Svetovno prvenstvo akrobatskih pilotov Red Bull AirRace, ki se vrača po treh letih premora, bo 12. in 13. aprila gostovalo v Rovinju. Tekmovanje, na katerem piloti letala manevrirajo med zračnimi vrati (piloni), bo za Slovence še toliko bolj privlačno, ker bo na njem tekmoval Slovenec, 43-letni Peter Podlunšek. Njegova letalska kariera se je začela, ko se je družina iz Hrastnika preselila v Prekmurje, ki ima dolgo letalsko tradicijo. Petrova oče in dedek sta imela željo, da bi bila letalca, vendar pravih možnosti nista imela, Peter pa jo je izkoristil. Začelo se je z modelarstvom, pot ga je potem vodila v športno letalstvo (v jadralnem letalu ima več kot tisoč ur letenja) in nazadnje v akrobatsko letenje.

Kako se vam je uspelo prebiti na to elitno tekmovanje? Skozi kakšno sito mora pilot?
Najprej mora doseči odmeven rezultat na svetovnem ali evropskem prvenstvu v akrobatskem letenju v kategoriji unlimited, poleg tega mora še skozi kvalifikacije, ki lahko trajajo leto ali dve. Lani sem po večletnem udejstvovanju v Teksasu kvalifikacije uspešno opravil.

... in postali prvi Slovenec, ki mu je to uspelo ...
To je velika čast in mali čudež, da so me leta 2009 povabili v trening kamp. Kot da bi Slovenec dirkal v formuli ena. Če vemo, kako majhen je naš marketinški potencial, je uspeh še toliko večji.

Kje in kako trenirate?
Moje domicilno letališče je Aeroklub Murska Sobota. Tam opravim večino treningov. Seveda pa za Red Bull AirRace treniram tudi drugod po Evropi in ZDA. V zadnjih letih sem treniral v petih ali šestih državah. Ni poceni, ampak - kjer je želja, je tudi cilj. Pri treningih ločimo dva tipa, eno je klasično akrobatsko letenje, ko se pripravljamo za prvenstva, drugo pa specialni trening za Red Bull AirRace, ko se leti med piloni (zračni stebri, med katerimi letijo piloti), kot se potem leti tudi na tekmi.

In ti piloni so postavljeni zelo skupaj, tako da je let pod solkanskim mostom v primerjavi s tem verjetno precej enostavna naloga ...
V letalstvu je treba vsako nalogo vzeti zares in ne smeš ničesar podcenjevati, res pa je, da je solkanski most zelo odprt v primerjavi z enim pilonom na Red Bull AirRaceu, kjer je razdalja 12 metrov, razpon krila pa osem. Torej na vsako stran samo dva metra prostora.

Letite pa le nekaj metrov nad tlemi. Marsikdo bi rekel, da izzivate.
Sploh ne. Po navadi se v letalstvu bližnjice kaznujejo in če se le da, se izogibam vsaki nevarnosti. Težko bi rekel, da sem v zraku kdaj počel kaj nevarnega. Največji izziv je vedno ta, da odletiš maksimalno dobro z maksimalno varnostjo. Akrobatsko letenje ni kaskaderstvo, kjer bi si rekel: morda bo šlo, morda pa tudi ne. Ne stavimo življenja, leteti želim ob najvišji varnosti.

S kakšnim letalom tekmujete? Kako hitro letite?
Gre za specialna, zelo lahka in vzdržljiva letala, narejena le za akrobatsko letenje. Gre za nekakšne bolide formule ena v zraku. Moj enosed ima 580 kg in 330 konjskih moči. Maksimalna hitrost je 420 km/h, letimo pa ves čas na limitu.

Kaj pa vreme?
Če dežuje, tekme seveda ni, težava je tudi veter. Piha lahko največ do 25 vozlov, je pa res, da treniramo tudi ob močnejšem vetru.

Koliko treninga je potrebnega, da zdržite vse napore in pritiske na tekmi?
Zelo veliko. Vsaj trikrat na teden imam fitnes, pa tek, kolesarjenje, psihološke priprave ... Vsak dan je poln telesnih priprav, pomembna je tudi psihološka priprava, da je glava čista, da je fokus pravi. Obremenitve med letenjem, tista minuta ali dve, ko si na progi, so ogromne. Letiš zelo nizko in pod visokimi obremenitvami, zato napak dejansko ne sme biti. Pri 420 km/h mora biti koncentracija med piloni popolna. Pred tekmo v Rovinju čutim tudi velik medijski pritisk. Tega nisem bil vajen. Tudi na to obremenitev se je treba pripraviti, da je glava res čista.

Imate kakšne posebne cilje za tekmo v Rovinju?
To bo moja premierna tekma, in zavedam se, da so razlike med piloti strašansko majhne, kar se je videlo že na prvi tekmi v Abu Dabiju. Kakršna koli predvidevanja so nehvaležna. Slabega pilota tam ne bo, zbrana je vsa elita. Tekmovalo bo šest challengerjev. Seveda si želim v letošnji sezoni vsaj enkrat stopiti na zmagovalne stopničke. Bomo videli po zadnji tekmi, ki bo na Kitajskem.

Zakaj še ne boste leteli v najvišji kategoriji, v mastersu?
Leta 2011 bi moral v kategorijo masters, a so tekmovanje prekinili in se šele letos nadaljuje. Seveda se želim čim prej prebiti v ta elitni razred, to je za vsakogar sanjski dosežek, več se ne da. Zdaj bomo novinci v prehodnem obdobju tekmovali v challenger cupu, da dobimo vse potrebne izkušnje za letala race. Osem nas je, na eni tekmi jih leti šest.

Kako naporno je to tekmovanje?
Že podatek, da se srčni utrip zviša na 200, pomeni, da smo pod ogromnim pritiskom. Adrenalina je ogromno, ti pa to tudi daje moč, da iztisneš svoj maksimum.

V letalu je tudi prostor za sopotnike. Si jih veliko želi poleteti z vami?
Kar dosti ljudi pride, da bi izkusili avanturo. V Murski Soboti imamo akrobatskega dvoseda in vsi pravijo, da gre za doživetje, neprimerljivo s čimer koli drugim.

Ali sopotnika dobro prestrašite? Je bilo kdaj komu tako slabo, da je bruhal?
Ne, saj prilagodim polet potniku in delam tisto, kar vem, da bo še prenesel. To je seveda daleč od tistega, kar izvajam na tekmi. Nevarnosti, da bi kdo bruhal, tako pravzaprav ni.

Ampak odziv potnikov mora biti pa precej zanimiv, kajne?
Reakcije so različne, od strahu do enormnega vzhičenja. No, na koncu so vendarle vsi zelo zadovoljni in pravijo, da bi ponovili to izkušnjo. Moj namen je seveda pokazati lepote tega športa, ne mučenje.

Ste kdaj kakšno dekle vzeli v letalo samo zato, da bi naredili vtis nanjo?
Ne, zaradi vtisa gotovo ne. Se je pa prijavilo že veliko žensk in menim, da so boljše potnice od moških. Sicer pa je na YouTubu veliko posnetkov, kjer lahko vidite zelo doživete reakcije sopotnic.