Če spremljate (sicer maloštevilne) slovenske modne publikacije in/ali modne bloge ter zapise mnenjskih voditeljev s tega področja na družbenih omrežjih, ga gotovo že poznate, saj je Ivan zadnja leta pogosto slišano ime na domačem modnem prizorišču, za katerega sam pravi, da "je sicer majhno, a se razvija". Pa so slovenski modni navdušenci tudi kupci domačih kreacij? "So in niso, verjetno odvisno od navdušenja ali od navdušenca," diplomatsko in hkrati hudomušno odgovarja.

Mladi oblikovalec, ki je na NTF-ju iz oblikovanja tekstilij in oblačil diplomiral leta 2011, na tednih mode svoje kreacije predstavljal kot del kolektiva Young@Squat, lansko jesen pa na Fashion Weeku prvič nastopil samostojno, je bil poleg kolegov Petra Movrina in Anđele Lukanovič nominiran tudi za nagrado za najboljšega mladega oblikovalca na prvih slovenskih Elle Style Awards, kjer je nato slavila Lukanovičeva. Vsem trem je skupno tudi to, da so na Mesecu oblikovanja dobili nagrade za perspektivne modne oblikovalce (Anđela in Ivan lani, Peter pa ravnokar). V utemeljitvi priznanja, za katerega je Rocca predlagala modna oblikovalka in mentorica s fakultete Almira Sadar, so o Koprčanu zapisali: "Njegove kolekcije so sveže, neobremenjene in iskrive. Ivan današnjo modo interpretira po svoje, a v svojih kolekcijah ujame njeno bistvo."

"Strast do slikarstva in mode sta se pri meni razvijali nekako vzporedno. Kot otrok sem veliko risal in slikal, istočasno pa so nastajale tudi nekakšne modne skice. V srednji šoli, s prvimi natečaji, povezanimi z modnim oblikovanjem, je zamisel, da bi bila moda moj poklic, postala realnost in konkretnejša," se Ivan Rocco spominja, kdaj je prvič pomislil, da bi se lahko preživljal z modo.

Med študijem na NTF-ju je odpotoval na izmenjavo v Milano. Je mogoče primerjati izkušnje iz "male" Ljubljane in iz ene izmed modnih prestolnic sveta? Sogovornik pravi, da težko, saj so že v samem načinu študija velike razlike. "Iz Milana sem poskusil vsrkati vse znanje in nabrati vse izkušnje, ki jih v Ljubljani ne bi mogel dobiti. Je mesto, v katerem se veliko dogaja in kjer je veliko priložnosti, a hkrati veliko konkurence in se lahko hitro izgubiš."

Pravi, da oblikovalskih vzornikov nima, občuduje in spoštuje pa vse tiste, ki se trudijo, so delavni in zaradi tega uspešni, obenem pa zvesti samim sebi. Kot najbrž vsak mlad modni oblikovalec je že razmišljal, kako bi bilo delati za modno hišo zvenečega imena. Službo kreativnega vodje bi z veseljem opravljal, a se hkrati zaveda, da se je težko prebiti do takega položaja ter da si mora najprej nabrati še nekaj izkušenj in "kilometrine" v modnem svetu. Tudi če bi nekoč ustanovil lastno modno hišo, bi mu to vsekakor koristilo.

Prepoznaven je v zadnjem času postal po domiselnem patchworku, sestavljanju vzorcev in kombiniranju različnih materialov. Njegove kreacije odlikujeta ležernost in sproščenost. Gotovo bi se znašel tudi v oblikovanju športnih oblačil. Malo za šalo, malo zares ga povprašamo, ali bi sprejel ponudbo za oblikovanje slovenskih olimpijskih uniform? Po začetni zadržanosti in kančku dvoma pomisli: "Zakaj pa ne, gotovo bi bila to zelo zanimiva izkušnja."

Na zadnjem tednu mode v Ljubljani je za pomlad in poletje 2014 predstavil kolekcijo Chinese chola/o, v kateri je znova ustvaril zanimive kombinacije barv in vzorcev. Navdihovali so ga liki avantgardnih kitajskih slikarjev, ki se preselijo v Mehiko in tam ustvarijo ulično tolpo. Kot je po reviji zapisala modna urednica revije Elle Petra Windschnurer, je Rocco s kolekcijo, posebno tudi zaradi "uniseksnaboja", "naredil velik korak naprej in svoj mojstrski čut za slikarsko podajanje vzorčnih zgodb izostril do mere, ko nasičenost z barvami in pestro motiviko deluje bolj sveže kot bela barva". Nekaj dni pozneje se je odpravil še v Beograd, kjer so ga pričakali kot pravo zvezdo.

Modna oblikovalka Nika Urbas, ki živi in dela v Londonu, je na Twitterju med zadnjim ljubljanskim tednom mode komentirala, da se na tukajšnjem osrednjem modnem dogodku pogosto pozablja na to, da gre predvsem in najbolj za posel. Ivan Rocco je sodeloval na vseh ljubljanskih tednih mode (do zdaj so jih priredili pet), tako samostojno kot v okviru skupine Young@Squat. Pa se večja prepoznavnost, ki jo prinesejo takšne predstavitve, dejansko pozna tudi v prodajnih številkah? "Seveda se pozna, a težko je primerjati naš Fashion Week in ostale, tako kot našega trga ni mogoče primerjati s tujino. Vsekakor taki dogodki pripomorejo k večji prepoznavnosti oblikovalcev tako v Sloveniji kot tudi malo v tujini; posledično se to pozna pri prodaji kosov. Ni optimalno, a bilo je tudi veliko slabše."

Ko smo že pri prodajnih številkah: tokrat so zadnjič v tej zasedbi oblikovalcev Young@Squat ustvarili skupno kolekcijo, ki pa je bila uresničena s podporo ministrstva za kulturo, zasnovana in izvedena pa z namenom širše produkcije, distribucije in komercialnega prodora na trg. Zanimale so nas podrobnosti o projektu. "Po (ne)sreči se zanalašč zgodijo najboljše stvari. To je osnovna ideja naše kolekcije. Ko se srečajo ideja, želja in priložnost. Gre za skupno kolekcijo, ki je nastala pod mentorstvom Nataše Peršuh in Zorana Garevskega, pod kreacije se nas je podpisalo 10 oblikovalcev. Gre za bolj komercialno kolekcijo, ki pa vseeno odraža to, kar čutimo do trenutnega dogajanja in mode na splošno. V kolekciji smo združili različne materiale, tehnike, predvsem pa različne kreativne pristope. Opaziti je mešanje različnih stilov in pogledov na modo, vse pa je združeno v celoto, ki je lahkotna, sveža, predvsem pa neobremenjena."

Član kolektiva Young@Squat, s katerim so lani skupinsko prejeli nagrado trend, je postal precej spontano in po naključju. Z omenjenima mentorjema, Peršuhovo in Garevskim, ustanoviteljema platforme Squat, in začetno postavo poznejšega Y@S so bili povabljeni na dogodek, ki ga je organiziral Projekt27. "Prav tam se je Nataši in Zoranu porodila ideja, da bi mi, mladi oblikovalci, lahko sodelovali kot podmladek Squata na dogodku v Avstriji, na katerega sta bila vabljena, in tako smo prvič ustvarili kolekcijo s podpisom kolektiva Young@Squat."

Glasba (na zadnji reviji, na primer, smo po Ivanovi izbiri poslušali The Flaming Lips) mu poleg umetnosti širše predstavlja pomemben vir navdiha. Zdi se, da so v njegovih mislih pogosto daljni eksotični kraji (že videne kolekcije so na primer zaznamovale Brazilija, Havaji, Mehika, Kitajska) ... Kaj posluša te dni in o katerih krajih razmišlja? "Zadnje dni dejansko pregledujem to, kar sem poslušal lani ali pred nekaj leti, kot tudi to, kar je novo na glasbeni sceni (novi album M.I.A, srbski Repetitor, razne priredbe, Mac DeMarco ...), trenutno pa razmišljam o hladnih krajih, a to bolj iz osebnih razlogov in niti ne v povezavi s kolekcijami. Kdo ve, mogoče pa bom tudi s severa dobil navdih za nove kreacije. A nikoli me ne navdihuje le ena stvar, glasba ali umetnost ali topli kraji. Pogosto je več idej in izhodišč, ki jih jaz potem povežem v eno, vsaj meni smiselno zgodbo."

Širša javnost vidi dve kolekciji na leto, kaj pa se v življenju Ivana Rocca dogaja v času med revijama za vsako sezono? "Medtem ko ustvarjam kolekcije, imam vzporedno še drugo službo, tako da vsak dan delam od sedmih do treh, potem pa naprej ustvarjam. Ko ne ustvarjam, pa razmišljam o tem, kaj bi lahko naredil za naslednjo sezono, in se ukvarjam z drugimi projekti. Poskušam se čim več družiti z osebami, ki so mi blizu. Če mi le uspe, tudi kam odpotujem. Predvsem se nočem dolgočasiti."

Pred dnevi je -po naključju prav v soseščini Squata na Križevniški - premiero doživela predstava Divjad mladega režiserja Nejca Gazvode o "izgubljeni generaciji osemdesetih", ki se je med vsesplošno krizo znašla v navidezno brezupnem položaju. Pa vendar mora obstajati luč na koncu predora. Kje Ivan Rocco vidi rešitev in upanje za svetlejšo prihodnost in boljši jutri? "Mislim, da se moramo mladi truditi, združiti in veliko delati. Predvsem pa biti kritični do tega, kar se dogaja po svetu in okoli nas. Ne smemo biti apatični, treba je reagirati, ne pa čakati."

Alenka Klun

IVAN ROCCO - Tropicália collection from Jakob Helbl on Vimeo.