Priznanje je Babnikovi prinesel njen tretji roman, lani izdana Sušna doba, ki se po odmevnem prvencu Koža iz bombaža vrača v afriško pokrajino, predvsem proti z mitologijo in magijo prežetim horizontom Burkina Fasa in Malija; ob tem suvereno obračuna z v zahodni družbi globoko vkoreninjenimi rasnimi stereotipi v zvezi z afriškim kontinentom. ("Spominjam se, da smo bili vsi goli, z velikimi trebuhi," v romanu pove njen afriški protagonist Ismael. "V tem ni nič literarnega ali posebnega, nič magičnorealističnega, takšni smo bili, tako smo se nosili.")

Sušna doba popisuje ljubezensko razmerje, v katerem sta stereotipni vlogi obrnjeni: ona je 62-letna oblikovalka, ki je iz Evrope pribežala zaradi tragične družinske zgodbe, on pa 27-letni Afričan, ki je odraščal na cesti. Njuno sprva predvsem erotično razmerje, s katerim drug drugemu tešita osamljenost, se izrisuje na ozadju harmatana, sušne dobe, "ko tako narava kot ljubezen ne moreta zacveteti". Če se knjiga na prvi pogled bere kot pripoved o norosti, samoti in užitku, pa Babnikova pravi, da je tudi delno avtobiografska izpoved ženske, "ki si ne jemlje samo mladega moškega telesa, ampak tudi prostor za svoje ustvarjanje".

Več o romanu, sodobni afriški književnosti in tradicionalnih predsodkih do Afrike, na katere Babnikova še vedno naleti med Slovenci, pa v spodnjem intervjuju.

Predstavljam si, da vas je kot študentko primerjalne književnosti Afrika najprej pritegnila s svojo literaturo. Kdaj je ta fascinacija postala dovolj velika, da ste odrinili na pot, in kako je potekalo vaše spoznavanje Afrike iz prve roke? Kaj ste odšli tja iskat?

Nekoč sva se z urednico Dragico Veskovič peljali z enega izmed literarnih srečanj, menda je bil Slovenj Gradec, in prišli do ideje, da tole "moje" potovanje v Afriko verjetno ni bilo naključno. Zaradi svetlobe, zaradi posebne človeškosti in miline, ki jo premorejo Afričani, in verjetno tudi zaradi njihovega dostojanstva in humorja. Vse to me spravlja v neko posebno razpoloženje, da v mestu Bobo Dioulasso, kjer občasno prebivam s svojo družino, lažje pišem kot pa v Ljubljani. Uradno sem seveda v Afriko najprej odšla zaradi knjige Sonje Porle, Črni angul varuh moj, čeprav ne zanikam, da ni posredi bila tudi mladostniška zvedavost, morda celo objestnost, pozneje pa se je ta zagledanost prevesila v prebiranje afriških pesnikov, od Soyinke do Clarka, ter seveda pisateljev, kot so Chinua Achebe, Helon Habila, Chris Abani, Chimamanda Ngozi Adichie in mnogi drugi. Je pa Afrika na meni pustila tolikšen odtis ravno zaradi tega, ker sem jo doživela v svojih zgodnjih dvajsetih. Če bi tedaj odšla v New York, potem bi bilo to mesto verjetno moje pribežališče, tako pa je to Burkina Faso.

Na hrbtni platnici romana Koža iz bombaža (2007) lahko preberemo, da "živite med Ljubljano in Ouagadougoujem", prestolnico Burkina Fasa. Je ta biografski podatek še točen? Kam greste, ko rečete, da greste "domov"?

Tudi ko se je nevidni roki zapisalo, da živim med Ljubljano in Ouagadougoujem, to nikoli ni bilo res. V Burkino sem svoje čase res hodila več, kot hodim zdaj, ko imam dve deklici, pa vendarle; mesto Bobo Dioulasso, kot že omenjeno, je po svoje res moj drugi dom. Ljubljano imam rada na svojstven način, vožnje s kolesom, knjige, ki jih imam tu, Tivoli, srečevanje znancev, obiskovanje literarnih in kulturnih dogodkov, vse to je trdno zasidrano v meni, toda po drugi strani Bobo, kot domačini imenujejo mesto, pomeni našo hišico, obraslo z bugenvilijo, mango zvečer na terasi, avtomehanike, ki me poznajo po imenu, mucke, ki mi jih je uspelo obdržati pri življenju. Mislim si, da imam pač srečo, da se lepo počutim na obeh koncih sveta.

Lahko kot pripadnica druge kulture zares pripadate Afriki, kadar ste tam? Verjetno vedno ostaja neki element "tujosti", tudi če nisi več samo običajen turist ...

Seveda sem in verjetno bom vedno v Afriki tujka. Ali pa vsaj dokler se ne bom naučila njihovega jezika. Nekoč na nekem izletu so varnostniki v nacionalnem parku od mene zahtevali plačilo vstopnine, češ da sem tujka. Prešinilo me je, da ne bom postala del njih, dokler se ne bom navzela njihovega jezika, pa čeprav imam osebno izkaznico iz Burkine in sem poročena z Afričanom. Zaradi moža imam seveda dostop in vpogled v situacije, ki turističnemu očesu ostanejo zakrite. Vem na primer, kako se skuha to, tradicionalna močnata jed, poznam družinske zgodbe, vem, kateri otrok je težaven in kako vlada ravna z družinsko posestvijo, ki se je prenašala iz generacije v generacijo, zdaj pa si jo nenadoma skušajo prilastiti. Hočem torej reči, da je element tujosti prisoten toliko, kolikor si ga sama določam. Če zvečer sedim na verandi in si samo v domišljiji slikam pogovor, ki se odvija pred menoj, je to moja napaka ali pa nezmožnost približati se tamkajšnjim ljudem. Na točki, na kateri sem se znašla trenutno, med nami pravzaprav ni preprek ali omejitev. Družina mojega moža me je sprejela takšno, kakršna sem, z vsemi lepimi in nelepimi lastnostmi.

Ko ste prejšnji mesec v Bruslju dobili eno izmed evropskih nagrad za književnost za najboljše uveljavljajoče se avtorje, ste izjavili, da si želite prevoda Sušne dobe v francoščino, da bi jo lahko prebral tudi vaš mož. Ima vaš partner tudi kakšno vlogo pri nastajanju romanov, morda kot prvo sito ali katalizator idej?

Kot prvo, moj mož je izjemno kritičen. Zato se tega, da bi moje pisanje tudi dejansko prebiral, po svoje celo bojim. Ve sicer, kako pišem, saj je prebral odlomek iz Kože iz bombaža, ki je bil preveden v francoščino. Zame pa je pomemben predvsem zaradi dvojega. Najprej, ker mi nudi oporo v tem, kar počnem (Chimamanda Ngozi Adichie je na primer v nekem intervjuju izjavila, da mora pisatelj vedeti, da se vrača v varno zavetje družine, s čimer se strinjam), in ker pri njem lahko preverjam informacije glede Afrike. Mož mi je na primer prvi pokazal dokumentarni film o Norber Zongu, ubitem raziskovalnem novinarju, me seznanil z nekaterimi njegovimi kolumnami, ki jih je skorajda še najstnik zavzeto prebiral, mi razkril nekatere podrobnosti o malijskem glasbeniku Salifu Keiti, ki ga je nekoč povabil na svojo radijsko postajo, in podobno.

Magistrirali ste iz nigerijskega modernega romana. V čem je specifika nigerijske književnosti znotraj afriške in kaj bi v branje priporočali nekomu, ki morda pozna letos umrlega Chinuo Achebeja, sicer pa mu je afriška književnost neznanka?

Verjetno tudi sama večkrat naredim to napako, da govorim o Afriki na splošno, mislim pa predvsem na Burkina Faso ali pa na Nigerijo. Torej, prebrala sem nekaj desetin nigerijskih romanov, dva malijska romana in morda tri južnoafriške romane, in ja, še nekaj kenijskih romanov, zato bi težko rekla, kaj je specifika afriškega romana. V času študija sem pridobila le delen vpogled v to, kar naj bi bil nigerijski roman. Torej, tam sem našla dokumentarne momente, skorajda sramežljivost pri opisih seksualnosti in predvsem poudarek na zgodbi. Ta je bila na začetku, recimo v šestdesetih in poznih petdesetih, usmerjena v odgovarjanje imperiju, nekdanjim kolonizatorjem nazaj, pozneje pa se je fokusirala na lokalno situacijo. New York Times je pred časom roman Americanah že omenjene nigerijske pisateljice mlajše generacije uvrstil med deset najpomembnejših knjig, ki so izšle v letu 2013. Čeprav mi je Chimamandino pisanje ljubo, po svoje pri njej vseeno pogrešam več poetike, norosti, melanholije, če hočete. In to je ravno tisto, kar teoretiki prisojajo predvsem evropskemu romanu, medtem ko naj bi bil tako imenovani afriški roman večino časa podrejen alegoričnemu prikazovanju resničnosti.

No, ampak potem imamo tu cel niz izjemno hermetičnih avtorjev, prvi med njimi je zagotovo Wole Soyinka, ki vse te zahodne predpostavke postavljajo na laž. Nekomu, ki želi več izvedeti o Nigeriji na primer, bi priporočila roman Helona Habile, Waiting for an Angel (Čakajoč na angela). Nekaj modernejšega torej.

Oba vaša zadnja romana, V visoki travi in Sušna doba, sta pristala v širšem izboru za nagrado kresnik. Ostaja kresnikov venec ena tistih še neosvojenih trdnjav, ki bi si jih želeli zavzeti? Se vam zdi dejstvo, da je v ožjem izboru nominirancev le redko kakšno žensko ime, odsev realnega stanja v slovenski književnosti?

Čeprav se morda zdi drugače, nisem lovka na nagrade. Evropska literarna nagrada je prišla nenadejano, ravno tako Stritarjeva nagrada. Edino, kar bi morda dodala, ko nekdo pravi, da sem imela letos srečo, je, da pisanja ne vidim v smislu srečelova. Pišem, delam to, kar najbolje znam, in če kdaj pride kakšno pobožanje, potem sem za to hvaležna, na noben način pa ne gre za triumf. Tudi nagrada kresnik zame ni neosvojljiva trdnjava. Vsako leto sicer z zanimanjem spremljam, kako se odvija gladiatorska bitka, vendar bolj v smislu, kot da se me to komaj tiče. Prvič, ko sem v Delu prebrala o tem, da je roman V visoki travi prišel v širši izbor za nagrado kresnik, sem si dejala, no, lepo, in potem že isti hip pozabila na vse skupaj. Tisto, kar me zares zanima, je, kako najti lepe, navdihujoče stavke, podobe, misli, ki jih pozneje lahko vpletem v nastajajoči roman ali zgodbo, vse drugo je zgolj cirkuška uprizoritev. In tudi glede ženske ali moške pisave, v te delitve v resnici ne verjamem, sploh ker me zanima transpolna naracija. Če ste opazili, so moji liki ves čas na robu tega, kaj je moško in žensko. Tovrstno prestopanje je zame bolj kot vse drugo še neosvojljivo.

Kako Gabriela literarna kritičarka dojema recenzije romanov Gabriele pisateljice? Se vsaki posebej natančno posveti? Lahko popolnoma negativno kritiko, če ste že kdaj dobili kakšno, odpišete kot zgolj mnenje enega posameznika? Kako ocenjujete stanje literarne kritike pri nas?

Naj morda pojasnim, da v Književnih listih večinoma objavljam recenzije neslovenskih del, torej avtorjev, ki se mi zdijo zanimivi, ki so me pritegnili bodisi zaradi svoje naracije, jezika, fokusa itd. V resnici torej sploh ne sedim na dveh stolih in kritiko vidim bolj v smislu razkrivanja druge plati istega kovanca. Na koncu je vedno samo pisanje, pa naj bo to radijska igra, radijska kritika, ali pisanje romana. Slaba stran tega, da sem toliko v pisanju, je, da včasih težko berem kritike lastnih del. Če leto, dve preživiš z določeno zgodbo, potem te skorajda boli, ko vidiš, da je nekdo mimobežno prebral tvoje delo, in da je vse, kar počne, le obnavljanje zgodbe. Redko, skorajda nikoli, naletim na recenzijo, ki bi o meni pisala iskrivo, humorno, inteligentno. Še najboljše so bile tiste kritike, ki so bile negativne, če pri tem seveda niso skušale biti zlobne. Žaljivost težko prenašam in se ji tudi sama, v svojih zapisih, skušam izogniti.

Glede stanja literarne kritike pri nas pa, to vprašanje me sicer postavlja v nekakšno nadvedno pozicijo, ki ji nisem dorasla, potem naj rečem, da je v zadovoljivem stanju. Lahko bi bilo boljše, toda tudi tako, kot je, ni slabo. Le včasih, se mi zdi, bi kakšnega mladega kritika posadila na stol in mu servirala knjige, ki bi jih še moral prebrati. Je pa s kritiko tako, da se je lahko priučiš šele z branjem. Tudi sama, se mi zdi, sem solidne kritike začela pisati šele v zadnjem času ...

Kateri so najpogostejši zmotni predsodki, ki jih imamo Slovenci pred očmi v zvezi z Afriko? Da je to "črni kontinent" prvobitnosti, svobode, bobnov, ritualov in obubožanih barakarskih naselij? So ti stereotipi prisotni tudi v slovenskem pisanju o tem kontinentu, pa naj bo to potopisno ali pa leposlovno?

Omenjeni stereotipi so kar puhteli iz del slovenskih popotnikov recimo pred desetletjem, dvema, zdaj pa, upam, se polje razpira. Še vedno sicer najdemo avtorje, tudi med novinarskimi vrstami, ki o "tretjem" svetu govorijo kot o ljudožerskem, manihejskem, barbarskem in podobno. Poglejte samo, kako se je na primer v vodilnem časopisu poročalo o vojni Siriji. Ljudje tam so bili opisani kot pogreznjeni v srednjeveški čas. Z Ervinom Hladnikom sva se strinjala, da je to čisti orientalizem, toda preden se neka misel razširi med časopisne medije ali v literarno polje, mora preteči kar nekaj vode. V Franciji ali pa v Britaniji, kjer imajo dolgo zgodovino zavojevanja in kjer so predihali postkolonialno teorijo, navsezadnje pa so se na njihov snobizem s svojimi literarnimi deli odvzali tudi avtorji, kot je Chinua Achebe ali Wole Soyinka, so tovrstni stereotipi o prvobitnosti, svobodi, bobnih, velikih zadnjicah, belih zobeh, hitro okrcani. Pri nas pa imam včasih občutek, da se vse začenja od začetka in da še vedno odkrivamo toplo vodo, kar se tiče drugih kultur.

V vaših romanih je slovenska družinska situacija prikazana (tudi) prek klasičnih malomeščanskih likov in situacij, od denimo tega, da se Slovenci ponašamo s svojo govejo juhico in umetelno natrpanimi kopalnicami, pa do resnejših implikacij glede skoraj nezavednega rasizma, apriorne ozkosrčnosti, ko gre za nekaj tujega, drugačnega. Je to resnično vaše gledanje na povprečnega Slovenca ali pa ste samo izbrali določen profil človeka, s katerim lahko ponazorite trk med kulturama?

O medkulturnem trku so me pogosto spraševali. Moj odgovor je, da v Koži iz bombaža, na katero implicirate, nisem skušala razdruževati svetov, temveč ravno nasprotno. Verz Nobelovega nagrajenca "In njune misli se srečajo kot barve na papirju šolarjeve risbe" naj bi deloval povezovalno. Ker me zanima predvsem transformirana Afrika, torej Afrika, ki se sprehaja po Londonu in predvsem Parizu, sem v svojem prvencu iskala stične točke. Po drugi strani pa, predstavljajte si nekoga, ki se je izobrazil v Franciji, ki je vajen Pariza, ki zna Baudelairove Rože zla na pamet in ki pride v Ljubljano. Tam ga vsi gledajo, kažejo nanj s prstom in ga sprašujejo, s katerega drevesa je padel. To seveda več pove o tistih, ki se zaradi tujčeve pojave čutijo ogrožene, kot pa o njem samem, pa vendarle, v Sloveniji so stvari – kar se tiče (ne)sprejemanja ljudi drugih ras in kultur – še zelo, ampak res še zelo v povojih.

Tako Koža iz bombaža kot tudi Sušna doba tematizirata ljubezensko razmerje med Evropejko in Afričanom (v primeru Sušne dobe celo za polovico mlajšim od protagonistke). Tovrstna razmerja si marsikdo predstavlja na način, kot jih je Ulrich Seidl prikazal v prvem delu svoje filmske trilogije Paradiž, Ljubezen. So vaši opisi medrasnih zvez zavestno spodbijanje takih in podobnih predstav o ostarelih Evropejkah, ki naj bi v Afriki zganjale seksturizem?

Ljubezensko razmerje v romanu Koža iz bombaža je povsem drugačne narave kot v romanu Sušna doba. Koža iz bombaža pregleduje, kako je mogoče vzdržati ljubezen na 20 kvadratnih metrih stanovanja, medtem ko je ljubezen v tretjem romanu prostorsko neomejena. In še več, postavljena je v puščavo, v čas harmatana, torej v čas vrtincev prahu, razpokanih ustnic, gorečih plamencev v zraku. Nekomu se je zapisalo, da narava odslikava nemožnost razmerja med starejšo žensko, Evropejko, in mlajšim ljubimcem, Afričanom. Ismael in Ana sprva res soobstajata zaradi interesov, toda v trenutku, ko se njuni poti ločita, začneta hrepeneti drug po drugem.

Bolj kot komentar tega, kaj zganjajo ostarele Evropejke v Afriki, čeprav se seveda tovrstnim razmerjem nikoli ne bom mogla do konca načuditi, je Sušna doba komentar tega, kaj humanitarne organizacije počnejo v Afriki. In tudi, kaj v Afriki počnejo evropski politiki. V resnici razmerje lahko berete tudi alegorično. Na podelitvi Evropske literarne nagrade sem na primer izjavila, da je roman posvečen tudi vsem tistim "nevidnim" ljudem, ki v Evropi, natančneje v Bruslju, čistijo naše kopalnice, pazijo naše otroke, varujejo naše supermarkete. Vse slabo plačane službe v Belgiji, Franciji, pa tudi v drugih evropskih državah, opravljajo ljudje iz "tretjega" sveta. Mislim, da to veliko pove o naši precenjeni, nadvedni, vzvišeni drži.

Je tema ženskega užitka oz. spolnosti z vidika ženske pripovedovalke v slovenskem romanu premalo zastopana? Tovrstno pisanje je bilo tradicionalno v moški domeni.

Na temo (ne)molka ženskega užitka sem se na široko razpisala v eseju, ki je bil objavljen v reviji Literatura. Moje zanimanje ni veljalo slovenskemu romanu, temveč prezentaciji ženskega užitka v umetnosti na splošno. Renata Salecl na primer, ima čudovit esej na to temo. Naslanjajoč nanjo, sem nekako skušala pokazati, da Anin greh ni toliko v tem, da si je vzela mlado moško meso, pri čemer seveda aludiram na roman Philipa Rotha, Umirajoča žival, v katerem si vedno moški vzame mlado meso in z njim skuša preseči smrt, da je zapustila svojega moža, očeta, sina, temveč da si je vzela prostor za svojo umetnost. Ana torej ni muza, navdihovalka dobrega spomina, temveč Kirka, ki iz svojega otoka priklicuje Odiseja, ki si zaradi njene pesmi skuša zatisniti ušesa. Toda ker mu to ne uspe povsem, mora na koncu umreti.

Če se roman Koža iz bombaža glede ljubezenskega odnosa še konča dvoumno, pa ima Sušna doba nesporno tragičen konec. Je iz tega mogoče potegniti kakšne zaključke o obsojenosti tovrstnih zvez na neuspeh?

Konec mojega prvega romana aludira na Fowlesov roman Ženska francoskega poročnika. Bralec ima torej možnost, da si sam izbere konec, ki mu bolj ustreza. Tudi v Sušni dobi sem pustila nekaj dvoumnosti. Ana se zapre na stranišče in si tam prižge cigareto. Glas, ki jo skuša priklicati, pripada bodisi njenemu sinu bodisi ljubimcu. Tega še jaz kot avtorica ne vem. Zato pravim, da je ta roman pametnejši od mene, da me presega; liki so preprosto zaživeli svoje življenje. Trik romana Sušna doba tudi ni v njegovem koncu, temveč v tem, da je Ana odšla v Afriko zato, da bi tam povedala svojo zgodbo. V tem okolju je namreč ne bi razumeli. In če se zdi, da je Ana ves čas glavna junakinja, se v drugi polovici razkrije, da samo komentira Ismaelove zapiske, ki jih je dobila po njegovi smrti. V nobenem izmed mojih romanov torej ne gre za srečen ali nesrečen konec, temveč za veliko več od tega. In še enkrat, nikoli me ni zanimalo razdruževanje, kot združevanje.

Po izidu svojega prvega romana ste v nekem intervjuju izjavili, da se vam zdi, da knjiga bralca nagovarja ter da je "naloga knjige, da bralca pritegne". Po drugi strani je Sušna doba, že če jo primerjamo s Kožo iz bombaža, na trenutke skoraj hermetičen roman, ki s svojim metaforičnim slogom in medliterarnostjo od bralca zahteva precejšnjo zbranost. Vaše pisanje vendarle ni namenjeno nekomu, ki bere zgolj za sprostitev in kratek čas?

Literatura, vsaj takšna, kakršno pišem jaz, po mojem ni namenjena zabavi ali sprostitvi. Če je bila Koža iz bombaža roman, ob katerem so menda nekatere ženske jokale, in če so v njem vidne marsikatere začetniške napake, potem je Sušna doba, se mi zdi, bolj izdelana. Stavke tam sem gradila veliko bolj načrtno. Lektor v Bruslju mi je na primer celo dejal, da je Sušna doba preveč skonstruirana in da mu je bližje roman V visoki travi, ki je nekakšen čustveni izbruh, skorajda epska pesnitev o generaciji naših mam.

Roman V visoki travi je med drugim tudi knjiga o neizrečenem. Vse tiste hiše, ki so morale biti sezidane, vse tiste družine, ki so zaradi zunanjega videza morale ostati skupaj in so zato nad svojimi člani izvajale mentalni teror. V roman V visoki travi sem na primer vključila verze iz pesmi izraelskega pesnika Jehude Amihaja. Nekomu, ki je bral Amihaja, in ki tudi v mojem romanu najde stavek "Preden sem se zavedla, da je moj oče navznoter nežen, je umrl" bo tovrstna povezava ponujala svojevrsten užitek. Ampak vprašanje je, seveda, kako dojemate užitek, zabavo, kratkočasje.

Posredno se v dveh vaših romanih pojavlja tudi resnična zgodovinska osebnost Thomasa Sankare, konec osemdesetih umorjenega marksističnega revolucionarja in predsednika Burkina Fasa. V čem se vam "afriški Che Guevara" zdi relevanten za današnji tukaj in zdaj?

V New Yorku sem pred dnevi poslušala intervju, ki so ga pripravili novinarji francoske nacionalne televizije. Blaise Compaore, predsednik Burkina Fasa, sicer tudi morilec Thomasa Sankare, tako imenovanega afriškega Cheja, je na vprašanje novinarke, kako je mogoče, da je demokratično izvoljeni predsednik na oblasti že petindvajset let, odgovoril, da se ne spominja natančno, kako dolgo je na oblasti, in da njegova država v resnici prosperira.

Toda vprašanje ni, zakaj tako dolgo, temveč, zakaj sploh. Compaore, vpleten v vse afriške vojne v zadnjem desetletju, nekdanja desna Gadafijeva roka, izumitelj Charlesa Taylorja, Baširjev zagovornik, je na oblasti najprej zato, ker mu to omogoča Zahod, predvsem Francija, ki ga vidi kot svojega slugo, in – kar se Compaoreja tiče – ker mu predsedniški položaj podeljuje imuniteto. V trenutku, ko Zahod Compaoreja ne bo več potreboval ali pa ko ga bodo s položaja vrgli pučisti v Burkini, bo moral na zatožno klop zaradi umora Sankare. Niyi Osundare, nigerijski pesnik, ima prelepo pesem, v kateri pravi "Tudi tvoj dan bo prišel, Compaore ...". In ko bo ta dan prišel, se bo razkrila tudi resnica o umoru Thomasa Sankare. Thomas Sankara je slaba vest Zahoda; je prvi afriški predsednik, ki je v Adis Abebi z roko, dvignjeno v zrak, dejal, da Afrika ne bo plačala dolgov Zahodu, saj je najprej treba pogledati, kaj je Zahod storil Afriki. Na kratko: domoljub, radikalist, ki se je hotel postaviti za Afriko in Afričane, pa to v njegovem času ni bilo mogoče.

Med zgoraj omenjena romana je "vrinjen" V visoki travi, ki se v celoti odvija v slovenskem okolju. Bo po tej formuli tudi vaš naslednji roman "neafriški"? Se je ideja zanj že izoblikovala?

Moj naslednji roman bo vse po malem. Malo harlemske renesanse in torej pregledanje načina, kako se na Zahodu prezentira temnopolte moške, malo Evrope, in znotraj nje predvsem položaj ženske, ko pride do vprašanja prizadetega otroka. Predvsem pa me bodo spet zanimali feminilni moški.

Mora vaše pisanje o Afriki nastajati prav tam? Vam je Slovenija za kaj takega pretesna? Nenazadnje (skozi oči enega od svojih protagonistov) pišete: "V Ljubljani ni bilo mogoče posneti niti kratkega filma, v katerem bi se klale krave, ljubilo na odprtem, dirjalo naokoli z motorji, zamujalo ladje za v Pariz. V Ljubljani je bila tišina, reka, grafiti ob njej, grad nad njo, spomeniki mrtvim pesnikom. In občasni sprehajalci s psi, na katerih v resnici razen žalostnih izrazov ni bilo nič posebnega."

Kožo iz bombaža, roman o Afričanu v evropskem okolju, sem napisala v Ljubljani, medtem ko sem roman V visoki travi, ki se odvija v slovenski periferiji, napisala v mestu Bobo Dioulasso. Gre torej samo za to, da potrebujem distanco, namreč, da na izbrano temo pogledam iz zraka in jo na ta način skušam zaobjeti. Romanom sicer neposredno sledijo novele z naslovom Nočne pokrajine, ki naslednje leto izidejo pri Mladinski knjigi. V njih sem se posvetila tudi Afriki, in sicer na način vstopanja v zatohlo sobo, prepleskano na modro, na stenah katere se poznajo angelski odtisi; med drugim v knjigi govorim tudi o rasizmu, pa o ljubezenskem trikotniku, pa o naveličanosti podobe lastnega plemena. Ne vem, ko enkrat izstopiš iz svojega okolja, je nanj težko gledati z naivnim pogledom, čeprav moram reči, da sem v slovenski jezik, nenadkriljivo lep in kompleksen, tudi zelo, ampak res zelo zaljubljena.