Čeprav se s 3D-tiskanjem ta trenutek v Sloveniji ukvarja kar nekaj ponudnikov, je le eden izmed njih, Ortotip, zakorakal na pot ponujanja profesionalnih storitev. Vabljeni k branju pogovora z direktorico prodaje podjetja Tjašo Zupančič Hartner in mladim inženirjem Mihom Gotlihom.

Za Ciciprinter ste prejeli GZS-jevo srebrno nacionalno priznanje za najbolj inovativna podjetja in posebno priznanje. Kaj je bil vaš cilj, ko ste se lotili snovanja ciciprinterja?
TZH: Naša ideja je bila, da bi bil ciciprinter didaktični pripomoček za krepitev kompetenc 21. stoletja. Če ljudi ne bomo izobraževali o tem, kakšne so prednosti nove tehnologije, potem ne moremo pričakovati, da jo bodo uporabljali.
Prednost 3D-tehnologije je v tem, da zanjo ni značilna velikoserijska oblikovna zahtevnost izdelkov. Se pravi, ne razmišljamo več, kje bomo naredili, ampak kako bomo narisali. Če bodo mladi to razumeli, bomo dosegli novo tehnološko razmišljanje. Po drugi strani pa vse več mladih sedi za računalnikom in ustvarja svoje fantazijske junake. S 3D-tiskalnikom jih bodo lahko tudi natisnili.

Koliko časa pa traja razvoj enega takega proizvoda, kot je ciciprinter?
TZH: Ciciprinter je bil stranski proizvod bioplotterja, to je 3D-tiskalnika za medicinsko uporabo, ki ga razvijamo sami. In še vedno traja, saj gre za zelo zahteven izdelek in materiala, ki se v medicini uporabljajo.
Ste ga pa razvili popolnoma sami?
TZH: Da, to je čisto naš proizvod.
Kakšni pa so vaši srednjeročni ali pa dolgoročni načrti z njim?
TZH: Ciciprinter bo v tej svoji cicirazličici ostal, saj je bil naš namen ozaveščanje o tem, kaj vse in kako se lahko dela s 3D-tiskalnikom. Zavedamo se, da na svetovnem trgu s ceno ne bi bili konkurenčni. To je samo ena razvojna pot našega podjetja. Z njim ne nameravamo več služiti, temveč ga bomo posojali šolam in drugim. Kdor koli lahko pride in si ga izposodi za, recimo, 10 ali pa 14 dni, trenutno pa imamo štiri ciciprinterje.
Najprej smo sicer mislili, da bo šlo za tržni proizvod, a se je izkazalo, da moraš v to veliko vlagati, tega denarja pa ni. Šli smo tudi v veliko naložbo nakupa velikih 3D-proizvodnih tiskalnikov in smo se odločili za preskok od raziskovalcev k temu, da bomo svoje znanje nadgradili in tržili.

Kako razvito pa je 3D-tiskanje v Sloveniji? Koliko se uporablja?
TZH: Razvojnotehnološki center Zasavje ima podoben tiskalnik, kot je naš, poleg tega pa je v Sloveniji še en podoben tiskalnik. Razlika je med našim in njihovim je v velikosti delovne komore. Naša je velika 540 x 540 x 460 milimetrov in je bistveno večja kot vse druge, imamo pa še pomožni stroj, v katerem lahko uporabljamo različne vrste materialov. To je naša bistvena konkurenčna prednost, poleg tega pa podjetjem ponujamo še svetovanje. Ljudje torej poskušamo svetovati glede na to, kakšna bo funkcija končnega izdelka.

Kolikšno je torej povpraševanje po 3D-tiskanju v Sloveniji?
MG: Delno je odvisno od sezonskih dogajanj v razvojnih podjetjih in razvojnih oddelkov večjih podjetij, kjer obstajajo večje potrebe po prototipih in maloserijskih proizvodih. Drugi del strank pa so razni umetniki in oblikovalci. Najdejo pa se tudi naključni ljudje, ki iščejo nadomestni del, ki se jim je zlomil, pa ga ni na trgu.
TZP: To je tudi ena od stvari, ki je zelo pomembna, pa je ljudje še ne vedo. Npr. zlomi se en del v stroju, pa se tega izriše in na novo natisne v 3D-tehnologiji v enem kosu.
MG: Imamo torej širok spekter povpraševanja iz vseh panog. Možnosti so povsod, kjer se uporablja plastika in si ljudje želijo izboljšav.
Ste trenutno omejeni le na slovenski trg, ali imate kupce tudi iz tujine?
MG: Oboje. Predvsem slovenski trg, imamo pa tudi povpraševanje iz tujine: Avstrija, Nemčija, Kitajska, Slovaška in Hrvaška.

Pridejo stranke do vas in povedo, kaj želijo, ali imajo že izrisane modele, vi pa nato le natisnete želeni izdelek?
MG: Oboje se dogaja. Razvojni oddelki npr. že vedo, kaj mi potrebujemo, mi pa vemo, kaj potrebujejo oni. To pomeni, da od njih v 99 odstotkih primerov že dobimo model, ki si ga želijo, in ga nato le vnesemo. Je pa zelo veliko strank, ki pridejo z idejami, to je v bistvu vsak teden nov projekt. Pridejo z idejo, z delavniško risbo, z načrtom, fotografijo … Naredimo načrt in model ter nato prvo in drugo, izboljšano, različico.
TZH: Največ je kakšnih škatel in ohišij.
MG: Največkrat neka naprava že obstaja, potrebno pa je še ohišje ali pa kakšni dodatki, ki so zelo specifičnih oblik.

Koliko časa pa vam vzame en povprečen izdelek, ki ga morate izdelati za svoje stranke, in koliko takšna storitev stane?
MG: Časovno je težko opredeliti, saj izdelujemo več izdelkov hkrati. Čas izdelave je sestavljen iz časa ogrevanja, stroj pa naredi približno od šest do sedem milimetrov plasti v višino in je odvisno, koliko časa dela celotni izdelek. Nato pa je na koncu še čas ohlajanja, da se izdelki ne zvijejo. Se pravi vse skupaj od 24 do 64 ur ter še približno enak čas ohlajanja. Cene pa so zelo različne in nihajo od 10 do 9.000 evrov. Izdelkov pod 10 evrov ni, saj moramo gledati tudi časovno ekonomiko, ki je pri tem procesu zelo pomembna.
Kakšni poklicni profili pa sestavljajo takšno podjetje, kot je Ortotip?
TZH: Večinoma so strojniki, imamo pa tudi ekonomiste, inženirja gradbeništva, jaz pa sem profesor biologije in kemije, končujem pa tudi doktorski študij na fakulteti za strojništvo s področja smer medicinskih materialov.
Rada pa bi še poudarila, da se na tem področju pri nas zelo veliko »šušmari«. Vsi znamo vse, tako zelo tipično slovensko, vsi prodajamo vse in vsi smo najboljši. S tem nam, ki se s tem zares ukvarjamo profesionalno, zbijajo ceno, saj ne upoštevajo kakovosti končnega izdelka. In mi smo zdaj že prišli do te stopnje, ko smo rekli, pod to ceno ne gremo, četudi stroji ne delajo. Pod neko minimalno ceno preprosto ne moreš iti.
Kakšno pa je pri nas bančno financiranje ?
TZH: Posluha bank ni, obresti so previsoke. Če ne bi dobili vlagatelja, potem Ortotipa ne bi bilo več. Mi ta trenutek vlagatelju še ne vračamo posojila, temveč zgolj pokrivamo stroške. Letos računamo, da bomo končali s pozitivno ničlo.
Kaj pa trenutno gospodarsko ozračje? Je deprimirajoea za mlada podjetja?
TZH: Niti ne. Bojimo se samo v toliko, da nam bo ves mlad kader pobegnil. V podjetju imamo namreč približno polovično starostno strukturo: polovica zaposlenih je v starosti od 40 do 50 let, druga polovica pa so vsi pod 30. letom.
Ker smo vse vlagali v razvoj, so trenutno vsi mladi na minimalnih plačah. Tak je bil naš dogovor, ko so prišli, ampak se trudimo, da bi prihodnje leto to spremenili. Ne trudimo, moramo to spremeniti. Težava pa je, če se bodo obdavčitve še povečale. Potem pa res ne vem, kaj bomo storili.
Če bi, recimo, zdaj želeli razvojnega inženirja plačati toliko, kot želimo, bi nas stal okoli 3.500 evrov bruto za okoli 1.500 evrov neto plače. To je najmanj, kolikor bi si na tej stopnji zaslužil. Nihče ne pride v službo, da bi mu bilo fino, ampak, da kaj prinese domov in to mi je popolnoma jasno.