Barbara Hubad je ena izmed treh prejemnic letošnje nacionalne štipendije "za ženske v znanosti". Mlada znanstvenica še čaka na zagovor doktorske disertacije s področja biomedicine, nagrado pa je prejela za "izjemno delo na področju znanosti, ki ga je opravljala pod mentorstvom znanstvenega svetnika dr. Aleša Lapanjeta, svetovno priznanega znanstvenika s področja molekularne mikrobiologije. Proučevala je sposobnost aerosolizacije in načina preživetja bakterij v zraku na ravni gojitvenih in molekularno-bioloških metod," piše na spletni strani laboratorija.
Kako pomembna so odkritja, h katerim je prispevala, kaj pomenijo za prihodnost, kako združuje materinstvo (ima dve hčerki) z znanstveno kariero in kje vidi ovire, ki ženske in druge mlade ustavljajo pri prodoru v znanosti, pa v intervjuju.

Ste ena od treh mladih znanstvenic, ki so letos prejele nagrado/štipendijo »za ženske v znanosti«. Štipendija se podeljuje izključno ženskim znanstvenicam, kar že samo po sebi izpostavlja nekakšno problematiko. Premalo ženskih znanstvenic in zato nujo po promociji znanosti. Zakaj menite, da je ženskih znanstvenic (pre)malo?
Verjetno je za to več vzrokov. Po podatkih Evropske komisije je sicer ob pridobitvi doktorata znanosti približno polovica žensk, razlika se pokaže šele pozneje na najvišjih položajih, kjer je delež raziskovalk le še okoli 20 odstotkov. Vodstveni položaji običajno zahtevajo ogromno angažiranja in dodatnega časa človeka, ne samo znotraj delovnika, za kar pa se veliko žensk najverjetneje zaradi različnih prioritet, saj na prvo mesto postavijo skrb za družino (vsaj v času, ko so otroci v predšolskem in šolskem obdobju), ne odloči. To povzroči izpad žensk iz vodilnih krogov in s tem poznejšo (npr. ko otroci odrastejo) nedostopnost do vodstvenih funkcij, saj so prosta mesta omejena, hkrati pa je tudi fluktuacija ljudi na najvišjih položajih slaba.

Je torej težko biti ženska v znanosti oziroma kaj (ali kdo) jih ovira na tej poti?
Jaz sem imela zelo dobro izkušnjo in dobre raziskovalne možnosti, kljub temu da sem doktorsko disertacijo opravljala kot mlada raziskovalka iz gospodarstva v zasebnem znanstvenoraziskovalnem inštitutu, kar je pomenilo, da moje izobraževanje ni bilo popolnoma krito. To pa je zahtevalo veliko dodatnega dela, da smo lahko zagotavljati dovolj finančnih sredstev za izvedbo raziskav. A vendar sem s tem dodatnim delom tudi pridobila ogromno izkušenj, ki so mi (ali mi še bodo) pomagale pri iskanju zaposlitve in v vsakdanjem življenju.

Težko rečem, da sem imela večje težave, ker sem ženska, saj sem kljub dvema porodniškima odsotnostma v času izdelave raziskovalnega dela v sklopu doktorske naloge zdaj tik pred koncem, kar pomeni, da so mi bili omogočeni pogoji tako za zasebno življenje kot za raziskovalno delo. Je pa res, da se ti čas za zaključek zamakne v primerjavi z vrstniki.

Vendar pa kljub temu menim, da je za mlada dekleta težavno iskati novo zaposlitev, saj je ob številnih brezposelnih mladih in s tem veliko prostih ljudi na trgu dela v očeh delodajalca zagotovo težje zaposliti mlado mamico v primerjavi z moškimi, saj se od nje pričakuje večja odsotnost od dela zaradi obveznosti do družine (bolniške, porodniške ipd.).

Novi predsednik SAZU-ja je nedavno obelodanil dokaj neposrečeno izjavo. Na vprašanja, zakaj je članic SAZU-ja očitno manj kot moških članov, je namreč med drugim dejal: Jaz sem inženir in mi tehniki se neskončno trudimo, da bi na fakultete sprejeli dekleta, pa ne pridejo in ne pridejo. Zdi se jim, da so inženirski poklici, čeprav niti zdaleč niso težki, nevarni. Niso v težkih pogojih, vendar jih ne izbirajo. Izbirajo raje druge poklice. In še potem moje izkušnje z diplomiranimi damami, bi lahko rekel, da nerade, recimo, kadar pridejo iz drugih krajev, ostajajo v Ljubljani. Ker v Ljubljani pa je nekako treba ostati, da lahko delaš to kariero. Moraš biti na inštitutu, moraš biti na univerzi, ampak se rade vračajo v svoje okolje." Kako komentirate?
Težko komentiram glede na to, da ne živim v Ljubljani in se vsak dan vozim v Ljubljano v službo. Verjetno je oddaljenost do službe res pomembna, ne vem pa, če je odločilna pri izbiri službe.

Res je sicer, da ima Univerza v Ljubljani verjetno največ raziskovalcev v Sloveniji in zato tudi veliko znanstveno uspešnost, a vendar imamo v Sloveniji tudi druge univerze, ki imajo prav tako dobre raziskovalce. Kako meriti znanstveno uspešnost raziskovalcev, pa tudi še ostaja odprto vprašanje, saj dozdajšnji sistem temelji na količini objavljenih člankov. To samodejno pomeni, da so mladi manj znanstveno uspešni, saj imajo objavljeno manj člankov v primerjavi z raziskovalcem, ki že 40 let gradi kariero, čeprav ima raziskovalec na začetku kariere lahko odlične ideje in je zelo napreden na svojem področju.

Ste mama dveh hčerk, za kateri pravite, da vas med drugim navdihujeta z otroškim optimizmom. Izpostavili ste, da vas družina podpira, in ste pravzaprav nekakšen dokaz, da je mogoče imeti znanstveno kariero in družino. V čem je skrivnost?
V volji do dela in organizaciji. Je pa težko, predvsem zato, ker raziskovanje ni osemurni delavnik. Moja izkušnja je, da sem običajno sicer res osem ur v službi, saj je tudi bivanje otrok v vrtcu omejeno, ampak ko punci zvečer zaspita, običajno spet sedem za računalnik in delam še nekaj ur.

Sodelovali ste tudi v projektu Mladi znanstvenik Ažbe, v katerem skušate mladim približati svet znanosti. Kaj mlade najbolj zanima? Kakšen je bil odziv?
Mlade zanima vse, le predstaviti jim je treba stvari na zanimiv način. Zlasti je opazna razlika med zanimanjem otrok v prvih razredih osnovne šole in med zadnjimi razredi. Mlajši otroci so zelo pripravljeni sodelovati, ogromno sprašujejo, skušajo narediti poskuse sami. Pri starejših otrocih je potreben drugačen pristop, saj imajo že nekaj izkušenj in znanja, zato je treba pri njih vzbuditi radovednost, tako da jim z drugega zornega kota predstaviš stvari, tako da sami povežejo različna znanja in začnejo o tem tudi razmišljati. Zdi se mi, da je bil odziv zelo dober. Letos smo razpisali tudi nagradni natečaj za osnovnošolce »Mladi znanstvenik spoznava mikroorganizme« in presenečeni smo bili nad dobrim odzivom, zato bi na tem mestu pohvalila vse učiteljice, ki so pristopile k natečaju, saj imajo pri spodbujanju radovednosti mladih velik vpliv tudi učitelji.

Menite, da se področje znanosti v šolstvu zanemarja oziroma otrokom ne približa dovolj, na pravi način, da bi ga sprejeli za svojega in se jim ne bi zdelo neskončno težko in posledično nezanimivo?
Ne vem, ali se ravno zanemarja, verjetno se le preveč oklepa ustaljenih načinov tako podajanja snovi kot velike količine snovi, ki jo učenci morajo usvojiti. Menim, da bi z manjšo količino snovi, a z bolj praktičnim načinom učenja učenci od pouka odnesli več, kot če se nekaj naučijo samo za kontrolko, da pač učitelji zadostijo učnemu načrtu.

Končujete doktorski študij. Veliko slišimo o težavah mladih znanstvenikov, ki se po preteku statusa mladega raziskovalca znajdejo v stiski brez zaposlitve. V tem smislu mnogi državi očitajo mačehovski odnos do raziskovalcev. Kako komentirate?
Nedvomno je težava dobiti zaposlitev po končanem doktorskem študiju in ob tem se mladi doktor znanosti vpraša, zakaj se je država sploh odločila za moje izobraževanje, če me ne more oz. ne želi zaposliti. Glede na moje izkušnje se je večina sošolcev po končani diplomi odločila za nadaljevanje študija zaradi premostitve časa med iskanjem nove službe, a vendar po končanem doktoratu trčiš ob isti problem kot po diplomi - kje najti službo. Naziv doktor znanosti sam po sebi ne pomeni dosti, šteje le tisto, kar znaš s tem nazivom narediti in pokazati, zato je po mojem mnenju uspešnost iskanja nove zaposlitve odvisna od posameznika. Zato je izredno pomembno, da med doktorskim izobraževanjem pridobiš čim več izkušenj, se naučiš znanstvenega razmišljanja, ne pa da samo pasivno čakaš, da ti država po končanem študiju ponudi delo.

Ali že veste, kam vas bo vodila pot naprej? Vidite svojo prihodnost tudi v tujini?
Sicer še čakam na zagovor doktorske naloge, a sem se že zaposlila. Kariero nadaljujem v podjetju AmpliPhi, d. o. o., ki je podružnica ameriškega podjetja AmpliPhi Biosciences Coorporation, ki v Sloveniji ravno te dni končuje postavitev popolnoma novih prostorov za proizvodnjo in raziskave bakteriofagov (virusov, ki uničujejo bakterije) namenjenih za klinična testiranja. Čeprav ne gre za čisto raziskovalno delo, kot sem ga delala do zdaj, mi znanje in način znanstvenega razmišljanja, ki sem ju pridobila med doktorskim študijem, izredno pomagata. Imam namreč srečo, da sodelujem pri postavitvi proizvodnje zdravila od začetka, kar je velik izziv, saj je treba procese v proizvodnji in kontrolo proizvodnje uskladiti s predpisanimi standardi, to pa pomeni, da je treba že na začetku ustrezno razmisliti stvari in postaviti dobre temelje.

Lahko se pohvalimo, da je v tem primeru tujina prišla k nam, kar je plod dobrega dela slovenskih raziskovalcev, kar so vlagatelji prepoznali in financirali postavitev prve takšne proizvodnje na svetu, postavljene po najmodernejših smernicah za proizvodnjo farmacevtskih izdelkov. Izredno zanimivo se mi zdi delati z Američani. Ker so sami zanesenjaki, tudi v svoj krog sprejmejo podobne ljudi, zato ni izključno pomembna le stopnja izobrazbe in to, koliko delovnih izkušenj imaš, temveč predvsem odnos do dela in pripravljenost za učenje.

V vaši predstavitvi, ki je bila posneta ob predstavitvi nagrajenk, ste kot pomemben omenili citat/moto, in sicer: "Ne pritožuj se nad stvarmi, ki jih nisi pripravljen spremeniti". Je to tisto, kar sicer opažate v našem okolju? Preveč pritoževanja in premalo "akcije"?
Ja, najlažje se je pritoževati. Če bi ljudje čas, ki ga porabijo za pritoževanje, porabili za aktivno reševanje težav, nad katerimi se pritožujejo, bi bili verjetno veliko bolj zadovoljni. Verjamem, da se vseh stvari ne da spremeniti, ampak treba pa je poskusiti.

Področje vašega raziskovanja so bakterije, verjetno tudi drugi mikroorganizmi, ki so, kot vemo, vsepovsod okoli nas in ki jih niti ne opazimo oziroma nanje pomislimo le ob izbruhih bolezni in epidemij. Ali zaradi svojega znanja o tem kaj drugače gledate na svet kot povprečen človek?
Hmm, mogoče malo. Predvsem se je treba zavedati, da le en majhen del mikroorganizmov povzroča bolezni, tako da se je treba otresti razmišljanja v smislu, da so mikroorganizmi nekaj, česar se moramo znebiti. Verjetno imajo na to velik vpliv tudi oglasi za čistila, ki nam zavzeto govorijo, da so mikrobi slabi.

Se nam torej mikroorganizmov ni treba "bati"? Če sem malo "katastrofična", lahko namreč preberemo, da sveta ne bodo uničile vojne, ampak bolezni? Kaj menite?
Mikroorganizmi imajo veliko moč, kar se je pokazalo že v zgodovini. A vendar se danes znanje na tem področju izrazito širi, zato se znamo bolje obraniti nalezljivih bolezni in jih omejiti.

Raziskujete sposobnost aerosolizacije in načine preživetja bakterij v zraku. Kako bi področje svojega raziskovanja opisali povprečnemu človeku?
V sklopu doktorske naloge sem raziskovala sposobnost bakterij, da preidejo v zrak, in to, kako bakterije, ko so v zraku, sploh lahko v takšnem okolju preživijo.

To je pomembno z dveh vidikov. Nam bližji vidik je prenos patogenih bakterij po zraku, to je tistih, ki lahko povzročajo bolezni (kot je na primer tuberkuloza). Zato da razumemo, kako se obraniti pred boleznimi, ki se prenašajo po zraku, moramo biti najprej (i) sposobni zaznati te bakterije v zraku in (ii) razumeti, kako sploh pridejo v zrak in kako dolgo so se sposobne v zraku ohraniti. Na podlagi teh znanj lahko sploh ocenimo stopnjo tveganja za ljudi in kako lahko zmanjšamo oz. preprečimo tako prehod bakterij v zrak kot zmanjšamo njihovo število, ko so že v zraku. Brez natančnega poznavanja tega samo »na pamet« izvajamo preventivne ukrepe, kar pa se žal pogosto kaže v obolevnosti npr. zdravstvenega osebja.

V sklopu naših raziskav smo razvili metodo za vzorčenje zraka, s katero smo lahko zaznali le nekaj specifičnih patogenih bakterij v zraku in ocenili območja v bolnišnici, kjer je večje tveganje zdravstvenega osebja za izpostavitev tem bakterijam. Na podlagi naših raziskav so tudi spremenili način prezračevanja in povečali raven zaščite zaposlenih, na kar smo še posebej ponosni.

Drug vidik pa je ekološki. Zrak je namreč medij, ki ga bakterije zaradi svoje majhnosti (nekaj mikrometrov) lahko uporabljajo za prenos na krajše (nekaj metrov) ali daljše razdalje (tudi več tisoč kilometrov, med oceani). Zato je zrak izredno pomemben za razširjenost bakterij po Zemlji in tako tudi na delovanje ekosistema. V sklopu naših raziskav smo pokazali, da niso vse bakterije sposobne prehoda v zrak, kar je izredno pomembno, saj to potencialno pomeni, da so nekatere bakterije bolj razširjene po svetu kot druge.

Kaj se torej spremeni znotraj mikroorganizma, da se začne prenašati tudi po zraku?
Zelo zanimivo in izredno pomembno vprašanje, na katerega pa danes žal še ne znamo odgovoriti. Nakazuje se, da imajo bakterije selektivno sposobnost prehoda v zrak, vendar ne vemo, ali je to odvisno od okolja ali od lastnosti bakterij.

Ko pomislimo na bakterije in mikroorganizme, pogosto najprej pomislimo na bolezni in torej, kot sem prej omenila, negativno stran tovrstnega "širjenja". Ali torej obstaja tudi pozitivna, koristna plat tega? V svoji predstavitvi omenjate oblake in atmosfero. Lahko pojasnite?
Kot sem omenila v enem izmed zgornjih odgovorov, je zrak pomemben medij za razširjanje bakterij po planetu in tako vpliva na njihovo razširjenost. Se pa v zadnjih letih z naraščanjem znanja o mikroorganizmih v zraku pogosto namiguje tudi, da bi zrak lahko deloval kot življenjski prostor za mikroorganizme (kot je npr. voda ...), vendar je do potrditve tega še dolga pot.

Kaj bi/bo uspeh vašega raziskovanja, dognanj, do katerih boste prišli, pomenil za naša življenja?
Raziskava je pionirsko delo tako v Sloveniji kot v tujini. Kratkoročno bi lahko velik pomen imele na novo razvite metode vzorčenja zraka zlasti za detekcijo patogenih mikroorganizmov npr. v bolnišnicah. Dolgoročno pa prispeva dodaten kamen k mozaiku pomena globalnega kroženja mikroorganizmov. Hkrati pa drzno posega v osnovno mikrobiološko vprašanje, ali so vsi mikroorganizmi res povsod ali pa to le ni tako in je lahko sposobnost prenosa po zraku omejena le na nekatere bakterije.

Še vprašanje, ki ga zastavimo vsem intervjuvancem v projektu Uspešna Slovenija. Kakšni so po vašem mnenju pogoji za uspešno Slovenijo?
Izkoriščati potencial mladih in spodbujati njihovo kritično razmišljanje, ki bi mladim sploh omogočilo vplivati na spremembe trenutnega družbenega sistema, saj se v trenutnem sistemu mladi ne morejo (ali niti ne upajo) postaviti na svoje noge (odselitev od doma, zaposlitev, otroci). Motiviranost mladih pa prinese tudi nove ideje, drznost in s tem tudi uspešnost.