Lani ji je Slovenija podelila priznanje ambasador Republike Slovenije v znanosti, ki ga Slovenija podeljuje za pomembne dosežke na področju raziskovalne dejavnosti zamejskih Slovencev in Slovencev, ki delujejo ali so delovali v tujini. V intervjuju za MMC je Dominkova razkrila nekaj svojih razmišljanj o odnosu do znanosti v Sloveniji, etiki raziskovanja, farmacevtski industriji in iskanju rešitev za zdravo, kakovostno življenje do naravne smrti.

Ste prejemnica priznanja ambasadorka znanosti Republike Slovenije. Eno od meril za nagrado je tudi izkazan prispevek pri prenosu izvirnih znanstvenih dosežkov v Slovenijo. Vi v Sloveniji med drugim delujete v Centru za biomedicinske znanosti in inženiring in svoje znanje in odkritja prenašate tudi v Slovenijo. V času, ko govorimo, da nam mladi in sposobni bežijo v tujino, se vi vračate in prinašate Sloveniji svoje izkušnje in znanje iz tujine.
Odgovornost za napredek znanosti ne pozna geografskih meja. Priložnosti za ustvarjanje novih sodelovanj in kreativnih projektov so omejene le z domišljijo raziskovalca. Slovenija in slovenski raziskovalci ponujajo številne neizkoriščene možnosti sodelovanja, Upam, da bodo nove pobude pripomogle k spremenjenemu odnosu ne le do kompetitivnega raziskovalnega dela, temveč tudi do spodbujanja ustvarjalne miselnosti, intelektualne svobode in morda celo do poenostavljenih administrativnih in upravnih postopkov, ki trenutne iniciative pogosto onemogočajo.

Izkušnje o odnosu Slovenije do znanosti torej imate. Kako bi ga torej ocenili?

Slovenija se zelo pristransko obnaša do znanosti. Ne spodbuja v zadostni meri razvoja in podpore mladih, obetavnih raziskovalcev; omejuje priložnosti za pobude, ki prihajajo iz institucij in centrov, ki so sorazmerno nepoznani in se še niso se imeli možnosti utrditi v slovenskem "esteblišmentu" raziskovalnih institucij. Nepojmljivi so, na primer, kriteriji za dodeljevanje raziskovalnega denarja, ki so napisani v prid tistim, ki so na raziskovalnih področjih že desetletja. Če nisi pri koritu, si kar lačen ... Seveda je treba podpirati nove raziskave uveljavljenih, brez dvoma, vendar ne na stroške mladih, sposobnih, zagnanih raziskovalcev, saj oni omogočajo prihodnost, kajne?

Za ponazoritev naj izpostavim opozorila predvsem mladih raziskovalcev, ki so polni idej in zagona, a pogosto, ko jim status mladega raziskovalca poteče, namesto redne zaposlitve dobijo »nogo« (in nato odidejo v tujino). Poznate to slovensko stvarnost?
Poznam, seveda. Tako obnašanje Sloveniji ne more biti v korist, saj izgublja intelektualni kapital. Slovenija mora razviti strategije za podporo novih raziskovalcev, morda z mehanizmi, ki bodo omogočili povečanje kritične mase osebja v institucijah in centrih, ki se z raziskovalnim delom ukvarjajo. Čeprav gradimo identiteto slovenske znanosti tudi tisti, ki delujemo v tujini, nas kot državo, ki je konkurenčna, sodijo predvsem po naših slovenskih institucijah. Slovenija je premajhna, da bi lahko podpirala vse raziskovalce na vseh področjih v enakomernih razmerjih. Kakšna je strategija razvoja znanosti za naslednjih 10 ali 20 let? In če jo imamo, kako jo bomo uresničili? Prav gotovo ne z raziskovalci, ki so danes na vrhu ali pa se bližajo zatonu svojih raziskovalnih karier, temveč z novimi, mladimi kadri.

Ukvarjate se z regenerativno medicino. Nam lahko na kratko opišete svoje področje raziskovanja?
Moje raziskave so usmerjene k razumevanju mehanizmov celičnega spomina. Manipulacija celičnega spomina nam bo omogočila razvoj strategij za regenerativno zdravljenje (namesto intervencijskega, simptomatskega zdravljenja). Poškodbe in degenerativne bolezni, ki so posledica odmiranja tkiv in se celijo z brazgotinjenjem, poskušamo zdraviti z novim, v laboratoriju ustvarjenim, funkcionalnim tkivom. Ko bomo razumeli mehanizme celjenja, ki so zelo dobro razviti pri številnih "nižjih" živalskih vrstah (dvoživke, morske zvezde, martinčki ...), nam bo morda uspelo tudi naše, človeške celice prepričati, da se obnovijo, regenerirajo.

Če torej prav razumem in zelo poenostavim, skušate znanstveniki, ki se ukvarjate z regenerativno medicino, namesto npr. vzgajanja/ustvarjanja novega srca doseči to, da bi se bolno ob medicinski pomoči samo pozdravilo, regeneriralo v znova zdravo srce? To bi verjetno pomenilo revolucijo v zdravljenju in tudi v dojemanju bolezni?
To je seveda končna ambicija - namesto da zdravimo posledice bolezni, jih poskušamo preprečiti. Trenutno smo se vedno odvisni od celične presaditve za številne bolezni (kostni mozeg, na primer) in od tkivnih konstruktov ali biomaterialov, ki jih lahko izdelamo v laboratoriju (kožni nadomestki, kostni biomateriali). Si predstavljate kakovost življenja bolnikov, ki imajo sladkorno bolezen in so odvisni od injekcij inzulina, če bi se znala njihova trebušna slinavka obnoviti kar sama?

Sliši se kot znanstvena fantastika, pomislim pa tudi na iskanje vrelca mladosti?
Velika razlika obstaja med preprečevanjem in zdravljenjem bolezni in nesmrtnostjo. Naše raziskave so usmerjene k izboljšanju kakovosti zdravja, in ne k daljšanju življenjske dobe. Na kratko, lepše bi bilo, če bi se lahko zdravi starali, kajne? Samega staranja verjetno ne bomo znali ustaviti ali preprečiti, vendar bomo zagotovo v prihodnosti znali ohraniti normalno celično in tkivno funkcijo precej dlje kot danes.

Kako upravičen je strah, da nove metode zdravljenja ne bi bile na voljo vsem tistim, ki bi takšno zdravljenje potrebovali, ampak le tistim, ki bi si ga lahko privoščili, glede na to, da mnogi bolniki po vsem svetu nimajo stalnega dostopa do zdravnika ali ustreznega zdravstvenega zavarovanja?
Kot z vsako drugo metodo zdravljenja bo verjetno tudi regenerativna medicina najprej na voljo tistim, ki si jo bodo lahko privoščili. Vendar sem prepričana, da bomo z boljšim razumevanjem procesov, ki bi omogočili regenerativno zdravljenje, dosegli univerzalno pristopnost. Aspirin proti bolečinam, "Regenerin" za regeneracijo? Upam, da bom dočakala ...

A kljub številnim novim odkritjem rednih terapij s celicami za zdaj še ni. Kje je ovira?
Nepredvidljivo obnašanje celic po presaditvi je največja ovira. Težko se je zanašati na celične odgovore in reakcije, ki jih opazuješ v laboratoriju in predvidevati, da bodo celični odgovori enaki, ko celice presadiš v telo. Posebno z matičnimi celicami se borimo na dveh kontradiktornih frontah: po eni strani želimo, da bi se razvile v celični tip, ki ga potrebujemo, po drugi strani pa se borimo proti sposobnosti matičnih celic, da se spremenijo v rakave celice. Torej, kontrola celičnega odgovora po presaditvi je nujno potrebna za komercializacijo celičnih terapij.

Pri tako revolucionarnem raziskovanju se pojavljajo tudi številna etična vprašanja. Od zadržkov do poskusov na živalih, do uporabe človeških matičnih celic … Kakšen je pogled znanstvenika na to problematiko?
Podobno vprašanje so si verjetno zastavljali znanstveniki, ki so razvijali cepiva proti številnim boleznim, ki jih danes skoraj ni več ... Če številna cepiva ne bi bila razvita in testirana na živalih, bi otroci se vedno umirali zaradi koz, otroške paralize in drugih bolezni. Vedno več pozornosti se namenja danes razvoju celičnih in tkivnih modelov, ki počasi nadomeščajo potrebo za poskuse na živalih. Vendar žal nisem prepričana, da bodo ti modeli popolnoma nadomestili potrebo po poskusih na živalih - ravno zaradi nepredvidljivosti celičnega odgovora v laboratoriju in živem organizmu.

Kako blizu je znanstvenik posamezniku/bolniku, "za katerega dela"? Imate znanstveniki v mislih tiste, ki jim bodo vaša razkritja pomagala, ali se je v imenu znanosti nujno distancirati od "vsakodnevnega"?
Naše delo bo uspešno le, če bo narejeno v neprestanem sodelovanju s kliniki, torej strokovnjaki, specialisti, ki delajo z bolniki neposredno. Le oni nam lahko pomagajo z razvojem uporabnih, praktičnih, učinkovitih strategij. Razvijati nova znanja in pristope, ki so neuporabni za praktično uporabo, je zapravljanje časa.

Kakšen odnos imate do farmacevtske industrije, ki jo javnost najpogosteje vidi kot požrešen konglomerat, katerega cilj je le služiti in služiti?
Farmacevtska industrija nam je vsem v preteklih desetletjih boljšala življenje in pogosto preprečevala smrt. In verjamem, da nam bo vedno potrebna. Le število indikacij in bolezni, za katere nam bo potrebna, se bo morda zmanjšalo z napredkov celičnih in tkivnih terapij.

Naj vam zastavim še vprašanje, ki ga zastavimo vsem intervjuvancem v naši rubriki Uspešna Slovenija: Kakšni so po vašem mnenju pogoji za uspešno Slovenijo?
Malo več strateške, nesebične, nezavistne pameti, pa bo.