, razdeljevanje letakov ter zborovanja in govori na ulicah. Razprava je povsod.

Katera stran je pri tem prepričljivejša, tista zagovornikov ali nasprotnikov neodvisnosti?
Zagotovo stran zagovornikov neodvisnosti. Nasprotniki neodvisnosti navajajo neresnice, kot je na primer ta, da nas skušajo prepričati, da bodo naše ogromne zaloge nafte pošle v sedmih letih. A to so govorili že leta 1979, ko smo imeli referendum o vzpostavitvi parlamenta na Škotskem. Zadnja objavljena vladna gradiva kažejo, da je potekala kampanja, v katero je bil vključen tudi BBC, ki je širila neresnice Škotom o količini nafte, ki so jo odkrili leta 1974. To je zdaj v javnosti in nihče ne verjame ničesar, kar nasprotniki neodvisnosti govorijo o tej tematiki.

Pred dvema tednoma je vodja škotske laburistične stranke Johann Lamont dejal, da če bodo ljudje glasovali za neodvisnost, ne bomo mogli več uporabljati funta. Isti dan je Alistair Darling, vodja kampanje za ohranitev Škotske v Veliki Britaniji, dejal, da ni nobenega pravnega razloga, zakaj neodvisna Škotska ne bi mogla še naprej uporabljati funta. Nasprotniki neodvisnosti se ne morejo dogovoriti niti o tem, katere laži bodo zagovarjali.

Tako škotska kot britanska vlada se precej izogibata komentarjem o tem, kaj bi se zgodilo s članstvom v EU-ju, če se Škotska osamosvoji. Kako pa vi gledate na članstvo Škotske v Evropski uniji? Ga podpirate ali bi raje videli, da Škotska zapusti Evropsko unijo?
Večina Škotov je za Evropo, kot sem tudi sam, in želimo ostati v Evropski uniji. Še vedno pa ni nobene navdušenosti nad tem, da bi kot valuto začeli uporabljati evro. Argument nasprotnikov neodvisnosti je, da nas bodo izključili iz Evropske unije in da lahko čakamo deset let, da bomo ponovno članica. Argument zagovornikov neodvisnosti pa je, da smo že 40 let članica Evropske unije in da bomo to tudi ostali. Obdobje med letoma 2014 in 2016 bo vključevalo tudi pogajanja z Brusljem, da bi ostali v Evropski uniji kot ločena država. Ta argument je podprl tudi Graham Avery, častni generalni direktor Evropske komisije.

Protievropska čustva so v Angliji veliko močnejša kot na Škotskem in se še krepijo. Kot veste, je David Cameron napovedal, da bo v primeru zmage na naslednjih volitvah leta 2017 razpisal referendum o usodi članstva Velike Britanije v Evropski uniji. Največja grožnja Škotski je tako ta, da bi Škoti na referendumu izglasovali, da ostanejo v Veliki Britaniji, nato pa bi morali zaradi referenduma leta 2017 izstopiti iz Evropske unije ne glede na to, kako bi glasovali na Škotskem.

Vidite kakšno težavo v načinu podeljevanja volilne pravice, da lahko volijo vsi, ki živijo na Škotskem, ne pa tudi Škoti, ki živijo v tujini?
Absolutno ne. Prihodnost Škotske je v rokah tistih, ki živijo tukaj, in nima nič z etnično pripadnostjo. Pred tremi leti se je prijateljica iz Pirana preselila v London, pred dvema tednoma pa se je preselila v Edinburg in ima zdaj pravico voliti na referendumu. Sem Škot, moji predniki so tu živeli že več generacij, imam škotsko ime, nosim kilt, pijem viski, pa ima po mojem mnenju slovenska prijateljica enako pravico voliti kot jaz. Ne gre za nacionalizem, gre za demokracijo.

Kar zadeva Škote, ki živijo v tujini, tam plačujejo davke in svoje otroke šolajo v tujini, pa po mojem mnenju uporabljajo demokratični sistem v državi, v kateri živijo. Tako morajo izboljšati stvari tam, namesto da se pritožujejo, da niso vključeni v dogajanje v državi, v kateri ne živijo. Seveda pa je realna zgodba za tem tudi dejstvo, da 30.000 mladih ljudi vsako leto zapusti Škotsko zaradi slabih zaposlitvenih razmer. Večina jih gre v London.

V svojem blogu ste pisali o podobnostih med Slovenijo in Škotsko. Ste zdaj, v času kampanje, opazili kakšne nove podobnosti med državama?
Da, predvsem v tem, da je politično upanje postalo realna možnost, pozneje pa je postalo neizbežno. Na Škotskem smo med možnostjo in neizbežnostjo. Nasprotniki neodvisnosti nam pogosto pravijo, da smo premajhni, da bi bili samostojni, saj nas je le pet milijonov. A z manjšo površino, manj prebivalci in brez zalog nafte zagovorniki neodvisnosti Slovenijo pogosto navajajo kot protiargument temu. Želim si le, da bi lahko dobili vaših 88,5 odstotka za neodvisnost tudi na našem referendumu.

Kako čustveno pa Škoti doživljajo svojo neodvisnost?
Jim Sillars, starejši politik, ki se je za neodvisnost zavzemal že od 70. let, je nekoč Škote obtožil, da so "90-minutni domoljubi". S tem je mislil, da smo toliko zavedni, da podpiramo svojo nogometno reprezentanco, a ne dovolj, da bi stvari spremenili tudi na politični ravni. Smo čustveni. Moje srce bo 19. septembra igralo od veselja ali krvavelo od žalosti, odvisno od izida. Zato sta zadnja dva tedna izjemno napeta, strasti pa so razvnete. A naj ob tem povem še, da se s tem, ko gospodarski argumenti zmagujejo in je potreba po družbenih reformah vse jasneje izražena, argumenti srca vedno bolj približujejo argumentom razuma.

Brina Tomovič