Šlo je za miroljubno šestmesečno protestiranje v sklopu globalnih protestov proti vladajočim elitam in izkoriščevalskemu sistemu, z željo po omogočanju dostojnega življenja vseh posameznikov in ustvarjanju odprte družbe, v kateri se bi lahko oblikovale avtonomne, neposredne, vključujoče in svobodne skupnosti.

Film je bil premierno prikazan na avgustovskem Dokufestu v Prizrenu, pred slabim mesecem pa je prejel vesno za najboljši celovečerni film na 17. festivalu slovenskega filma. Sicer pa ima Gačič kot samostojni novinar in režiser za sabo že dva kratka dokumentarna filma Večni Študent (2009) in Kupi me! (2011) ter portret Maka Sajka, naslovljen preprosto Mako (2013).

Je film Boj za začel spontano nastajati ob vzbrstu dogajanja pred Borzo?
Ne, snemanja sem se lotil načrtno. Glavno vprašanje mi je predstavljal obstoj šotorišča, torej sem vzel ta dva trenutka, ko se postavijo in pospravijo šotori, za začetek in konec. In tako kot naj bi "film bil življenje", se je med začetkom in koncem odvilo to življenje. Uporabil sem neposredni dokumentaristični pristop, tako da sem imel samo neki osnovni konflikt, ki je bil tukaj obstoj šotorišča, zgodba pa se je seveda odvijala po svoje. Vse, kar je na filmu, se je zgodilo brez kakega režijskega posega.

To filmarsko gibanje se je vzpostavilo okoli leta 1968 in je še danes eno temeljnjih gibanj v dokumentarizmu. V svetu je skoraj pretežni del dokumentarcev posnetih na ta način, pri nas je rahel manko teh filmov, se pravi posnetkov resničnosti, ki so nato zmontirani v dramaturškem redu.

Kako se je delo nadaljevalo, potem ko so se pospravili še zadnji šotori?
Materiala je bilo 120 ur, kar pomeni tri tedne gledanja po osem ur na dan. Za pregled in popis materiala sem potreboval eno leto, nato pa še eno leto za montažo. Že sam pregled in popis je pomemben prvi korak pri montaži, ker si organiziraš material v enote, ki bi ti lahko bile zanimive.

Tako da sem film v večini sam posnel, na začetku je bil z mano še sošolec Jan Perovšek. Nato sva ga z Miho Černecem prijavila na razpis ministrstva za kulturo za avdiovizualno področje, kjer smo dobili 23.000 evrov bruto. Za finalizacijo je ravno zneslo.

Kolikšna pa je bila vaša dejanska udeleženost v gibanju pred Borzo? Ste se tudi dejavno vključevali v postopke odločanja?
Ljudi, ki so šotorili pred Borzo, imam rad in njihove ideje so mi blizu. Zares mi lahko dajo misliti in praviloma tudi pri njih najdem politični razmislek, ki ga drugje ni. Sem mnenja, da ta svet pač ni tako lep, in spoštujem aktiviste, ki opozarjajo na to. V bistvu sem že leta in leta povezan s temi ljudmi, nisem pa bil kot aktivist pred Borzo. Z Juretom Engelsbergerjem, ki je poskrbel tudi za grafične elemente filma in za plakat, sva naredila priponke, ki sva jim jih dala za prodajo.

Seveda smo se tudi zelo veliko pogovarjali, sicer pa nisem imel tam šotora in spalne vreče, nisem skrbel za logistiko itd. Recimo, da sem bil neki "salonski podpornik" (smeh). Svoj angažma sem udejanjal prek snemanja, kar je zame idealno. Dejanja aktivistov pa seveda podpiram.

Čeprav ste si torej blizu z ljudmi, ki ste jih ujeli na film, se vam je uspelo ogniti kakemu romantiziranju njihovega početja. Dokumentarec prinaša tudi nekatere skorajda nelagodne trenutke …
Nikakor nisem hotel posneti kakega aktivistično-propagandističnega filma. K snemanju filma me je gnalo moje lastno prevpraševanje, ali je možen boljši svet. Protestov se udeležujem zadnjih petnajst let in me je malo gnalo tudi vprašanje, koliko je to sploh smiselno početi - ali lahko protesti res prinesejo spremembe ali pa je njihov rezultat, na primer, ustanovitev dveh novih političnih strank? Ta moja lastna vprašanja so bila zame neke čeri, na katere sem nekako nasedel.

In da - res obstajajo trenutki v filmu, ob katerih sem se tudi sam vprašal: "Ali je to res boljši svet?" - v smislu napisa Dobrodošli v boljšem svetu, ki ga vidimo na začetku filma. Kot primer: ali je res boljši svet to, da razpravljamo, kdo je upravičen do mikrofona pred borzo in podobno.

Ali je tudi v okviru takih gibanj neizogibno, da nekdo prevzame vlogo vodje? Do katere točke še deluje skupina, ne da bi jo nekdo eksplicitno vodil?
Pri avtonomnih gibanjih je večinoma seveda ideja nehierarhične oziroma horizontalne družbene ureditve. Vprašanje, ali je to mogoče, je tudi mene zanimalo. Jasno je, da se lahko posamezniki spontano organizirajo tudi brez vodje, ko gre za kaj manjšega, kot je na primer organizacija piknika. Vprašanje pa je, kako bi to bilo mogoče preslikati na raven celotne družbe. Aktivisti pred borzo so se posvečali delovanju njihovega šotorišča, kar je mogoče na ravni piknika, in ne celotne družbe.

Sčasoma pa seveda pridejo v ospredje tudi zelo različne osebne lastnosti, tudi zelo intimni detajli. Če že samo nekaj dni preživiš z nekom, se marsikaj razodene, kaj šele v pol leta.

Nekje bolj na začetku filma je mogoče slišati izjavo, da gre za okupacijo celotne družbe, saj so bili s svojim podpiranjem gibanja vključeni tudi ljudje, ki nikakor niso aktivisti. Je to nekoliko pretenciozna ideja?
Na začetku je bilo res neverjetno, kako so ljudje podpirali gibanje in pomagali na različne načine. Nekateri so prinašali praktične stvari in hrano, kdaj je bilo tudi po šesto evrov skupnega denarja. V teh začetnih fazah je bilo vzdušje res tako izjemno, da taka izjava niti ni bila pretenciozna. Tudi ena javnomnenjska raziskava je takrat pokazala, da protestnike pred Borzo podpira devetdeset odstotkov vprašanih.
Sčasoma je začela zunanja podpora upadati in tudi ljudi, ki so vztrajali pred Borzo, je bilo vse manj …
Če si aktivist, je zelo težko, saj je tvoj cilj globalna sprememba družbenega sistema in je seveda zelo težko uresničljiv. Tukaj ne govorimo o čem tako konkretnem, kot je na primer odprava šolnin. Aktivisti sporočajo, da je to treba živeti, saj je to kontinuiran proces, in tudi ko dosežeš neko spremembo, je treba tudi delati za to, da se ohrani ta sprememba.

Tako, da je res, če neki novinar po tridesetih dneh vpraša, ali se je kaj spremenilo na bolje, mogoče tudi nimaš kaj konkretnega povedati. Žal ni tako preprosto. Sem pa mnenja, da bi morali pred Borzo priti tudi ljudje, ki gibanju niso bili naklonjeni oziroma so ga kritizirali, in to svojo kritiko predstaviti tam. Morda bi jim tudi uspelo kaj konstruktivnega prispevati, vzpostaviti kak konsenz. Pomembno bi bilo usmeriti pozornost tudi na te ljudi, del odgovornosti je tudi njihov. Lahko je kritizirati s kavča.

Tukaj je še dejstvo, da je Ljubljana pač majhno mesto. Če se komaj nabere 120 ljudi pred borzo in se jih pozneje polovica preseli na filozofsko fakulteto, kjer je potekala zasedba Mi smo Univerza, je težava, ker je osnovna celica premajhna, da bi se lahko kaj zares zgodilo.

Prej ste omenili primer piknika. Če bi se torej lotili organizirati nekaj tako preprostega, bi imeli opravka s popolnoma enoznačnimi pojmi - kot sta pijača in hrana. V primeru "spreminjanja sveta na boljše" pa imamo v veliki večini opravka z abstraktnimi pojmi. Prihaja do težav tudi, ker si vsak nekaj svojega predstavlja pod določenim pojmom?
Na neki način je to težava, na drugi pa je to tudi lepota teh gibanj. Tudi tukaj so se označevali za gibanje gibanj, ne gre za unificirano celoto. Po njihovem idealu naj bi bile se vse te različnosti zmožne uskladiti, da bi dosegle skupni cilj kljub svojim parcialnim interesom, kar je seveda zelo težko.

Sicer pa aktivisti iščejo trenutne konsenze, ne težijo za absolutnimi. Ni bil namen doseganje kakih velikih dogovorov, da bi lahko potem vsi korakali pod isto zastavo. Veliko se je dogajalo na ravni delavnic, kjer si se lahko marsikaj naučil, na primer kaj pomeni financializacija družbenih odnosov in podobno.

Vendar, kot vidimo v filmu, začnejo sčasoma posvečanje družbenim težavam preglašati osebnostne težave, kar privede tudi do tega, da postanejo te glavna težava same zasedbe. To pomeni, da se nato večinoma posvečajo temu, kaj bi se naj sploh zmenili.

Zanimivo je, da so pred Borzo prihajali tudi upokojenci oziroma starejši ljudje, ki idej aktivistov niso videli kot nekaj "eksotičnega" …
Gospod Niko, ki je kar precej prisoten v filmu, ima iste težave, kot na primer jaz sam, saj se mu politični sistem, ki ga imamo, zdi slab. In ker veliko razmišlja o teh stvareh, je v gibanju lahko našel neki kanček upanja. Gre za željo po novih idejah, saj ljudje preprosto ne verjamejo več v politično ureditev, ki jo imamo. On je večkrat tudi dobro poudaril, da ga zelo moti, da Karel Erjavec uporablja besedno zvezo naši upokojenci. To je vsakič pokomentiral z "jaz nisem njegov upokojenec".

Čeprav smo zdaj morda kar v stanju rahle naivnosti, ker se je zamenjala oblast. Vendar moram izpostaviti, da člani poslanske skupine stranke Mira Cerarja kar nočejo dajati izjav novinarjem. Plačo pa seveda prejemajo (nasmešek). Tukaj bi morali doseči konsenz! Če želijo, naj si vzamejo čas, da se seznanijo s svojim delom, ampak naj do takrat pač ne bodo plačani.

Posebno razsežnost doda filmu tudi glasba Damirja Avdića, znanega tudi kot bosanski psiho, ki je zagotovo prava izbira za tovrstno temo. Kako je nastala njegova glasbena spremljava?
Zanj se je v bistvu odločil Miha, ki je že sodeloval z njim. Še posebej super je to, da ima Damir tudi podobne poglede kot jaz. Film smo mu dali, da si ga je doma v miru pogledal, nato pa je prišel k nam s kitaro in efekti ter odigral svoje ob gledanju filma, tako da smo ga posneli v živo. Moram dejati, da sem tudi sam čisto navdušen nad glasbo, ki jo je ustvaril za film.