dodatek bogatemu pekarniškemu področju v prestolnici, a ena redkih, ki se ne gre množičnega "štancanja", ampak gradi na kakovosti.
Da pekarne s pridevniki "stara", "babičina" in podobno, ki v zadnjih letih rastejo kot gobe po dežju, že dolgo niso to, kar so poznale (in delale) naše babice, je jasno. Da je kakovost vse kaj prej kot neoporočna, je tudi jasno, če ne drugega, so to potrdile številne inšpekcijske akcije, ki so lani razkrile naravnost porazno stanje na tem področju.
Kljub temu pa to kaj dosti pekarniških dejavnosti v Ljubljani ni zavrlo in včasih se sprašujemo, kako je mogoče, da na relativno majhnem območju lahko preživi toliko obratov, ki se ukvarjajo pretežno s peko kruha. Ni odprtje še ene rahlo tvegan posel? "Vsak biznis je tvegan," skomigne Andrej Gerželj, mladi Postojnčan, medtem, ko se zdi, komaj sledi noremu tempu mesenja, peke, prodaje in odgovarjanja na vprašanja.
Ne samo, da so vse recepture, do katerih je prišel po letih proučevanja, eksperimentiranja in preizkušanja, njegove, sam skrbi tudi za pripravo in peko 200 štruc, hlebov, hlebčkov kruha dnevno.
Od koruznega do orehovega
Koruznik, orehovec, pirjevec, rženec z jogurtom, dilca, fougasse, pirjevec s tolmincem in bageta. To je trenutna ponudba, ki je Gerželj, vsaj za zdaj, ne bo širil. Vse dela iz predtesta, z minimalno količino kvasa ali sploh brez njega in skoraj brez umetnih dodatkov, proces vzhajanja je dolg (lahko traja tudi do tri dni), moko pa dobiva iz 200 let starega mlina Košak na Dolenjskem.
31-letni Postojnčan ni šolan pek, je pa velik navdušenec nad kruhom vseh vrst, zato se je že v srednješolskih letih začel poučevati o kruhu in pekarnah, kot jih imajo v Franciji na vsakem vogalu. Po nasvete glede receptov in tehnik se je obrnil k Nizozemcem, Američanom in, seveda, Francozom.

Slovensko "boulangerio" je odprl na Gornjem trgu, nedaleč od še ene trenutno trendovske okrepčevalnice Repete, ki jo s kruhom zalaga prav Osmica. Ta je v teh zimskih dneh prijetno topla in dišeča, vonj po sveže pečenem kruhu pa zadiši na ulico vsakič, ko se odprejo vrata v pekarno, kjer ni samo ponudba dodelana konceptualno, ampak tudi interier.
Zanj se ima Gerželj zahvaliti svoji boljši polovici, arhitektki Barbari Debevec iz arhitekturnega studia Plusminus30, s katero ravno v teh dneh pričakujeta drugega otroka, zato je bilo stanje v pekarni ob našem obisku sredi snežnih metežev, ki pa strank niso pregnali, precej vznemirjeno.

Tudi stilsko dovršena pekarna
Debevčeva je sledila vsem uveljavljenim smernicam sodobnega minimalističnega skandinavskega oblikovanja in gole bele stene združila zgolj z masivnim pultom iz smrekovega lesa, lesenimi stopnicami, ki spodbujajo k posedanju, in z rustikalnimi lesenimi policami, na katerih Osmica ponuja še kakovostno slovensko Lisjakovo olivno olje, Košakovo moko, grelne košarice za kruh SQUAT in lesene dizajnerske deske podjetja Drevo.
Kupljeni kruh pa vam izroči v črno-belih papirnatih vrečkah z ilustracijami kolega Zorana Pungerčarja.

Pekarna se, imenu primerno, odpira ob 8. uri zjutraj in zapira ob 18. uri, a kruh po presenetljivo spodobnih cenah najpogosteje poide že tja do 15., 16. ure (najprej gredo bagete). In Gerželj trdi, da se ne bo vdajal kapitalističnim pritiskom in pekel dodatno, saj bi tako izgubil kakovost, ravno kakovost pa je tisto, kar pravi, da loči Osem od konkurence.