svetovno gastronomsko smetano, Hrvatom pa zagotovila izjemno mednarodno reklamo.

Izbrani novinarji povečini največjih svetovnih publikacij s(m)o v Šibenik pripotovali že dva dni pred samim kongresom, da bi nam predstavili najboljše, kar to še vedno malce zapostavljeno dalmatinsko mesto s svojim zaledjem ponuja. Slovencem je Šibenik verjetno najbolj znan kot domači kraj Dražena Petroviča, na katerega po mestu še vedno spominjajo spominska obeležja, spominki in koš pred njegovim blokom.

Šibenik kljub svojemu šarmu, obalnemu položaju in najboljši restavraciji na Hrvaškem ostaja v senci turistično precej bolj obleganih otokov, Dubrovnika in Splita, a zadeve vseeno se premikajo - restavracija Pelegrini, ki jo vodi morda najboljša ekipa na teh koncih, pod vodstvom chefa Rudolfa Štefana, je letos končno dobila svojo prvo Michelinovo zvezdico, potem ko jo je rdeči vodnik lani povsem prezrl, ker se ocenjevalcem južneje od Istre in Zagreba preprosto ni ljubilo.

Ana Roš ambasadorka projekta
Hotelski kompleks Solaris je zdaj prenovljen, dodali so mu impresivni kongresni center, tako da so v njem ta teden brez sramu lahko gostili taka zveneča imena, kot so brata Costardi, italijanska "kralja rižot", najboljši turški kuhar Maksut Askar (Neolokal), mladi ruski zvezdnik Anatoli Kazakov (Selfie), Sebastian Frank iz berlinske restavracije Horvath, ki je bil razglašen za najboljšega evropskega chefa, Sven Wassmer iz švicarske restavracije 7132 Silver, pa Antonio Begonja, dolgoletni upravnik znamenite newyorške restavracije Per Se (3*) ...

A prvo ime kongresa je bila - tudi za tuje novinarje, kot smo opažali - nedvomno Ana Roš iz kobariške Hiše Franko, lani razglašena za najboljšo kuharsko mojstrico na svetu. Da je bila prav Roševa izbrana za ambasadorko projekta, je dovolj zgovoren podatek, kakšen ugled uživa, njena gala večerja je bila v hipu razprodana, prav tako njena delavnica nabiralništva, ki jo je vodila na Ročnem otoku.

Mr. Duck
Iz Slovenije je bil poleg Roševe sicer povabljen samo še en kuhar, Luka Košir iz Brunarice Grič, in treba je povedati, da je tudi za njegovo delavnico vladalo izjemno zanimanje, tudi zato, ker je delavnico o vzreji rac in pripravi račjega mesa vodil s Švedom Petrom Blombergssonom, znanim kot "Mr. Duck", ki je v rodni Švedski zaslovel, ko je redil race za Magnusa Nilssona iz Fävikna, zdaj pa jih zadnja tri leta redi pri Koširju.

Košir, ki je nameraval na delavnici sprva malce šokirati s prikazom odiranja rac, se je nazadnje zaradi zamudnosti opravila temu odpovedal, vseeno pa ni mogel iz svoje rahlo provokatorske kože in udeležencem pripravil tatarec iz račjih src.

A izkazalo se je, da imajo tudi Hrvati dovolj materiala za potiskanje meja - za potrebe delavnice na temo "lokacija 0" so na ladjo Casablanco pripeljali Davida Skoka, ribiča in kuharja iz znamenite puljske morske restavracije Batelina, ki je s pomočjo svojega potapljaškega kolega na krov ladje potegnil bogat izbor svežih ostrig, morskih ježkov, morskih jajc in noetovih barčic, ki jih je nato surove odpiral udeležencem, na drugi strani pa jim ponujal take specialitete, kot je krema jeter morskega psa.

Hrvaška se postavi na ogled
"Hrvaška je Italija, kot je ta nekoč bila," je dahnila Margo Schachter, ena najbolj znanih italijanskih kulinaričnih pisk, ki je bila gostja okroglih miz na temo lokalne gastronomije in luksuznega turizma. In če morda dubrovniški "Disneyland" ni najboljši zgled tega, Šibenik je. Neobljudeni otočki v šibeniškem zalivu, kjer lahko nabirate morske šparglje in divje šparglje, butični gin, ki ga začinijo z borovimi vršički z istega otoka, sveže ribe in školjke iz morja in pršut iz zaledja ...

Tu je še narodni park Krka s svojimi slapovi in divjo naravo, park, kjer očitno lahko sobivata rimskokatoliški samostan in pravoslavna opatija - jasno, vsak na svojem koncu.

V pravoslavnem samostanu Krka, pod budnimi očmi običajno hermetično zaprtih pravoslavnih popov, je potekala delavnica na temo jegulje in postrvi pod rusko-srbsko taktirko Kazakova ter Andreja Simića in Stefana Barce, medtem ko je otok Visovac s svojim frančiškanskim samostanom gostil delavnico rožnega likerja. To sta vodila Miroslav Uskoković, v Srbiji rojeni glavni slaščičar newyorške Gramercy Tavern, ki je bil razglašen za enega od desetih najboljših slaščičarjev v ZDA, in Manuel Costardi, ki v družinski restavraciji skrbi za sladice.

Šibenik z zaledjem je kraj, kjer lahko okušate take kulinarične raritete, kot je skradinska rižota - tradicionalna jed, za potrebe katere osnovo iz treh vrst mesa (teletina, govedina, petelin) kuhajo tudi 24 ur, je pa res, da jo je žal danes zelo težko dobiti. Tuji novinarji so bili nad rižoto navdušeni, kot so jih tudi najbolj očarale tiste pristne, popolnoma preproste jedi iz starih konob - ocvrte čokalice (male ribe, op. a.) v Marendi, vampi morske žabe (grdobine) iz Pelegrinija, izvrstne marinirane sardele z vloženimi kaprinimi listi iz Konobe Opat na Kornatih ...

Ena od treh hrvaških michelink
Ima pa Šibenik kaj ponuditi tudi najbolj petičnim gostom - tukajšnji vinski težkokategornik je klet Bibich, ki jo je proslavil že Anthony Bourdain v svoji oddaji No Reservations, danes pa je med njenimi rednimi odjemalci tudi Bill Gates. Alen Bibić in njegova soproga, Vipavka Vesna Bibić, vodita eno bolj luksuznih kleti na Hrvaškem, morda svoja najboljša vina pa ustvarja v sodelovanju z Rudijem Štefanom, ki nato te posebne izdaje ekskluzivno toči v Pelegriniju.

Ta ostaja nedvomno najbolj dovršena hrvaška restavracija, ki se tako s kulinarično ponudbo kot strežnim osebjem resnično lahko brez sramu postavlja ob bok bolj zvenečim imenom, ki jih je gostila. Prav Rudi Štefan je bil namreč ob opori hrvaškega publicista Hrvoja Petrića tisti, ki je zaslužen za izvedbo Chef's Stagea, verjetno najbolj ambicioznega kulinaričanega projekta na našem prostoru - morda celo preveč ambicioznega, glede na to, da je potekal na osmih lokacijah, kar je bilo logistično velik zalogaj.

Nič kaj na roke organizatorjem ni šlo niti vreme (prvi sneg v Šibeniku po kdo-ve-koliko-letih), zaradi katerega so gostujoči kuharji in novinarji z vsega sveta padli v letališki kaos, iz katerega se jim je komaj uspelo prebiti do splitskega letališča.

Stičišče kuharskih slogov in kultur
A končni vtis je bil kljub nekaterim porodnim krčem kongresa navdušujoč.

Večerje in delavnice so bile vse razprodane, večinoma so vstopnice pokupili Hrvati, ki še nikdar niso imeli priložnosti na kupu doživeti kar 20 Michelinovih zvezdic več deset gostujočih kuharjev, slaščičarjev in pekov, ki so nato po izbranih trojkah in četvericah pripravljali gala večerje, na katerih so se združevali kitajski cmočki Jacksona Wuja z vegetarijanskim krožnikom artičok Maksuta Askarja, ligenj Ane Roš z omako iz lignjeve drobovine z dve leti staro zeleno Sebastiana Franka in kraljevska rakovica Anatolija Kazakova s hrvaško raco obetavnega portugalskega kuharja Pedra Pene Bastosa.

Kuharji, še posebej, ker jih je bilo toliko v kuhinji, so svoje umetnine ustvarjali v ponekod res težkih razmerah, kot je, denimo, majcena ladijska kuhinja ali pa ledeno hladna trdnjava Barrone, a pritožb kaj dosti ni bilo slišati, za nameček pa so bili za lajšanje kuharskega stresa vedno na voljo magnumi Roxanicha, Boškinca, Miloša, Tomca in drugih.

Očitno so imeli energije dovolj, saj so posamezniki, kot sta brata Costardija in Bastos, spontano sredi noči za tiste najbolj vzdržljive še kuhali rižote in jedi na žlico iz ostankov dneva, po vzoru knjige Massima Botture Bread is Gold.

Kje so Slovenci?
Ob vsem povedanem pa je manj razumljiva skoraj popolna odsotnost Slovencev na festivalu - kongresov na taki ravni namreč v naši neposredni soseščini ni prav veliko, zato je bil Chef's Stage za mlade kuharje in gostince tudi odlična učna priložnost, saj so lahko morda prvič kuhali ob boku največjih.

Iz Slovenije je tako od kuharjev prišel le eden, pa še ta je Hrvat - Dino Soldan, 24-letni reški kuhar, zaposlen pri Janezu Bratovžu (JB) v Ljubljani. Soldan si je kupil glavno vstopnico za kongres, nato pa vsak dan služil kot desna roka tujim in hrvaškim kuharjem, tako na delavnicah kot na večerjah, pospravljal še pozno v noč, nazadnje pa se tretji dan vrnil v Ljubljano naravnost na svojo izmeno k JB-ju.

Škoda za zamujeno priložnost. Štefan je namreč eden tistih Hrvatov, ki meni, da smo s Slovenijo skupna regija, ki bi se morali bolj povezati, žal pa tudi naši pristojni organi za turizem ponovno niso izkoristili priložnosti za ogled nekega takega kongresa od blizu. Da se ne bomo potem ponovno čudili, zakaj nas Michelin vztrajno zaobide.