Stritarjevo nagrado 2013 za mlade kritike je Društvo slovenskih pisateljev (DSP) podelilo na sklepni slovesnosti jubilejnega, 10. festivala Pranger v Rogaški Slatini, mestu, kjer je zadnje leto življenja preživel Josip Stritar, po katerem je nagrada tudi poimenovana. Ravno letos DSP zaznamuje 90-letnico njegove smrti. O nagrajenki je odločala žirija v sestavi Meta Kušar (predsednica), Mojca Pišek (lanska nagrajenka) in Ivan Dobnik.
Gabriela Babnik je v slovenskem prostoru literarne kritike prisotna že vrsto let, kritike pa objavlja v različnih literarnih revijah in časopisih, med drugim v Književnih listih, Literaturi in reviji Mentor. Njen tematski opus je izjemno širok, od klasične kritike, poetično-kritičnih kolumn do kritičnih zapisov o problemih Afrike. Njen literarno-kritiški opus predstavlja obogatitev slovenskega polja kritičnega mišljenja in nadaljuje tradicijo kritiških peres po Josipu Stritarju.
Duhovita in družbenokritična
Kot je žirija zapisala v utemeljitvi nagrade, je kritičarka "pronicljiva, duhovita, zelo razgledana, brezkompromisno družbenokritična, kot komparativistka z znanjem tako literarne teorije kot svetovne književnosti, kar ji omogoča poglobljen, strokoven, literarno-znanstveni pristop k obravnavani kritiki-temi". Njej pristop k obravnavanim temam je pozitiven, duhovito opozarja na pomanjkljivost v literarnem delu in z bistrino nakaže možnosti, kako jih izboljšati, so dodali.
H kritiki pristopa literarno
Kot je povedala sama nagrajenka, v polje kritike in kritiškega pisanja vedno vstopa na strogo literaren način. "Domišljam si namreč, da ravno zaradi svoje dvojne vloge, torej vloge pisateljice in kritičarke, na tekste gledam z notranjo lučjo. Na prvem mestu je pisanje, tisto neizrekljivo, pozneje pride potreba do artikulacij najbolj notranjih prostorov," je dejala.
Tudi teoretski, dokumentaristični in filozofski teksti so poetični
V zadnjem času veliko razmišlja o tem, da teoretski, dokumentaristični, filozofski teksti vsebujejo precejšnjo mero poezije, včasih celo več kot pesniški ali prozni tekst. Ocenjuje, da iz te nenehne preže, nenehne želje po magično presvetljenih stavkih, ki hočejo biti artikulirani na drugačen način kot v leposlovju, v njej poraja tudi literarna kritika, ki jo razume kot osebno zavezo, v kateri med drugim išče dostojanstvo. "In ker je tako ter navkljub mehčanju ostrih robov, verjamem, da mora vsaka solidna kritika staviti na jasno metodološko paradigmo. V mojem primeru je to še vedno način prezentiranja drugih kultur in ras," je dejala.