Čas v letu je že tak, da je idealen za predstavitev tega drobcenega otoka, ki, čeprav velja za enega najbolj osamljenih in oddaljenih krajev sveta, na katerem živijo ljudje, že vrsto let buri domišljijo in postavlja vprašanja kdo, kako in zakaj je postavil skrivnostne velike kipe s človeško podobo.

Veliko odkritje na veliko noč
Velikonočni otok, imenovan tudi Rapa Nui ali Isla de Pascua, ki v dolžino meri 24,6 kilometra, v širino pa 12,3 kilometra, je od najbližjega mesta na celini, Caldera v Čilu, oddaljen kar 3.510 kilometrov.

Najbližje mu sicer leži otok Isla Salas y Gomez, ki je oddaljen "le" 415 kilometrov, a gre za nenaseljen otok. Najbližji naseljeni otok pa je, kot rečeno, otok Pitcairn, na katerem pa živi manj kot sto ljudi. Ime je temu otočku skoraj trikotne oblike dal prvi znani evropski prišlek, nizozemski raziskovalec Jacob Roggeveen, ki je na otok naletel prav na velikonočno nedeljo leta 1722.

"Popek sveta"
Nizozemec je v resnici iskal Davisov otok, še nepoznani košček kopnega pa je poimenoval "Paasch-Eyland", kar je v nizozemščini 18. stoletja pomenilo Velikonočni otok. Kmalu se je uveljavila tudi španska različica imena, torej Isla de Pascua, saj otoček sodi pod posebno ozemlje Čila.

"Rapa Nui" pa je polinezijsko ime domačinov za ta kraj, ki naj bi se po raziskavah uveljavilo v sredini 19. stoletja. Morda ime izhaja iz tega, da otok velja za najvzhodnejši del Polinezije, zato so ga poimenovali kar "konec sveta" ali v še eni različici "popek sveta" - "Te Pito O Te Henua".

Za potovanje si je treba vzeti veliko časa
Kako sploh priti do tega otoka, na katerem živi nekaj več kot 4.700 ljudi, ki večinoma pripadajo polinezijskemu ljudstvu Rapa Nui, uradna jezika pa sta tako njihov domači rapa nui kot španski? Najbolj logična možnost je iz Čila, saj tamkajšnji nacionalni letalski prevoznik LAN leti tako iz prestolnice Santiago kot iz mesta Papeete na Tahitiju, ki je del Francoske Polinezije. Letalska vozovnica iz Čila do letališča Mataveri na Velikonočnem otoku stane okoli 800 ameriških dolarjev.

Turizem na otoku je v celoti domena domačinov, torej ljudstva Rapa Nui, ki od konca januarja do začetka februarja praznujejo festival Tapati, s katerim se poklonijo polinezijski kulturni dediščini. Rapa Nui je torej ime tako za otok, ljudi in jezik, ki ga govorijo domačini.

"Kapo dol" je kipom dal tudi Unesco
Zdaj pa še o znamenitih 887 izklesanih kamnitih kipih, ki so nanizani ob celotni obali otoka in se imenujejo moai. Visoki so do pet petrov in težki več ton, a nekateri so zaradi rivalstva med klani dosegli celo višino 22 metrov. Čeprav so na mnogih fotografijah videti le glave, gre v resnici za glave s celimi trupli, ki pa jih je v stoletjih zasul pesek. To neverjetno delo človekovih rok, ki sodi pod Nacionalni park Rapa Nui, je tudi Unesco uvrstil na seznam kulturne dediščine.

Nezemljani? Izgubljena celina?
A sama gradnja in vzrok postavitve teh kipov raziskovalce begata in postavljata pred nerazumljiva nasprotja še danes. Norveški raziskovalec Thor Heyerdahl, ki je umrl pred osmimi leti, je menil, da je bilo ljudstvo, ki je kipe postavilo, zagotovo perujskega izvora, saj ga je obdelava spominjala na inkovske kamnite spomenike. Spet drugi so trdili, da je Velikonočni otok le ostanek "izgubljene celine", nekateri so se zaradi nerazložljive skrivnosti zatekali tudi k trditvam, da so bila na delu nezemeljska bitja.

Obsežna sečnja palm spremenila okolje
Čeprav še danes ni znano, kaj je ljudi vodilo k tako množični izdelavi kipov, pa je razkritih nekaj podrobnosti o tem, kje in kako so jih izdelovali. Vsak moai je bil sprva narejen iz mehkega vulkanskega lehnjaka, ki je sestavljal krater Rano Raraku in je bil kot nalašč za dolbenje in oblikovanje. S trdnejšimi vulkanskimi kamninami so nato skicirali silhueto moaija in ga nato previdno iz kamna tudi oblikovali. Delo so zaupali le izkušenim ljudem, nastajanje kipov pa naj bi spremljali tudi mnogi obredi in običaji. Ko je bil kip končan, so ga z vrvmi, pripetimi na palmina debla, prepeljali k obali. Kipi so vsi enaki, a naj ne bi šlo za upodobitev določene osebe, zakaj pa imajo vsi oglat obraz in podolgovata telesa, pa je le še ena v množici skrivnosti ljudstva Rapa Nui.

Arheološki dokazi pravijo, da so polinezijska ljudstva otok odkrila okoli leta 400 našega štetja in kmalu začela razvijati svojo kulturo, ki se je zahodnemu svetu zdela zelo skrivnostna. Poleg velikih kipov so otočani posedovali tudi zapis Rongorongo, ki je veljal za edini pisani jezik v Oceaniji. Na otoku so razvili tudi rezbarjenje, tetovaže, ples in glasbo.

Domačini v obupu podrli kipe
Na vrhuncu razvoja je na otoku živelo več kot 10.000 ljudi, kar pa je bilo za tako majhen prostor mnogo preveč in virov za preživetje je začelo primanjkovati. Takrat so posekali mnogo palm, da so naredili prostor za kmetijstvo, kar je privedlo do erozije, z njimi pa so premikali tudi ogromne moaije. Začel se je boj za preživetje, zatekali so se tudi h kanibalizmu, otočani pa so celo sami podrli vse kipe, ki so bili razporejeni ob obali, tako da so jih pred leti na novo postavili arheologi.

Stiki z zahodno civilizacijo so bili za Rapa Nui še usodnejši, zato se je zaradi suženjstva in novih bolezni število skrčilo na manj kot 100. Ko je otok k svojemu ozemlju leta 1888 priključil Čile, so se razmere začele izboljševati, kljub občutnemu vplivu čilske kulture pa je ljudstvu uspelo ohraniti lastno polinezijsko identiteto.

Velikonočni otok zato danes ostaja eden najbolj edinstvenih krajev, kar jih je še mogoče videti na našem planetu. Celoten otok je kot muzej na prostem, v katerem so na ogled izjemni primerki arheološke dediščine, ki jo obkrožajo vulkanski kraterji, palme, ki se gibajo v vetru in čista turkizna voda.