"Tako rekoč ni pohištvenega sejma pri nas, na katerem ne bi bila na ogled vsaj ena kuhinja, pod katero se je podpisal oblikovalec Julijan Krapež," je pred tremi leti v Delu in Dom zapisala novinarka Aleksandra Zorko. Temu bi lahko dodali " ... in ki ni bila nagrajena".
V več kot dvajsetletni karieri je ajdovski oblikovalec, po izobrazbi univerzitetni diplomiran arhitekt, osvojil več kot 30 nagrad in priznanj. A 'težkokategornice' so padle letos. Kuhinja Smreka in terrazzo, ki jo je oblikoval za Pohištvo Potočnik, je na mednarodnem pohištvenem sejmu Ambient Ljubljana dosegla svojevrsten rekord. V 25 letih sejma se še ni zgodilo, da bi vse komisije soglasno nagradile isti izdelek. Kot izstopajoč proizvod je osvojila nagradi Top 5 in Top of the Top (op. p. najboljši med vsemi razstavljavci), priznanje za odličnost v oblikovanju razstavnega prostora in zlato plaketo revije Naš dom. Sledil je posladek - nagrada in priznanje Društva oblikovalcev Slovenije (DOS) za Pohištveni izdelek 2015 in Oblikovalski presežek 2014.

Kaj je torej tako posebnega v kuhinji, ki je dobesedno pometla s konkurenco? "Kuhinja uspešno prikazuje povezavo slovenske tradicije uporabe lesa z izčiščenim sodobnim oblikovanjem in razumevanjem globalne težnje po ekološkem obnašanju ... oblikovalčeva ideja je bila narediti kuhinjo iz poceni materialov in jih predstaviti ter obdelati na način, da bodo dobili oplemeniten videz in uporabno vrednost. Tako je nastala v srednjem cenovnem razredu vrhunsko oblikovana kuhinja. In prav v tem je smisel dobrega oblikovanja, da daje izdelku široko dostopnost in primerno dodano vrednost," je zapisala v obrazložitvi nagrade pohištveni izdelek leta 2015 komisija DOS-a.

Iskanje novih idej v času krize
Če pomislimo, je izbira lesa smreke in brušenega betona teraca tako logična. Smreka je v Sloveniji na dosegu roke, teraco pa je obuditev pozabljenega materiala, ki ga je zelo rad uporabljal arhitekt Jože Plečnik, ko je poskušal Ljubljano oblikovati po vzoru antičnih Aten. "A takratne oblasti niso bile toliko pri moči, da bi podprle Plečnikove projekte, ki jih je zasnoval s kamnom. Zato so iskali alternative. Tudi jaz sem v oblikovanju kuhinj veliko uporabljal kamen, pa so prišle kritike, da delamo drage stvari, ki so same sebi namen in ne zaobsežejo celotne populacije," pojasni Julijan Krapež in doda, da se je cena kuhinje več kot prepolovila. "Prejšnja leta so se številke zaradi uporabe dražjih materialov vrtele tudi do 20.000 evrov. Tako da se je nekaj naredilo v tej smeri. Nekaj se še da narediti."
Vse več ljudi doma peče kruh in kuha marmelade
Kriza, ki je bolj kot ideje ustvarjalcev načela kupno moč porabnikov, po njegovih besedah lahko rodi nove vzgibe, da poskušaš odkriti nekaj novega. "Zadeva je letos nakazovala uporabnost, da je poleg kuhalne enote še prostor, ki se uporablja za peko kruha." Zato je kuhinji dodal t. i. mentrgo ali vintlo. To so lesena korita s pokrovom, v katerih so konec 19. stoletja gospodinje hranile moko in gnetle testo, površino pa so uporabljale za valjanje testa.

"Imam občutek, da danes večina ljudi, vsaj v mestih, kuhinjo uporablja le občasno, torej zvečer ali ob koncu tedna, zato radi izpostavijo pristope do kuhanja, ki so njim pri srcu. Zadnje čase imam stranke, ki mi govorijo: 'Glejte, pri nas pečemo kruh doma. Mi sušimo salame doma. Delamo marmelade, kompote, kisle kumarice. Kje bomo to pripravili in shranili?' Pri tem govorim o projektiranju kuhinje za naročnike, ki dajo delati projekte za individualno hišo. V bloku je seveda drugače, saj tam velja princip, vse spraviti v pet kvadratnih metrov. A tudi to je izziv - neka minikuhinja, ki bi zadostila vsemu."
Nov koncept kuhinje: specializirane shrambe
Krapež, ki je kot podiplomski študent specializacijo opravljal v Benetkah, vedno bolj razmišlja v smeri preoblikovanja koncepta kuhinje, ki bi imela znotraj kuhinjskih elementov specializirane shrambe. "V sami kuhinji bi lahko razvil poseben prostor za hlajene zadeve, za sušenje. Imam vizijo, da ne bi vsega več tlačil v eno omaro, ki jo moraš odpreti, temveč bi zadevo razparceliral na posamezne ambiente. Nisem še zasledil, da bi projektanti predvidevali kuhinje prostorsko, torej ne kuhinja kot kontinuiteta elementov, ampak kot posamezni prostori, ki služijo kuhinji." Pred menoj na strani 187 odpre knjigo Stanka Renčlja 'Suhe mesnine – narodne posebnosti' in pripomni "to je fajn zadeva". Nad velikimi od časa načetimi sodi visijo dolge suhe klobase, ki so v ponos vsakemu kmetu, ki jih s šilcem kratkega ponudi gostom.

Rdeč feferon za pogum
Ne glede na lesene monumentalne kreacije kuhinj je Julijan Krapež izredno umirjen, tihogovereč in za človeka njegovega kova skromen. "Živim bolj v školjki. Se ne izpostavljam, če pa že, je to zaradi svojega dela," razlaga, ko se v pisarni, v njegovi hiši na obrobju Ljubljane, instinktivno usede na rdeči pisarniški stol na levi strani pisarne. Na steni za njim so sinove slikice, no, da ne bom krivična, načrti kuhinj Oktus, Portus in Mergor - tako kot oče tudi trinajstletnik ceni funkcionalnost otočnega elementa.
Ob oknu je star srebrn kasetofon Sharp, na katerem posluša klasično glasbo ali hard rock, pa olivno zelena namizna lučka, ki bi lahko bila še iz časa njegovih študentskih let, ter številne skice, v rolice zviti načrti in knjige. "Kdo pa dela na drugi strani?" vprašam. Z občutkom slabe vesti dvigne pogled in se zazre v bele omare, računalnik in tiskalnik nasproti. "Jaz, a mi je tisti del bolj čuden zaradi računalnika ... Zdi se mi, da je to bolj drugačen način razmišljanja. Raje imam radirko, pa šilček ... kot v šoli. Vračaš se v mladost, pri računalniku pa je vse hitro. Pritisneš na tipko in ves svet je tvoj." Zdolgočasenost uradniške mentalitete je oblikovalec, ki vse načrte še vedno riše ročno, hudomušno razbil z obešanjem njemu dveh ljubih priznanj: letošnjo nagrado DOS-a in sliko rdečega feferona, ki mu ga je za 50. rojstni dan narisal sin. "To sem razumel kot spodbudo v smislu dodatne energije. 'Tata, bodi malo bolj korajžen, kot si drugače'," razloži v smehu.

Izčiščene linije in tehnološka dovršenost
Izrečenim besedam je težko verjeti. Slog Krapeževih kuhinj, ki jih od leta 2009 oblikuje za Pohištvo Potočnik, je zaznamovan z minimalističnim maskulinumom. Pečat izčiščenosti linij in kompozicije, ki, kot pravi, "temeljijo na likovnih načelih", imajo močan poudarek na osnovnem materialu (masiven les in kamen) ter tehnološki dovršenosti.

Vrata v kuhinji Smreka in terazzo se, recimo, odpirajo samodejno na daljinsko vodeni ukaz, za njimi pa so skriti posamezni elementi. "Kuhinjo dojemam kot neke vrste objekt, skozi katerega želim umetniško ustvarjati. Ali je to na podlagi uporabe materialov ali kompozicij. Vedno bolj mi je izziv, da bi bil neki element, inštalacija, ki je sestavni del kuhinje, narejen kot skulptura, kot slika, kot objekt, kot neki akcent v prostoru," pravi po duši slikar, po izobrazbi arhitekt in po poklicu industrijski oblikovalec.
Minimalizen je lep, a ima funkcionalne omejitve
Priznava, da ima minimalizem, ki ima težnjo poudarjanja materiala, svoje omejitve. "Pri pohištvu se to pozna tako, da je včasih v nasprotju s funkcijo, saj je težko zagotoviti vsem potrebam." Ko ga poskušam podžgati z vprašanjem nekega spletnega uporabnika, ki je po ogledu kuhinje Les (2013) zapisal, da sicer ne more oporekati njeni vrhunski izdelavi, da pa je skeptičen glede njene dejanski uporabe: "... pri nas doma namreč veliko kuhamo in naš hladilnik, skrit za dvojnimi vrati, ter nerodno odpiranje predalov ne prepričata," odgovori, da mnenju ne more oporekati. "Moram reči, da so bile prejšnje kuhinje res take. Šele zadnje leto sem poskušal iti v smer za družino funkcionalnih kuhinj. Pri mojih prejšnjih kuhinjah je bilo vidno, da je bila funkcija namenjena hitri uporabi enega človeka ali dveh ljudi. Letos sem zadevo zastavil širše, saj sem čutil potrebo, da bi se poleg same kuhinje pojavili ozkonamembni prostori, ki bi olajšali ravno to dostopnost."

Tehnologija garažnih vrat v kuhinji
Poleg tesnega sodelovanja s kupcem in upoštevanjem njegovih želja Krapež veliko pozornosti nameni sodelovanju s tehnologi v Mizarstu Potočnik. "Imam vizijo in potem skupaj iščemo rešitve v sklopu tega, kar na trgu obstaja. Leta 2008, ko sem še delal za Lipo (op. p. tovarna pohištva Lipa Ajdovišča, ki je šla v stečaj), smo sodelovali s podjetjem, ki je izdeloval elektronske sisteme za vrata. Zato sem rekel, zakaj ne bi tega ponovili? Ko hodim po tehničnih sejmih, dobim občutek, da razvijajo neke elektronske stvari, ki so strogo vezane na kuhinjo. Zakaj pa ne bi sofisticiranega sistema odpiranja garažnih vrat uporabili v kuhinji, in sicer tako, da se cela stena odpre v zrak in je zadaj kuhinja, potem pa se vrata zaprejo?" razmišlja Krapež, ki ga navdihuje francoski oblikovalec Philippe Starck, naravnost občuduje pa kreacije italijanskega podjetja Valcucine.

Množična proizvodnja razosebi oblikovanje kuhinj
Da se je Krapež odločil za študij arhitekture in nadaljeval pot oblikovalca kuhinj, je bila, hočeš-nočeš, njegova usoda, pa čeprav bi bil on raje slikar. "Sem iz Ajdovščine, moj oče pa je bil eden izmed povojnih ustanoviteljev oziroma soudeleženec pri ponovnem postavljanju podjetja Lipa. Tam je bil zaposlen več kot 40 let, jaz pa sem bil njihov štipendist. Zelo so mi šli na roko in me podpirali." V svoji bogati karieri je za podjetje izrisal med 30 in 40 modeli kuhinj, ki so se tržile in prodajale kot del množične proizvodnje. Tistih, ki jih je izrisal za stranke, v to sploh ni štel. "Ko grem danes v velike salone, je tam ena velika monotonija, saj je vse enako. Me prime, da bi vzel čopič in vse pobarval," sunkovito zamahne z roko po zraku in se hudomušno zasmeje.
"Italijansko-holcerski slog"
Pravi, da velikoserijske proizvodnje razosebijo način oblikovanja kuhinj, zato skrbno išče rešitve, kako pričarati to identiteto. V Lipi Ajdovščina, za katero je kot zunanji sodelavec delal dobrih 20 let, je moral razmišljati na splošno, upoštevati normative, uporabnostne navade, "saj kuhinja odseva milje, v katerem živiš. Razmišljati si moral o trgu za kuhinje, saj smo bili takrat še v Jugoslaviji. Dalmatinci so imeli en princip, Makedonci in Srbi drugega." A najtrši najtrši oreh od držav nekdanje Jugoslavije je bila - Slovenija. "Moram priznati, da smo imeli na začetku s tem težave, saj ima v Sloveniji vsaka pokrajina svoje značilnosti. V Lipi smo oblikovali pod vtisom smernic iz Italije, ki so bile uspešne v glavnem v pasu Primorske, Istre in Dalmacije, ki so bile kulturološko vezane na ta del. Cerknica in Postojna sta bili neka mešanica. Od Postojne navzgor, razen Ljubljane, pa je prevladoval gorenjsko-avstrijski okus, ki je temeljil na masivi in debelejših konstrukcijah, zato si se moral prilagajati temu okusu."

"Torej ste razvili italijansko-holcerski slog?" se pošalim. "Da, na neki način," odgovori. Njegove misli se zdaj sprehajajo po mejnem polju vnosa stiliziranih slovenskih etnografskih elementov v kuhinjo, "kar je lahko nekomu zelo všeč in se izprsi," pravi in nadaljuje, "a všeč mora biti širši populaciji."
Premajhna promocija slovenskih izdelkov v tujini
Čeprav je Slovenija z vstopom v Evropsko unijo dobila nov trg, ostaja po mnenju Krapeža njegov potencial neizkoriščen. "Slovenski oblikovalci in arhitekti imajo veliko idej, ki pa jih ne morejo udejanjiti. Nimajo izvajalca, ki bi jim prisluhnil, prav tako nimamo industrijske baze, ki bi proizvajala. Druga težava pa je, da če že pride do tega procesa, v tujini nimamo mreže. Pred 25 leti smo imeli z Lesnino ali Slovenija lesom bogato vejo zastopnikov in trgovcev, ki so v tujini pospeševali prodajo slovenskih izdelkov. Ko se je naredilo nekaj novega, se je to ponudilo. Danes je tega veliko manj oziroma sploh ni. Ni mreže. Če primerjam z Italijani - oni so po vsem svetu. Že mali obrtnik lahko prodaja skoraj da na vseh celinah. Velik potencial torej vidim v združitvi."

Foto: Katja Štok: 2, 4, 6, 9, 10, 12-34; Matevž Paternoster 1, 3, 35–40; Janez Marolt 7; ostalo: osebni arhiv Julijan Krapež