Specialistka družinske medicine, svetovalka na ministrstvu za zdravje, strokovna direktorica Zdravstvenega doma Ljubljana doc. dr. Tonka Poplas Susić, dr. med., spec., je letos prejemnica nagrade evropski zdravnik leta, ki ga podeljuje Evropsko združenje zdravnikov družinske medicine Wonca. Nagrada je namenjena promociji celostnega razvoja družinske medicine, povezovanja in partnerstva, prejmejo pa jo zdravniki, ki so po mnenju mednarodne komisije pustili pomemben pečat na zdravju posameznika in skupnosti s pomočjo lastnih prispevkov k zdravstveni oskrbi in stroki.

Z zdravnico, ki je pionirka na področju uvajanja referenčnih ambulant v Sloveniji, smo se pogovarjali o stanju v slovenskem zdravstvu, referenčnih ambulantah in koristih za bolnike, zdravnikih na zavodu in zdravnikih, ki jih ni, ter nuji po vzpostavitvi komunikacije med zdravniki in bolniki ter zdravniki, ki obravnavajo istega bolnika. Vabljeni k branju.

Ste dobitnica naziva evropska zdravnica leta 2014, ki se podeljuje glede na kriterije, ki se nanašajo na pozitivne premike in prispevke na področju družinske medicine. Vi ste pionirka na področju uvajanja referenčnih ambulant v Sloveniji. Kakšna je torej razlika med referenčno in t. i. navadno ambulanto, predvsem z vidika bolnika. Lahko pojasnite?
Kar najbolj na kratko. Ambulanti se pridruži diplomirana medicinska sestra, ki v celoti vodi preventivo in obravnavo kroničnih, a urejenih bolnikov. To je zelo na kratko povedano, je pa bistveno. Celotna obravnava je določena zelo natančno, s protokoli, kar pomeni, da se resnično natančno ve, kaj in kako se nekaj naredi, in to velja tako za sestro kot zdravnika, torej za ves tim, ki deluje skupaj. Protokole smo določili oziroma se zanje dogovorili skupaj s kliniki, kar pomeni, da je neki bolnik enako obravnavan tako na osnovni stopnji kot pri specialistu, ki ga zaradi svojega stanja pač potrebuje. Diplomirana medicinska sestra, ki deluje v ekipi, je ustrezno izobražena, saj smo pripravili poseben niz izobraževanj (mi jih imenujemo moduli), kjer smo "dali čez" vse bolezni, ki so značilne in v okviru katerih se sestra nauči vsega, kar je v protokolih dogovorjeno. Gre za desetstopenjsko obravnavo bolnika in natančno določeno črto, ko pri obravnavi nastopijo druge veje medicine, ker mi v družinski medicini nimamo ustreznih aparatur, laboratorija itd. In to je tista dodana vrednost.

Potem pa so napoteni naprej k specialistom prek napotnic.
Da. Potem sledi napotitev ...

Ima diplomirana medicinska sestra zdaj več konkretnih nalog?
Da, izjemno konkretne in specifično določene naloge. Na primer: na področju preventive uporabljamo kar nekaj vprašalnikov, ki smo jih pripravili skupaj z NIJZ-jem za preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni. Če na podlagi tega obsežnega vprašalnika sestra odkrije, da je kje pri bolniku večja težava, je natančno določeno, kaj je treba storiti. Če na primer na področju preventive "dobiš" zdravega človeka, ga povabiš čez npr. pet let ali določeno obdobje spet nazaj na kontrolo. Ali če vprašalniki pri nekom odkrijejo odstopanja pri npr. maščobah, sladkorju, povečano telesno težo, nagnjenost k depresiji, je v skladu s protokoli določeno, kako ravnati, ali če pri vseh točkah diplomirana medicinska sestra v seštevkih vidi, da bi lahko šlo za bolezen, bolnika takoj usmeri k zdravniku. Podobno je pri kroničnih bolnikih, ki svojo bolezen poznajo.

To verjetno pomeni, da ima zdravnik več časa za bolnika. V nekem intervjuju ste zelo natančno navedli, koliko minut si preobremenjen družinski zdravnik lahko privošči za pacienta in koliko bi jih dejansko potreboval.
To je bila študija, narejena okoli leta 2006, v kateri so zdravniki izključno za potrebe študije s štoparico merili, koliko časa je bil posamezni bolnik pri njih. Na podlagi tega so bili izračunani povprečni časi obiska, ki so znašali okoli sedem minut. Ampak to je res zelo študijsko določeno. V obravnavah bolnikov se zdravniki tega seveda ne držimo. Razlog je preprost. Morda za bolnika res porabiš več časa, ampak prav zaradi tega mu ne bo treba priti na obisk k zdravniku še drugič in tretjič. Ker je "naučen", ker ve, kako se odzvati, ker ve, kako prilagajati zdravila glede na svoje stanje, ker smo ga opolnomočili. In to je tisto, kar je po mojem mnenju edino pravilno, da bolnikom damo.

Tega se pravzaprav nauči pri diplomirani medicinski sestri?
Ali, če je treba, pri zdravniku. Pri obeh. Pomembno je, da sam zna, da ima znanje, kako ravnati. Npr. če se kroničnemu bolniku stanje na neki način spremeni, se zaveda: aha, to je to, če se mi zgodi to in to, moram torej odmerek zdravila za toliko in toliko povečati, potem moram itd. Torej ve, kaj je njegov naslednji korak. In vse to je zelo, zelo sledljivo. In to je tisto, česar do zdaj nismo počeli v osnovnem zdravstvu. Nismo toliko vlagali v ljudi. Veljalo je namreč: "Aha, če ne bo kaj v redu z vami, pa pridite nazaj ..."

Izobražujemo bolnike?
Da, tako je. Tudi to.

Tudi vi že nekaj časa vodite referenčno ambulanto, zato vaša opažanja prihajajo iz prve roke. Kakšna je torej vaša osebna izkušnja? Je bila vaša referenčna ambulanta prva?
Ne, nisem imela prve. Preden smo uradno začeli projekt, smo sicer zadeve preizkušali, saj ne moreš začeti projekta, če ne veš, kako bo deloval, in si brez izkušenj. V tem smislu je bila moja ambulanta res prva, a mnogo mesecev pred formalnim začetkom ... Ko se je projekt začel, pa nisem začela takoj, ker bi potem rekli: aha, Bog je naprej sebi brado naredil in potem za vse druge poskrbel ... (smeh) ... Tako da sem začela leto dni in tri mesece pozneje - junija 2013. Skoraj slabo leto se ni skoraj nič poznalo, da je ambulanta zdaj referenčna, kvečjemu več dela je bilo. Če odkriješ več bolnih, več ljudi pač pride k tebi, k zdravniku.

Naslednja zelo pomembna točka, ki sem jo opazila, pa je utečenost delovanja celotnega tima, torej zdravnika, diplomirane medicinske sestre itd. Lahko rečem, da se v moji ambulanti mojemu timu zgodi tudi to, da imamo le 28 ljudi od prejšnjih 46 na dan. To pa je že uspeh.

Torej gre za proces, pri katerem se učinkovitost kaže na dolgi rok.
Da, ampak še bolj na dolgi rok pa je pomembno zdravje pri posamezniku, v katerega zdaj vlagamo, pa se to še nikjer ne pozna ... Nasprotno, zdaj se predpiše morda celo več zdravil, morda imamo celo več napotitev, ampak preventiva je tista, ki se bo dolgoročno poznala kot t. i. cost-benefit v populaciji.

A v tem času se je razkrila tudi globoka kriza zdravstvenega sistema. Je kriza ta proces ustavila; morda še natančneje, koliko ambulant se je načrtovalo in koliko jih dejansko imamo? Cilj 300 referenčnih ambulant v letu 2013 najbrž ni bil dosežen?
Je bil. Na začetku smo načrtovali, da bo takšnih ambulant samo 40, ampak ker je bil interes tako velik, je takratni minister z direktorjem zavoda za zdravstveno zavarovanje našel možnost, kako projekt vzpostaviti kot dolgoročnega. Takratni načrt je predvideval 164 novih referenčnih ambulant na leto, kar pa se je leta 2013 zaradi finančne krize ustavilo in znižalo na 82. Ampak čisto ustavilo se pa ni in tudi letos je načrtovanih 82 novih referenčnih ambulant. Zdaj jih imamo 352, tako da naj bi jih bilo do konca leta 434. To pa je pravzaprav že polovica.

S ciljem, da bi bile vse družinske, splošne ambulante referenčne ambulante?
Da in cilj je bil, da bi se to zgodilo do let 2016/17 z dinamiko 164 ambulant na leto, zdaj pa bo proces pač potekal počasneje, razen če država ne ugotovi, da je to res osnovni projekt zdravstva, da je vredno bazo v osnovnem zdravstvu, ker je to tako pomembno, narediti čim prej, v čim večjem obsegu, ker imaš potem mir naprej in bo pozneje manj napotitev in drugih obravnav.

Se srečujete s težavami tudi na stroškovni ravni? V tim je treba uvesti diplomirano medicinsko sestro, torej odpreti novo delovno mesto, človeka, ki bo za to delo plačan.
Težav v kontekstu, da bi bilo težko dobiti diplomirano medicinsko sestro, ni, ker jih imamo dovolj in kar nekaj jih je brezposelnih. Bolj je težava to, da je treba diplomirano medicinsko sestro, ki pride na to delovno mesto, ustrezno izobraziti, uvesti v delo. Ta kader je treba plačati, kar pomeni, da mora zavarovalnica nameniti denar za diplomirano medicinsko sestro in, kar je še izjemno pomembno, upoštevati, da je "laboratorija" bistveno več. Osnovno zdravstvo ima zelo ozka vrata, izjemno malo sredstev je namenjenih diagnostiki, pri tem pa osnovno zdravstvo pravzaprav nima drugega kot laboratorij, naslednje stopnje so že napotnice ... za rentgen, ultrazvok ... In tukaj se že vidi korist referenčnih ambulant, saj je s pomočjo laboratorijskih preiskav zdaj res mogoče nadzirati tisto, kar je pri nekem bolniku problematično, npr. letne spremljave stanja elektrolitov, retentov, jetrnih testov itd. To je zdaj v okviru referenčnih ambulant veliko bolje.

Torej težav s sredstvi v tem pogledu ni? Vam nihče ne reče, da ne morete imeti referenčne ambulante, ker nimamo denarja za diplomirano medicinsko sestro?
Sredstva so težava na zavarovalnici. Če nam jih zavarovalnica zagotovi, nam ni težava nekoga zaposliti ... In če gledamo, da je zavarovalnica bolj ali manj v minusu, je jasno, da je težko zagotoviti ta denar. In zaradi tega se je to zaustavilo.

Kako je z družinsko medicino v tujini, npr. v Evropski uniji? Imajo sistem, podoben referenčnim ambulantam, ste se morda zgledovali po sistemskih ureditvah iz tujine?
Sistemi dela v razvitem svetu temeljijo na preventivi, na uvajanju preventive in na zavedanju, da bodo v prihodnosti največje breme sistema kronične bolezni. In tudi sistem dela je na tak način usmerjen. Koncept kot model, ki smo ga pri nas vzpostavili, pa temelji na želji po načrtovanem delu in je oprt na študije, ki kažejo, da je sistem lahko učinkovit, če prihaja iz potreb, in sicer prebivalcev, zdravnikov in specialistov. Skratka skupaj se moramo dogovoriti, kako bomo nekaj naredili. Tako smo recimo preučili, kako so sistem napotnic in odpustnic urejali v Angliji, in to že 30 let nazaj, in kako se je stroka dogovorila med sabo. In tudi nam se je uspelo izredno dobro dogovoriti s kliniki, da smo te poti med nami vzpostavili. Da pa si prebivalstvo želi celovite preventive - prav na to merimo v referenčnih ambulantah -, pa je pokazala neka druga raziskava o neki povsem drugi z zdravstvom povezani temi. Namenjena je bil preventivi nečesa drugega, a so se ljudje v okviru te raziskave spraševali: "Pa zakaj me samo to sprašujete, saj ni samo to moja težava", "Saj nimam samo teh težav, imam še druge težave", "Zakaj enkrat ne naredite raziskave tako, da se povpraša o vsem". Skozi vso omenjeno raziskavo se je ponavljala izražena želja anketirancev, da je zahteva po preventivi širša, in iz tega smo izhajali.

Če se dotaknemo še splošnega stanja na področju družinske medicine. Primerjave in analize kažejo, da je družinskih zdravnikov premalo in ostajajo preobremenjeni, število bolnikov se zaradi povprečja zvišuje ...
To dejstvo se z referenčnimi ambulantami ni čisto nič spremenilo. Dobili smo diplomirano medicinsko sestro, ki je prevzela nekaj dela od zdravnika, a zdravnikov je še vedno premalo; glavarina je še vedno previsoka, ne glede na to, da je bila mreža sredi jeseni na zdravstvenem svetu sprejeta in da je cilj 1.500 ljudi ali 2.300 količnikov, kar pač prej dosežemo, tako da je to naslednji korak, ki ga moramo izpeljati.

Mehanizem, kako, je bil pa v stroki pravzaprav že dorečen, in sicer s t. i. učnimi ambulantami. Gre za to, kako v sistem zakonito spraviti nove zdravnike, da prevzamejo od starejših, ki imajo veliko, preveliko glavarino, del te in postanejo nov tim v osnovnem zdravstvu. V letih 2011/12 so učne ambulante že začele delovati, ampak mislim, da je bila potem težava pomanjkanje sredstev, in so se ustavile. Zdaj pa je spet velik interes in posluh na ministrstvu, da se ta koncept oživi, je pa seveda finančno pogojen. Nova ekipa v sistemu namreč stane okoli 100 tisoč evrov za splošno ambulanto ali okoli od 130 do 140 tisoč evrov za referenčno ambulanto - na letni ravni. Toliko to stane. Za plače, za laboratorije, materialne stroške ... za vse.

O družinski medicini v javnosti ne govorimo veliko. Zdi se nekako potisnjena v ozadje. Je stanje morda paradoksalno? Navsezadnje se bolnik, če ne gre za urgentno stanje, vendarle najprej zateče k svojemu osebnemu zdravniku; zdi se, da so potrebe na tem področju največje. Ali je družinska medicina na sistemski ravni zapostavljena in deležna manj pozornosti, kot bi jo potrebovala?
Zadeva je taka. Zadnjih nekaj let delovanja ne more spremeniti zgodovinsko nepravilno utečenih tirnic, ki so bile v preteklosti vzpostavljene. Šele v devetdesetih letih ali celo pozneje smo dobili katedro za družinsko medicino, kar pomeni, da se je šele takrat začelo govoriti o njej kot stroki. Od leta 2002 je zanjo obvezna specializacija, prej je lahko bil družinski zdravnik tudi nekdo, ki ni bil specializiran zanjo, kar za druge veje medicine ne velja. Zadnja leta pa se nas v družinski medicini le nekaj bolje sliši. A je v nekaj letih nemogoče spremeniti preteklih 20 let neustrezne prakse. Potrebovali bomo kar nekaj časa za potrebne spremembe. Med njimi tako nujno potrebujemo tercialno institucijo, na katero se lahko obrnemo in ki bo tista, ki odloča - osnovni mehanizem torej. Potem bomo lahko popravljali pomanjkljivosti. Tudi to, zakaj se je pred toliko leti odločilo, da je osnovna plača nekoga, ki pride v osnovno zdravstvo, za dva razreda manjša od plače nekoga, ki pride nekam drugam. Tudi to napako bo treba popraviti.

Je tudi zato manj zanimanja za družinsko medicino med študenti?
Tudi. Študente, ki jim predavam, po koncu predmeta vprašam, ali koga zanima družinska medicina, pa morda kak študent sramežljivo dvigne roko. Potem pa vprašam, kaj je razlog nezanimanja, in nekoč mi je neki študent zelo slikovito odgovoril: "Kaj sprašujete? Glejte, izračunajte. Če grem na specializacijo družinske medicine, imam avtomatično za dva razreda nižjo plačo. Potem pa nekdo gre v klinični center in v operacijsko dvorano ter dobi dodatka za od štiri do šest razredov. Vse življenje imeti nižjo plačo za šest razredov? Izračunajte, koliko avtomobilov si lahko kupite." Tudi tako razmišljajo.

Kako torej motivirate študente na fakulteti, kjer navsezadnje tam tudi poučujete, da bi se odločali za družinsko medicino?
Tista ura predavanj je premalo za motivacijo, pomembnejših je tistih šest, sedem tednov, ki jih preživijo v naših ambulantah. Tukaj vidijo, kako delamo. Najhuje jim je videti, kako se obilo npr. rentnih teženj, socialnih momentov, posledic mobinga, nesoglasij na delovnem mestu, nesoglasij v družini prenaša v ambulanto, in potem mi pravijo, da zaradi tega ne bodo družinski zdravniki. Potem je tu še ogromno administracije itd. Po drugi strani pa tisti, ki začuti to širino, pogosto presenečen pravi: "Vse to je treba znati?" Vidijo, kako široko znanje potrebuješ. In tisti študenti, ki to začutijo, ki jim je to drago, se ne bodo poslovili od družinske medicine.

Na zavodu za zaposlovanje je bilo v nekem obdobju prijavljenih okoli 200 brezposelnih zdravnikov, hkrati pa je zdravnikov premalo?
Ampak to je nonsens, ki se lahko zgodi samo v Sloveniji. Po drugi strani pa ne moreš dobiti zdravnika, pa bi ga rad zaposlil. Če se ne motim, je takrat umanjkal en razpis za specializacije, in to pomeni, da je 80, 100 ali celo več specializantov ostalo v sistemu in čakalo na naslednje razpise. Razpisi so seveda spet odvisni od financ, od denarnih sredstev, ker specializacija pomeni novo delovno mesto za zdravnika. Popolnoma nepotrebno. Vlagamo v kader, da dokonča fakulteto, in ga potem pustimo na zavodu za zaposlovanje. To je stroškovno veliko večje breme kot pa poiskati sredstva in te kolege zaposliti.

A po drugi strani je težko dobiti družinskega zdravnika nekje zunaj večjih centrov ...
Ne samo tam, tudi pri nas. Zdaj bi jih zaposlili. Za Bežigradom štiri, v celotnem zdravstvenem domu, mislim, okoli devet. Ni zdravnikov. Ni zdravnika, ki bi se zaposlil. Nimamo ga kje dobiti.

Tudi teh, ki so na zavodu?
Ti morajo imeti specializacijo. Kratkoročno smo njihovo situacijo reševali na področju sobnih zdravnikov. Ti morajo imeti mentorje in so delali za določen čas. Tako smo za zelo kratko obdobje razbremenili sistem, a težava mladih zdravnikov je, da še ne morejo samostojno delati. Rešitev je v tem, da gredo čim prej v sistem specializacij, da jih dobimo kot specializante in na ta način pridobimo kader.

Če sem prav razumela, so na zavodu mladi zdravniki, ki ne morejo dobiti specializacije, po končanju katere bi se lahko zaposlili npr. za Bežigradom itd., kjer zdravnika potrebujemo zdaj, a ga ne moremo dobiti, ker ga ni? Tu je ta "napaka"? V sistemu?
Da. Študent medicine po končanem študiju ne more kar priti na delo. Ne le na kardiologijo, tudi v osnovno zdravstvo ne. Mora opraviti specializacijo in po izpitu prevzame kompletno delo. Tako je pri nas. Specializanti znajo delati določene zadeve zelo dobro, se pa ne morejo orientirati. Potrebujejo približno leto, leto in pol, da lahko prevzamejo svoje področje.

Krivda sistema?
To je bila ta problematika z razpisom. A nikoli ni toliko razpisov, da bi lahko vsi začeli delo. Razpisi so dvakrat letno, tako da se je tudi prej nekaj mesecev čakalo, da si prišel v sistem. A nikoli se ni čakalo toliko časa. Potem so nekateri dejali, da pa mogoče pri nas (na družinski medicini, op. a.) ni potrebna specializacija. Tudi to je možnost, če gremo korak nazaj v kakovosti. Glede na to, da se v vsem primerjamo z Evropo, v tem ne vidim rešitve, to je zame nazadovanje. Končno smo družinski medicinci leta 2002 postali enakopravni na področju specializacije, zdaj bi pa stopali nazaj? Rešitev je v tem, da ko greš v sistem, čez nekaj let postaneš samostojen in prevzameš delo.

A nekaj bi še rada poudarila. Včasih, ko smo v npr. Ljubljani iskali zdravnike, so v Ljubljano radi prišli iz npr. Sežane, s Celjskega ... Zdaj tudi teh ni. Ni zdravnikov in tukaj je primanjkljaj viden ter kaže, da je treba težavo reševati čisto načrtno. Zbornica je nekaj že naredila na tem področju, saj je število razpisanih mest na področju družinske medicine v sorazmerju z drugimi specializacijami zdaj večje kot prej.

Še k splošnemu stanju v zdravstvu. Nekateri nedavni primeri, ki so prišli v javnost, so to zelo razburili (primer Nekrep, smrt na celjski urgenci zaradi napotnice, dogajanje na otroški srčni kirurgiji ...) in ugled zdravnikov v javnosti omadeževali.
Absolutno se izrecno in nikakor ne morem strinjati z načinom komunikacije prek medijev. Ne vem, zakaj smo zdravniki taki, da mislimo, da bo nekdo drug uredil nekaj, kar moramo sami narediti. To je nesprejemljiva zgodba. Tako kot v ambulanti nosiš odgovornost za tistega bolnika, ki ga srečaš, do takrat, ko ga odrešiš težav, ko ozdravi ali se njegovo zdravje izboljša, tako nosiš v sistemu reševanja enako odgovornost do tistega trenutka, ko je to dogovorjeno. Kako se dve stroki ne moreta dogovoriti med sabo? In kako je lahko administrativna težava napotnice tista, ki oteži pregled pri zdravniku? To so koncepti, ki, če dejansko so taki, kot je bilo opisano, pri katerih je treba apelirati na zavarovalnico, da tega administrativnega ukrepa na tak način ne spoštuje. In mora dovoliti, da se overovi urgentno stanje. Za kar pa vseeno mislim, da je že tako urejeno.

Govorim iz lastnega primera, ko me je obiskala bolnica, ki se ji je akutno poslabšala neka zelo huda bolezen. Šla je takoj k svojemu kliničnemu zdravniku, ki ji je dejal, da potrebuje napotnico. In se je oglasila v splošni/referenčni ambulanti, kjer sem nadomeščala njeno zdravnico, in če gre za napotnico, moraš pač imeti več informacij, saj jo je treba izpolniti. Tako sem pregledala njeno kartoteko in glede na podatke in njeno stanje ugotovila, da bi jo morali pri kliniku specialistu sprejeti. Poklicala sem na kliniko. Pogovor je bil tak, da ga ne bi želela obnavljati, ampak ko sem razmišljala o tem, sem ugotovila, da se to najbrž dogaja tudi drugim družinskim zdravnikom. Napisala sem pismo zdravnici, ki se ni želela pogovarjati, in njenemu strokovnemu direktorju o tej problematiki. Tudi na zavarovalnici sem zahtevala jasen odgovor, ali bolnik, ki ima celoletno napotnico, vso dokumentacijo in se mu bolezen poslabša, res potrebuje novo napotnico. In so mi povedali, da ne, da se taki primeri tolerirajo, le označiti je treba, da gre za poslabšanje in da se to dovoljuje. Tudi to sem napisala v pismo, katerega cilj je bil povedati, da nam bo uspelo izboljšati sistem, ko se bomo vsi skupaj trudili okoli istega bolnika, ne pa da drug za drugega mislimo, da nam nalaga neko dodatno breme. In v tej konkretni zgodbi je bilo treba bolnici pomagati, zato sem napisala, da rešitev vidim samo v tem, da začnemo sodelovati. Dobila sem zelo pozitiven odgovor. Napake se lahko dogajajo na vseh straneh, začeli smo razpravo in posledica tega je širša, saj načrtujemo pogovor celotnega kliničnega centra oz. predstojnikov enot in naše območne enote zavarovalnice. Upam, da bomo na tem sestanku rekli: "Čakajte malo, gre za ljudi, mi smo tu zaradi njih ... Začnimo se pogovarjati kot zdravnik z zdravnikom za dobro nekega človeka." Prepričana sem, da moramo narediti osnovno enoto; ne le izbrani zdravnik s timom in bolnik, ampak tudi klinični specialist, h kateremu je bil bolnik napoten, in da je to osnovna celica, ki mora komunicirati.

Ampak naj poudarim, tudi bolnik ima svojo nalogo. Če ne bo odgovoren za to, kar se mu naloži, kar se ga prosi, čemu naj sledi ... tudi on mora odgovarjati za svoj del. Žal mislim, da se mora morda zgoditi tudi to, da bom jaz kot izbrani zdravnik rekla bolniku: K temu zdravniku pa ne hodite, ker ne bomo dobro sodelovali in ne boste ustrezno obravnavani ... In tako se bo počasi začela izboljševati tudi kakovost nas kot posameznikov.

Zdaj govoriva predvsem o komunikaciji zdravnikov z zdravniki ...
Pa tudi o komunikaciji s pacienti. A mislite, da bi se primer Rene zgodil, če bi nekdo tej mamici razložil več in bolje? Prav, morda bi se, ker so lahko tudi drugi momenti v ozadju, a vendar ... Osnova je, da nekdo mora vedeti, kaj se dogaja in kakšne so možnosti, ne pa da domov dobi pismo, v katerem piše le "tako in tako".

Javnosti se zdi, da so zdravniki kot organizacija, nikakor ne kot posamezniki (ne želim posploševati, saj navsezadnje slišimo tudi mnogo pohval bolnikov), nekakšna zaprta združba, ki ob najmanjši kritiki poskoči, se zapre in da od sebe zelo malo vsebinskih informacij, ki bi odgovorile na vprašanja javnosti, in hkrati obsoja kolege, ki so si drznili izpostaviti konkretne nepravilnosti. Komentar?
Te zadeve je treba gledati nekoliko bolj na vsebinski ravni. Tega ne znamo gledati vsebinsko, ne znamo zadev povezovati z vsebino.

Kot ste rekli prej, zdravniki se zaprejo. Ko sem kot predstojnica reševala pritožbe bolnikov, sem ugotovila, da je najbolje, ko rečeš bolniku: Da, tega nismo vedeli, to smo naredili v tistem trenutku tako, ker smo bili prepričani, da je tako najbolje, se je pa pozneje izkazalo drugače. Povejte, kaj mislite ... In ljudje razumejo. Res razumejo.

Da se zdravniki zaprejo, pa je po svoje krivda sistema, ker je pri nas tak, da mora biti nekdo obtožen oziroma da bi bolnik dobil satisfakcijo, odškodnino, mora biti dokazan namen. Kar pomeni, da si nekaj naredil namensko. Ni napak, spodrsljajev ... Npr. lahko se zgodi, da se pri operaciji kolka prereže živec. Kateri kirurg, ortoped bi to načrtno naredil? Noben. To se je pač zgodilo. Ampak da bi bolnik dobil odškodnino, mora biti dokazan namen. To je zavarovalniški sistem. V svetu in tudi pri nas se napake žal dogajajo. In to, da se nekaj prizna, ne more biti potem razlog za obtožbo. To je treba popraviti. Upam, da bomo tako zreli, da bomo v to smer lahko šli.

Tole vprašanje se bo morda zdelo malo za šalo, a je del stvarnosti. Danes, v dobi spleta, marsikdo še pred obiskom zdravnika preverja svojo diagnozo, še preden je ta postavljena. Je "googlanje" diagnoz, v katerem se bolnik oboroži z informacijami, slabost ali korist za bolnika, ki pride k zdravniku? Je morda po eni strani bolje poučen in lahko zastavlja prava vprašanja ali nepotrebno krati čas zdravniku. Kaj mislite?
To je za nestrokovnjaka zelo nevarno početje. Spletne strani, do katerih ljudje dostopajo, če ne gre ravno za kak strokovni forum, velikokrat niso dobre spletne strani. Na primer: nekdo, ki ni strokovnjak, bo nato pri sebi opazil določene znake, ki se mu bodo zdeli strašno pomembni in bo iskanje nadaljeval po teh znakih in pri tem lahko gre v zelo napačno globino. Prišel bo k zdravniku in začel razlagati te znake, tisto, za kar je prepričan, da čuti, in kar lahko zdravnika izjemno zavede. Včasih je namreč pomemben kak znak, ki ga ljudje sploh ne opazijo. Kot zdravnica lahko vprašam bolnika, ali se je zadihal, ko je prišel do ambulante po stopnicah. Znak, ki ga bolnik pri sebi nikoli ne bo opazil ali pomislil nanj. Ali pa reče, da nikoli ne gre po stopnicah. In ga vprašam, zakaj pa ne, in reče, da pač ne more. Ne zmore. Takšne malenkosti so za zdravnika lahko pomembne, pa jih bolnik pri sebi spregleda, gleda pa zadeve, ki so iz njegovega zornega kota pomembne, in pleza v napačno smer. Zato je najbolje, da gre k zdravniku, da mu pove, kaj čuti, in počaka na odziv zdravnika. Najslabše je, ko pride s kupom natisnjenih listov. K meni so prišli tudi s 60 stranmi diagnoze o tem, kaj jim je, prepričani, da je točno tako in je to treba zdraviti tako in tako, ker tam piše, ter da je nujna ta in ta preiskava .... To je najslabše. Zdravnik ima nato veliko dela s tem, da takšnega bolnika prepriča, da mogoče ne razmišlja v pravi smeri. Naj bom jasna. Dobra je ozaveščenost bolnikov, dobro je njihovo opravnomočenje ... Bolniki morajo vedeti, ampak morajo imeti pravilne strokovne informacije.