Križnarja je mednarodna fundacija za etiko in ekonomijo Ethecon letos razglasila za prejemnika nagrade modri planet, s katero počastijo izredna človeška prizadevanja za ohranitev in reševanje modrega planeta. Nagrada se podeljuje ljudem za izjemno angažiranje na področju zaščite in varstva človeške etike. Hkrati z nagrado modri planet nemška okoljevarstvena organizacija podeljuje tudi nagrado črni planet, ki so si jo letos prislužili člani uprave in delničarji kemijskega koncerna Dow Chemical za odgovornost pri kemijski katastrofi v indijskem mestu Bopal.

Fundacija Ethecon je nastala ob prelomu tisočletja in se zavzema za socialno pravičnost ter zaščito človekovih pravic, pri čemer je kritična do stranpoti globalizacije in svetovnih korporacij, ki imajo za svoje vodilo dobiček. Nagradi modri in črni planet podeljuje od leta 2006.

"S svojim ranim spoznanjem, da naša potrošniška družba temelji na izčrpavanju, je začel potovati po svetu in spoznavati ter ceniti drugačne načine življenja. Ugotovil je, da so ljudstva, ki niso udeležena v kapitalističnem potrošništvu, v našem od pohlepa zaznamovanem svetu zaradi sle po virih eksistenčno ogrožena. Na začetku 80. let je opustil obetajočo kariero v največjem v državi – takrat še jugoslovanskem – podjetju za elektroniko in se začel s svojim novinarskim talentom kot avtor, snemalec in fotograf posvečati nečloveškemu ropanju življenja," so v glede Križnarja zapisali v fundaciji ethecon.

Ob prejemu ugledne nagrade smo na MMC-ju pogovarjali s Križnarjem, ki je vedno zanimiv sogovornik, ko s polno zanosa pripoveduje o svojih potovanjih v Afriko, kjer se požrtvovalno podaja na nevarna območja, da bi tamkajšnje staroselce ne samo branil, ampak jih tudi naučil se braniti pred zatirjevalci, naj si bodo Arabci, Kitajci ali pa Evropejci, ki se skušajo polastiti njihove zemlje, s tem pa tudi naravnih bogastev, ki jih ta skriva.

Delujete kot človek, ki mu nagrade ne pomenijo veliko in je za vas pomembnejše zadovoljstvo ljudi, ki jim nesebično pomagate, a vseeno gre v tem primeru za mednarodno priznanje vašemu dolgoletnemu trudu. Zato čisto klišejsko vprašanje, s kakšnimi občutki odhajate na podelitev?
Podelitev je šele marca, zato me še ni strah. Strah me je, da se bom moral lepo obleči, lepo obnašati in govoriti diplomatsko, ampak ne bom. Ljudje se ne zavedajo, da je treba še veliko več kot samo podeljevati nagrade. Treba je iti v Afriko, v Sahel in povedati, kaj se tam dogaja. Pomagati, da ljudje ne bodo bežali v Evropo, ampak tam ustvarili razmere za delo in preživljanje družin. Zdaj je čas za ukrepanje, in ne za razpravljanje. Vsekakor pa bo podelitev nagrade priložnost, da ljudi seznanim z dejanskimi razmerami in jih pozovem k ukrepanju. Neko rahlo zadoščenje čutim, ker so nas opazili, ampak to bi morali opaziti tisti, ki lahko ukrepajo. V primeru te nagrade imam nekaj upanja, da me bodo slišali. Dolgo smo potrebovali, da smo začeli zaščito ogroženih živali in očitno bo zadnje prišlo na vrsto nedolžno človeško staroselsko življenje. Bojim se, da je tako, ker se še vedno počutimo ogrožene od njih, čeprav smo jih že davno premagali.

Potovati ste začeli že v študentskih letih, a očitno samo pohajkovanje po svetu za vas ni bilo dovolj in leta 1985 ste se kot prostovoljec odpravili v begunska taborišča v Pakistanu, Indiji, Šrilanki. Kaj se je zgodilo oziroma kaj je vplivalo na vas, da ste se odločili sveta ne samo ogledovati, ampak tudi skušati spreminjati?
Ker sem čustven in občutljiv, nisem mogel pozabiti, ko sem se vrnil v ta naš bunker na severu planeta. Zasledovale so me podobe žrtev tega evropskega gospostva, tako kolonialnega kot neokolonialnega imperializma. Bolelo me je to, kako pri nas ljudje narobe dojemajo druge kulture in kakšne stereotipe imajo, še posebej o staroselcih. Knjige so bile napisane o tujih ljudstvih, ampak vse z evropocentričnim pogledom. Čutil sem potrebo, da povem to, kar sem sam konkretno doživljal na potovanjih v Iranu, Afganistanu, Indoneziji, v srednji Ameriki, kjer te vabijo v hiše in ti oni dajo, ne pa poskušaj vzeti. In to, kar ti dajejo, so zgodbe iz zgodovine, kaj smo jim mi belci naredili. Za nas podobno občutim kot pri Rimskem cesarstvu, ki se ni zrušilo zaradi barbarov na njegovih mejah, ampak zaradi gnilobe od znotraj in vsesplošnega pretiravanja poslednjih elit. Takšen materialističen odnos čutim pri nas. Gledamo zviška na tiste tam dol, ki so žrtve zgodovine naših osvajanj in jim pripisujemo, da so nevarni in da nas ogrožajo.

Ste imeli kdaj v življenju kakšnega vzornika?
Prav gotovo. Ryszard Kapuściński, Gandi, Ramana Maharshi, Frančišek Asiški, Vaclav Havel, Nelson Mandela, trenutno pa najbolj Tiziano Terzani, ki je istih let kot jaz. Od njega sem prebral vse. Potem ko so mu odkrili raka, se je umaknil s poročanja iz prvih linij od Vietnama, Kambodže, srednjeameriških držav in odšel iskat zdravilo za raka. Še posebej priporočam v branje njegovo knjigo Pisma proti vojni, ki so jo prevedli tudi v slovenščino.

Zakaj ste si za svojo človekoljubno udejstvovanje izbrali prav Afriko?
Ker je to največji žrtvenik človeštva. Prevladuje miselnost, da če mora kdo najprej umreti, naj bo to Afričan, ker so najbolj leni, zanemarjeni in najbolj podobni opicam. Ko poskušam tukaj navdušiti ljudi za vrednote, ki jih imajo Afričani, vidim, da me sploh nočejo razumeti. Imajo me za naivnega. Spopade dovoljujemo in spodbujamo, da jih lahko izkoriščamo. Zdaj tekmujemo s Kitajci, ki pa imajo še močnejšo strategijo – ubij sužnja s sužnjem, kar se trenutno dogaja v Sudanu. Vse celine se postavljajo na noge, le Afrika ne. Kamor koli pogledaš južno od Sahare, vsepovsod gori, vsepovsod so vojne.

Velik del preživite v Afriki. Kje se počutite bolj doma, v Sloveniji ali v Afriki? Bi se mogoče preselili v Afriko?
Težko bi samo z eno nogo in eno roko. Sam resnično čutim korenine v Afriki in zaupam teoriji, da smo prišli iz Afrike. Tam res začutim to človečnost, kar je značilno za človeka, in pri staroselcih te vrednote, ki so nam pomagale preživeti v vseh teh letih razvoja človeka. To je solidarnost, sodelovanje, spoštovanje naravnih sil. A samo na svoji korenini težko živim, zanima me namreč razvoj kulture in družbe v industrializiranem svetu. Tudi njegova umetnost, antropologija, humanistika, ki jo razvijamo. To, da si upamo raziskovati tudi znotraj sebe, ne samo leteti na luno in razvijati jedrsko bombo. To mi je fascinantno. Afrika kot zibelka človeštva bi morala skupaj z Evropo kot zibelko humanizma sodelovati tako leva in desna roka. Skupaj lahko naredimo več. Sam imam trenutno pri sebi humanitarnega koordinatorja upornikov iz Darfurja Sulejmana Džamusa, ki je hudo zbolel, in njegovo družino. Veš, koliko se naučimo drug od drugega. Predvsem to, da so prav tako ljudje kot mi in da niso nobeni barbari, ampak so pri mnogih stvareh bolj zadržani in obvladani kot mi.

Zanimivo je tudi to, da je v Afriki malo samomorov. Pri staroselcih, kot so Nube, je to popolnoma neznano. Kako se lahko pri nas ljudje ubijajo, saj nam nič ne manjka. In tukaj nam lahko tudi pomaga Afrika. Večina tistih, ki obišče Afriko, opazi, da so kljub vsem tegobam še vedno radostni in polni življenja. Sem za sodelovanje vsega človeštva, in ne samo za eno globalno silo. O rasah sploh ne bi smeli govoriti, saj jih ni. Rase so v fantaziji belega človeka, ki potrebuje opravičilo, da lahko iztreblja. Razvijati bi morali človekoljubje, in ne orožja. Kaj nam daje pravico, da smo svetovni policisti. Nič nismo dosegli s temi vojaškimi avanturami. Glasni bi morali biti tisti, ki dobro mislimo, kot je rekel Prešeren, ampak nas skoraj ni slišati. Gledam svoje vrstnike, ki samo še čakajo na pokojnino. To je tragedija za mojo generacijo, ki je toliko obljubljala. Bili smo prvi, ki smo imeli možnosti, da smo lahko šli v svet in sami izkusili druge kulture, kjer smo iskali odgovore na temeljna vprašanja.

Pravijo, da za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska. Letos poleti ste skočili v zakonski jarem in s sopotnico ste že obiskali Sudan. So zdaj vaša potovanja kaj drugačna kot prej?
Seveda, veliko manj tesnobna, veliko manj me je strah. Veliko bolj čutim, da hodim z dvema nogama in imam dve roki, dve peruti. Vse je lažje. Se dopolnjujeva in več narediva kot prej, ko sem bil sam. Jaz sem kot en janičar, samo moška energija, zdaj je zraven tudi ženska energija. V Sudanu sva lahko več naredila skupaj, saj so naju videli kot princeso Diano in princa Charlesa, vse se je kar odpiralo. Domačini se me ne bojijo toliko in potem se tudi meni ni treba bati njih. Ona se zmeni z moškimi, jaz pa z ženskami. Pri njej sem videl, da ceni Nube, in če njih, potem tudi mene. Jaz sem tudi v osnovi staroselec, tega mi ni uspela izbrisati nobena univerza.

Mia Farrow je o vas zapisala, da takega človeka, kot je Tomo Križnar, enostavno ne najdemo nikjer drugje. Zakaj je tako na svetu tako malo Tomov Križnarjev?
Saj so, seveda so. Sam jih srečujem v Darfurju, v Nubskih gorah, ne pa v Modrem Nilu, tam pa res ni nobenega, ker nihče ne vidi, da bi se dalo kaj narediti. Najboljši so nemški humanisti in njihova človekoljubna zdravstvena organizacija. Oni imajo zmeraj bolnišnice tam, kjer je najhuje, in ko usposobijo domačine, se nato premaknejo drugam. Mogoče res ni toliko takih, ki zadaj ne bi imeli močne podpore in kakšnih interesov. Toda mi nočemo delati za kakšne gospodarje in se znajdemo izključno sami. Če sem čisto odkrit, nas žene bolečina. Če bi imelo več ljudi stike s temi žrtvami človeštva, bi nas bilo več takih. Pri tem krivim tudi medije, ki ustvarjajo te strahove.

Od kod vedno znova jemljete energijo, da svet opozarjate na krivice, a se nato nič ne zgodi? Človek bi sklepal, da ste pogosto razočarani, a vas vedno vidimo polno optimizma?
Verjetno delujem tako, ker sem pogosto dol med temi ljudmi, ki resnično živijo skrajno neudobno življenje. In če so oni veseli, zakaj ne bi bil tudi jaz, ki imam ta privilegij, da lahko hodim sem ter tja. Tam se nalezeš tiste volje, ki je tukaj ni, volje do življenja, do navduševanja drugih. Moraš se boriti, da ohranjaš nekaj idealizma in navdušenja. To je glavni izziv, da ne zapadeš v neko kolektivno depresijo, ki vlada v naših prodanih kulturah. Narobe je, da pri nas živimo samo za zabavo in užitke. Pri človeku je šlo vedno za nekaj več, kot je samo sprostitev in uživanje, šlo je za raziskovanje, zdaj pa smo se uklonili potrošniški kulturi, a to ni življenje, da se ukvarjamo samo s preprostimi težavami. Zato nisem pesimist, ker verjamem, da ko bo šlo za nohte, se nam bodo vklopili mehanizmi za samopreživetje. Zdaj nam je še preveč dobro in naokoli hodimo zadeti ali pa tiščimo glavo v pesek.

Kot so zapisali v obrazložitvi nagrade, se zavzemate za pravico narodov do samoodločbe. Kako gledate na prve korake najmlajše afriške države Južni Sudan po odcepitvi od Sudana?
O Marija, to pa težko na kratko odgovorim. Te odcepitve so si želeli predvsem zahodni lobiji, ki so se hoteli polastiti naftnih polj, preden jih zasedejo Kitajci. Zato zadaj ni bila skrb za demokracijo in človekove pravice, ampak samo nafta. To so izpeljali tudi s pomočjo humanitarnih organizacij in misijonarjev, ki so vsi nagovarjali tamkajšnja ljudstva za odcepitev, in ne za enotno državo. Zato Južni Sudan od vsega začetka ni mogel računati na srečo. Tistih pet let premirja po vojni, ki je vzela dva milijona življenj in pet milijonov ljudi pregnala z njihovih domov, se ni čisto nič vlagalo v infrastrukturo, ampak se je samo kupovalo orožje. Vsi so imeli figo v žepu, tako sudanski predsednik Omar Bašir kot južnosudanska vojska, zato ni nič čudnega, da se je kmalu začela nova vojna. Mi smo vseskozi opozarjali, da odcepitev ni rešitev. Zame je to najhujša katastrofa poleg Sirije, Afganistana.

O Darfurju se v medijih ne govori nič več. Ali to pomeni, da so se razmere tam umirile?
Razmere v Darfurju se sploh niso umirile. Iztrebljanje domačinov z afriško identiteto iz Darfurja se nadaljuje z bombardiranji iz zraka in napadi po zemlji, podobno kot iztrebljanja afriških staroselcev iz Nubskih gora, Modrega Nila in Abjeja. Prevladujoči zahodni mediji, ki so sicer od začetka vojne v Darfurju leta 2003 v nasprotju z naštetimi pokrajinami budno poročali o genocidu in usmerjali v Darfur ne samo pozornost zahodnih organizacij za človekove pravice in pomoč vseh največjih človekoljubnih organizacij, ampak tudi najširše javno mnenje, o neskončnem trpljenju milijonov nedolžnih otrok, žena in starcev – nič več ne poročajo že vse od mirovnega sporazuma maja 2006.

Zakaj je tako?
Najbrž prav zaradi tega mirovnega sporazuma, ki ga je maja 2006 pod prisilo ameriških in evropskih mirovnih mešetarjev podpisala le ena od frakcij upornikov iz Darfurja. Druge so namreč sprevidele, da ponujeni mirovni sporazum ustreza le arabskim in zahodnim interesom v Sudanu, ki jih zanima predvsem, kako si bodo skupaj razdelili zemljo, vodo in minerale, ki so še pod nogami afriških plemen, preden jih dosežejo korporacije s sedeži na Kitajskem, v Indiji in drugod v Aziji. Prav zaradi ignorance vseh svetovnih medijev in arogance tako svetovne politike kot najširših množic so afriški staroselci v Darfurju zdaj še bolj ogroženi kot kdaj koli prej. Več kot štirim milijonom beguncev v begunjskih taboriščih se vsak dan pridružujejo novi na begu iz svojih vasi pred džandžavidi. Džandžavidi so plačanci, ki jih vladajoča diktatorska hunta najema ne samo med arabskimi plemeni v Darfurju, ampak v celem Sahelu, kjer možje in fantje zaradi podnebnih sprememb in proti jugu napredujoče Sahare ne morejo več preživeti svojih družin na tradicionalen način z nomadskim pastirstvom.

Džandžavidi, za katere je sudanski predsednik ob začetku vojne trdil, da delajo na svojo pest in da jih na noben način ne more obrzdati, se udinjajo za plačo in pravico do plena, dovoljeno jim je krasti, se naseljevati na afriško zemljo in si vzeti vsako dekle in posiliti kateri koli ženo. Novo pa je to, da jih je Omar Bašir spomladi popolnoma legaliziral tudi tako, da jim je podelil poseben status v Nacionalni varnostno obveščevalni službi. Po novem so nad zakoni, ne odgovarjajo nikomur, so nad sudansko vojsko, ki ji Bašir ne zaupa več, ker jo sestavljajo pripadniki različnih etničnih skupin. Bašir je džandžavidom podelil celo misijo varovati glavno mesto Kartum in glavno vlogo v vojni proti afriškim staroselcem. Zdaj nič več na konjih in kamelah, kot nekoč, ampak na terenskih vozilih, povezani z vladno vojsko, ki hkrati raketira civilno prebivalstvo iz svojih oporišč in ruskih migov ter antonovov, hitro pridobivajo moč in dobesedno prevzemajo Sudan. Povezujejo se z drugimi terorističnimi skupinami, kot so Boko Haram v Severni Nigeriji in Al Šabab v Somaliji in podobnimi islamisti v Čadu, Srednjeafriški republiki in na vzhodu Konga. Vse enotnejši v skupni strategiji prevzeti nadzor nad naravnimi viri v tem delu Afrike podirajo stare kolonialne meje, ki so jih na zemljevidu prejšnje stoletje zarisale evropske metropole, in hitro gradijo novo silo v tem delu Afrike, ki se bo skupaj s prav tako rastočim kalifatom, kljub ameriškemu in evropskemu posredovanju na Bližnjem vzhodu, lahko resno postavila po robu interesom zahodnih križarjev in neoliberalcev. Tudi o tem prevladujoči mediji skoraj ne poročajo, ameriški in evropski politiki pa še naprej vtikajo glavo v pesek.

Medtem Kartum še naprej razdvaja različne uporniške skupine v Sudanu z zahrbtno arabsko politiko "ubij sužnja s sužnjem", na podoben način kot z mirovnim sporazumom za Darfur maja 2006. Kot posebni odposlanec našega takratnega predsednika Janeza Drnovška in njegove civilne iniciative Svet za Darfur sem bil po petih mesecih pri upornikih priča, kako so evropski in ameriški interesi kupili vodjo uporniškega SLA-ja Minnija Minnawija. Nekaj dni po podpisu miru so dobili vse, kar so si lahko zaželeli do tedaj za vse prikrajšani uporniški vojaki SLA-ja: hrano, viski, travo, prostitutke in celo orožje in terenska vozila. Takrat se mi je vojna za temeljne človekove pravice v Darfurju razkrila kot zgolj samo še en "bussines as usual" - običajni posel. In še ena revolucija, ki je požrla svoje sinove. Njenega plena in dobička so bili deležni skorumpirani poveljniki, a tudi navadni vojaki. Samo civilisti niso dobili nič, razen trpljenja svojih družin in otrok. In staroselci, najbolj nedolžni, črni in čudni, drugačni od vseh nas, neprilagojeni na logiko trgovcev in učiteljev, misijonarjev in človekoljubnih delavcev in aktivistov. Staroselci, črni Indijanci, morajo izginiti ali pa se morajo prilagoditi in živeti tako kot vsi mi, tako kot smo se morali vsi mi.

Iz Nubskih gora vedno prinašate slabe novice. Sploh še upate na izboljšanje razmer?
V Nubskih gorah je upanje, to pa zato, ker so staroselski borci proti invaziji tujcev, v kateri sodelujejo ne samo Arabci in Kitajci, ampak tudi Rusi, Američani in Evropejci, enotni in združeni pod vodstvom poveljnika Abdela Aziza El Hila. Tega moža, ki je po očetu iz Darfurja, mama pa je Nuba, in bere tako Marxa kot Sveto pismo in Koran, najbolj navdušen pa je nad Jungom, spremljam in opazujem od leta 2001, ko ga je v gore poklical nubski pobudnik upora izobčencev Jusif Kuwa Maki. In v vseh teh letih ne vem za nobeno napako, ki bi jo storil. Ne v prejšnji vojni, ne v tej novi, ki se je začela z novimi napadi na Nube maja 2011. Priča sem bil, da je kot namestnik guvernerja province naredil vse, kar je mogel, da guvernerju Harunu, ki ga Mednarodno sodišče za zločine proti človeštvu obtožuje, da je bil glavni izvrševalec genocida v Darfurju in bil nastavljen, da je nadaljeval svoje grozljivo poslanstvo pod krinko različnih trikov tudi v Nubskih gorah, ne bi uspelo sprovocirati Nube v novo vojno tik pred odcepitvijo Južnega Sudana. Ko vojne zaradi napadov na nubske vasi ni bilo več mogoče preprečiti, pa zdaj počne vse, da bi sledil legendarnemu Jusifu Kuwu, ki ni bil samo začetnik upora nekdanjih sužnjev, ampak tudi duhovni prenovitelj, ki ni samo navdihoval za samoobrambo, ampak je svoje ljudi osvobajal tudi suženjskih spon v glavah iz časov, ko so jim Turki lovili najboljše sinove in jih vzgajali v janičarje. Boj za preživetje na svoji zemlji je boj za pravico ostati Nuba. Ostati Nuba pomeni ne postati džandžavid. To ni biznis! Gre za temeljne človeške vrednote, dostojanstvo in ponos, zato so nubski borci veliko bolje motivirani kot džandžavidi. Na pomoč se jim vračajo tudi študenti, ki sta jih Kuwa in Aziz poslala na izobraževanje v Evropo in Ameriko. Ne ostajajo na varnem, ampak se vračajo tja, kjer je najtežje, najmanj udobno, najdalj od cone udobja, ki vse bolj skorumpira preostalo človeštvo. Nikjer na svetu ne najdeš več takega zanosa, takega navdušenja, take volje do življenja, take pripravljenosti odpovedati se apatiji in kolektivni depresiji.

Pri svojem delu ste začeli uporabljati inovativne tehnološke pristope, od kamer do dronov. Je zdaj vaše delo lažje?
Po naših izkušnjah več kot tisoč različnih kamer, ki nam jih je s Klemenom Miheličem iz humanitarne organizacije HOPE in somišljeniki v naši Ustanovi uspelo pretihotapili na mejo med Sudanoma od Darfurja prek Nubskih gora do Modrega Nila, res straši zločince, da si ne upajo več početi najhujših grozodejstev, ker se bojijo, da bo na posnetkih dokumentirano natikanje na kole in paranje trebuhov, izzvalo odpor, jih razkrinkalo in priklicalo odzive sicer dremajoče svetovne skupnosti. Ne morejo pa ustaviti iztrebljanj staroselskih ljudi v Sudanu, ki jih podpirajo ne samo svetovni gospodarji vojn, ampak ves "civilizirani svet", ki še naprej vztraja zaverovan v svojem etnocentričnem napuhu in superiornosti. In to s podobnim molkom, kot je prejšnja stoletja na drugih celinah podpiral iztrebljanja na primer ameriških Indijancev in avstralskih aboriginov.

Da bi priklicali na pomoč reakcije najširših množic iz razvajenega sveta, eksperimentiramo z droni, ki snemajo z neba. Iz zraka snemamo jaslicam podobne vasi, Jezuščke, ki jih Marije in Jožefi nosijo h krstu v male skromne cerkvice iz blata in slame, Kekce, kako pasejo suhe krave po hribih, lokalne tržnice, koder skoraj brez vsega na prodaj posedajo pod kruhovci stari očaki in kadijo doma pridelan tobak in mame med nagibanjem velikih buč s pivom iz sirka. Snemamo obrede zahvaljevanja za letino na njivah in rituale, ki naj bi prinesli dež in plodnost. Poroke in smrti in vse drugo, kar upamo, da bo občutljivim kulturnim ljudem pokazalo, kdo in kaj umira na žrtveniku sveta, kakršen vse bolj postaja. Droni s kamerami danes pred divjimi lovci varujejo divje zveri, leve in krokodile. Ne samo slone in gorile kot v Kongu – tudi staroselske ljudi v "rezervatih" Sudana verjamemo, da lahko. Lahko rešimo svoje korenine in potentna semena za neki postkataklizmični svet, ko bomo, upamo, ljudje spet iskali človeka v sebi - le kritična masa človeštva se mora odločiti za to.

Kako po vašem mnenju zahodni mediji poročamo o Afriki. Sami Afričani nam očitajo, da pišemo samo o negativnih stvareh, medtem ko je njihova celina veliko več kot vojne, lakota in diktatorji.
To je res. Afrika je zibelka človeštva. Če lahko verjamemo zadnjim odkritjem v raziskavah človeškega genoma, smo se ljudje prvič zavedeli samega sebe v Afriki. Največ svojega časa je naša vrsta življenja preživela na tej celini. V Afriki smo bili deležni največ izkušenj, kdo sploh smo. Te izkušnje so ostale v spominu afriških ljudstev in njihovih kultur, ki so po nekem čudežu preživele vse pogrome od lova na sužnje pa vse do velikega pehanja za industrijskimi surovinami danes, ko nam sužnji niso več potrebni, saj nam delajo stroji, in smo tudi mi delavci vse manj potrebni in zato cena človeškega življenja tako dramatično pada, da se spreminjamo vse bolj v zgolj nekakšno kolateralno škodo. Afrika nam lahko da veliko več kot to, kar najdemo v medijih, ki so večina rasistično nastrojeni. Ne morem se ubraniti vtisa, da utečeno poenostavljeno poročanje o afriških vojnah, lakotah in boleznih služi nekemu skritemu namenu izolirati še bolj domačine v Afriki. In na ta način preprečiti, da bi Afriko obiskovali bolj in se učili bolj neposredno in končno začeli simpatizirati in si bolj pomagati med seboj.

Z vami se največkrat pogovarjamo o razmerah v Afriki in skoraj nikoli o Sloveniji. Kako gledate na stanje v Sloveniji?
Tako kot vi in vsi, s katerimi se pogovarjam doma, absolutno nisem zadovoljen s stanjem v Sloveniji in Evropi. Južna Evropa se očitno hitro spreminja v tretji svet. Prihaja zlo, ki ima iste korenine kot to, ki sem mu priča v Afriki. Sovražnik je v resnici isti!

Ste kdaj razmišljali, da bi se spustili v politiko in zadeve spreminjali na ta način? Mogoče s kandidaturo za župana ali kar z ustanovitvijo Stranke Toma Križnarja?
Na predavanjih čutim, da me večina Slovencev razume. Posamezniki podpirate naše poskuse reševanja najbolj nedolžnih s pomočjo dokumentarnih filmov in knjig. Donirate za drone, kamere in satelitske povezave na medmrežje. Ne podpira pa nas politika oziroma poslovneži v korporacijah, ki imajo največjo moč in bi lahko dramatično spremenili trend. Najbrž nimamo istih interesov. Drnovšek je bil izjema, najbrž zato, ker ga je bližajoča se smrt odrešila vsega napuha. Takrat sem večkrat slišal, da sem se spustil v politiko in umazal.

Kakšni so po vašem mnenju pogoji za uspešno Slovenijo?
Uspešnost Slovenije ni odvisna od tega, kdo bo premagal koga med našimi hribi in gmajnami. Pogoji so nova vest in zavest, da ne živimo v varnem bunkerju in da je varnost in blaginja naših otrok odvisno tudi od sodelovanja z vsem okrog nas, ki želijo isto dobro svojim otrokom. Ne trudimo se, da bi reševali prebežnike iz Afrike v Evropo. Zavzemamo se za to, da bi ti, ki bežijo pred nesmiselnimi vojnami in zdajle pakirajo skromne cule in gledajo čez Saharo in Sredozemsko morje, lahko ostali doma. Rojevati doma, delati in preživeti od dela svojih rok doma. Od tega bi vsi nekaj dobili. Če drugega ne, bolj zdravo eko- in biohrano iz Afrike. Morda pa tudi gostoljubno roko, za primer, če bomo mi iz Evrope prisiljeni bežati v nasprotno smer, nazaj v zibelko človeštva, od koder so petdeset tisoč let nazaj prišli naši daljni predniki.

Kdaj se vračate v Afriko?
Z ženo Bojano se bova skušala vrniti na oblegana območja v Sudanu z novimi droni, kamerami in satelitskimi povezavami naslednji mesec. V Sloveniji zbirava podporo in prispevke za nov dokumentarni film, ki bo skušal prepričati vse še občutljive, da stroji resnično lahko služijo človeštvu, ne pa ga zgolj zasužnjujejo in spreminjajo v robote.