Slavko kot športni novinar v Multimedijskem centru dela od junija 2000, nad športom pa je navdušen že od malih nog, ko ga je zanj navdušil oče, in podobno kot oče je bil tudi Slavko sprva najbolj navdušen nad preučevanjem nogometnih lestvic. V dolgih letih izkušenj pa je Slavko, ki med sodelavci velja za prijaznega in bolj tihega, postal prava enciklopedija za celo vrsto športov. In ko govori o športni statistiki, o njej govori s takim navdušenjem, da je kar nalezljivo.

Si verjetno edini športni novinar z diplomama: iz matematike in psihologije? Koliko psihologa je v matematiku, koliko matematika v psihologu in koliko obeh je v novinarju?

Zapleteno vprašanje, haha. Predvsem je veliko matematike v psihologiji, psihologi pri svojem znanstvenem delu uporabljajo različne in zelo poglobljene analize podatkov. Ko pridejo do zaključkov, ki imajo lahko implikacije v praksi, uporabljajo različne statistične metode.

Najprej si študiral matematiko in potem psihologijo. Kako si se odločil za oba študija?

Za študij matematike sem se odločil že kot majhen otrok, čeprav seveda takrat še nisem vedel, kaj sploh pomeni študij, še manj pa študij matematike. Imel sem fiksno idejo, da je to nekaj, s čimer bo povezana moja prihodnost. In tako sem odločil za vpis na fakulteto za matematiko. Že prvo leto študija sem se kot honorarni sodelavec zaposlil na MMC-ju. Ko je šel študij matematike h koncu, možnosti za redno zaposlitev pa ni bilo, je bila dokaj samoumevna odločitev za vpis na še eno fakulteto, le da sem tokrat izbiral študij za dušo. Dolgo sem kolebal omahoval književnostjo in psihologijo, kjer sem nato tudi pristal.

Čeprav je, kot si omenil, v psihologiji veliko matematike, pa gre za dva zelo nasprotna svetova. Matematika kot zelo natančna in racionalna veda, psihologija pa na drugi strani proučuje zelo neotipljiva področja. Kako se združujeta obe v Slavku novinarju?

Psihologa je bolj malo, več je matematika (smeh), kar se, recimo, pozna v portalu Športni SOS. Psihologijo bolj uporabljam v intervjujih, mogoče mi poznavanje tega študija vsaj malo olajša pri pristopu k intervjuvancu. Da vem, kaj najprej vprašati, da na začetku ne začnem z neko žgočo temo. Psihologija je zelo pomembna tudi pri razumevanju motivacije pri samih športnikih. Sicer pa v družbi velja nekako napačno prepričanje, da je psihologija družboslovna veda, gre za dokaj posrečeno integracijo družboslovja in naravoslovja.

Športni SOS je, če se izrazim malo populistično, velik hit med bralci. Kako je sploh prišlo do take oblike podajanja športne statistike? Kako si zadovoljen z odzivi in vprašanji?

V bistvu se je projekt razvijal po fazah. Ko smo s teleteksta prišli na internet, smo novinarji začeli ustvarjati tudi avtorske članke. Pri svojih avtorskih člankih sem zaradi navdušenja nad statistiko začel uporabljati tudi veliko statističnih podatkov, ker se mi je to vedno zdelo neka dodana vrednost, sladkorček. Bralci so to lepo sprejeli in so mi začeli pošiljati svoja vprašanja. Sprva skorajda niso bila povezana s statistiko, ampak so se bolj navezovala na zgodovino športa in na ozadje posameznega dogodka. Prišel sem do spoznanja, da če so nekateri bralci začutili željo in so mi začeli pošiljati vprašanja, verjetno obstaja še večji potencial bralcev, ki bi se odzvali, če bi jih povabili k sodelovanju. Tako se je začelo. Leta 2012 sem nato na svojem blogu pozval bralce, naj pošiljajo vprašanja, ki jih zanimajo s področja športne statistike. Prepričan sem bil, da bo projekt trajal le nekaj mesecev, a vprašanj je bilo vedno več. Blog ni bil najbolj tehnično primeren za prikaz grafov in slik, zato sem, ko je postalo jasno, da bo projekt živel dlje časa, v dogovoru z nadrejenimi pripravil poseben podportal, ki je namenjen ravno tem vprašanjem.

Predtem sem imel več enkratnih večjih projektov, povezanih s statistiko, zdaj pa so ti postali del športnega SOS-a. Leta 2009, ko so se nogometaši drugič uvrstili na svetovno prvenstvo, sem zbral in izdal statistiko slovenske nogometne reprezentance. Leta 2011, ob 20. obletnici samostojnosti Slovenije, pa sem zbral športno statistiko večine uspehov slovenskih športnikov.

O katerem športu postavljajo največ vprašanj?

Daleč največ vprašanj je namenjenih nogometu, potem je pa odvisno od sezone. Pozimi so na tapeti predvsem zimski športi. Ko je predvsem lani kraljevala Tine Maze, sem bil deležen prave poplave vprašanj o njenih dosežkih, letos je bilo veliko vprašanj o smučarskih skokih. Sicer pa sam bralcem vsaj malo namignem, naj v času določenih športnih dogodkov pošiljajo vprašanja, povezana s temi športi. Zadnji primer je bila tako Planica, zdaj bodo dobrodošla predvsem vprašanja, povezana s SP-jem v hokeju, ligah NBA in NHL, poleti pa pričakujem več vprašanj o nogometu, ko bo na sporedu svetovno prvenstvo.

Obstajajo vprašanja, na katera se ne da odgovoriti? Zakaj se ne da, kakšni so vzroki?

Vzrokov je več. Do nekaterih obsežnih podatkov baz enostavno ni mogoče priti. Včasih pa podatki sploh ne obstajajo. Pred kratkim je bralec postavil zelo zanimivo vprašanje. Zanimalo ga je, ali obstajajo podatki, kako najhitreje premagati 1000 metrov nadmorske višine. Kako hitro, recimo, smučar lahko premaga to razliko v nadmorski višini ali gorski kolesar. To bi lahko ugotovili samo, če bi naredil namenski poskus.

Včasih se pa zgodi, da po naključju prideš do kakšnih odgovorov. Dolgo sem, denimo, iskal primer, ko bi nogometaši ene reprezentance prihajali iz istega kluba. Prebrskal sem ogromno baz, obrnil sem se na prijatelje, ki delajo v tujini za statistična podjetja. Brez uspeha. Nato sem pri študiju izvora izraza golden cup prišel do odgovora, da so bili že na prvi mednarodni nogometni tekmi med Anglijo in Škotsko vsi Škoti člani istega kluba. Našel sem šivanko v kupu sena. Včasih je treba imeti tudi kanček sreče.

Koliko časa si pa najdlje porabil za odgovor?

Tudi en mesec (smeh), seveda po fazah. Iščeš luknje, pa recimo porabiš dve uri za en del, pa dve uri za drug del in se kar nabere. Če nimaš dobro urejenih podatkov ali dobro vnesenih, lahko včasih res traja dolgo, da se dokoplješ do odgovora.

Pravijo, da se da številke vedno prirediti. Je mogoče kakšen oreh, v katerega bi ti sicer lahko zagrizel, pa nisi, ker si vedel, da bi šlo v bistvu za možnost manipulacije. Koliko se da v športu manipulirati s številkami, pa seveda nimam v mislih prirejanja izidov tekem?

Seveda se da. Mogoče konkreten primer: ravno danes odgovarjam na vprašanje Žana Koširja, ki je v jubilejnem 100. vprašanju zastavil vprašanje, kakšne so povprečne uvrstitve slovenskih olimpijcev. On je bil 2., 3. in 6., njegova povprečna uvrstitev je tako 3,6. Zanimalo ga je, kdo je bil v tem pogledu najboljši. Najuspešnejši slovenski olimpijec Leon Štukelj je osvojil šest olimpijskih medalj, če pa pogledamo njegovo povprečno uvrstitev na igrah, je to 17. mesto, kar ga uvršča med slabše slovenske olimpijce z osvojeno medaljo. Zakaj? Ker je takrat nastopal tudi v disciplinah, v katerih ni bil konkurenčen, v nekaterih pa je tekmovalo tudi več kot 100 tekmovalcev. Statistika tako izmaliči njegov uspeh. Danes v nekaterih olimpijskih disciplinah nastopa samo po 16 tekmovalcev. Recimo na vrhu te lestvice so sami veslači, za katere vemo, da je običajno v vsaki disciplini le okrog 15 čolnov. Na tak način bi lahko marsikaj zmanipuliral. A z objektivnostjo nimam težav.

Podobno je pri prikazovanju odstotkov, vedno je mogoče prikazati trend, ki je tebi všeč, ali ga želiš prikazati. To je mogoče še bolj pereča težava v družbi, denimo pri prikazu gospodarskih kazalnikov. Enkrat lahko upoštevamo ene podatke, drugih drugačne. To se res da manipulirati, zato je pri interpretaciji vedno treba imeti kanček zdravega razuma.

Bil si v Sočiju, pa me zanima, kako zdaj, ko so se vtisi res že polegli, primerjaš svoje delo na terenu z delom novinarja statistika, ko si zaprt v sobo in strmiš v računalnik?

Pravzaprav je delo na terenu osnovno novinarsko delo. Na terenu vidiš marsikaj, česar ne moreš spremljati pri neposrednem prenosu prek televizije ali radia. Vidiš neizgovorjene besede, odnose.

To je verjetno zate kot psihologa sploh zanimivo?

Seveda! Razočaran obraz Tine Maze po odličnem 4. mestu ti pove več kot tisoč besed. Nebesedna komunikacija priča o odnosih v ekipi in podobno. Šport je marsikaj več kot le gole številke! Številke ponujajo veliko zgodb, a znati jih treba interpretirati.

Ali bereš komentarje pod svojimi prispevki? Načeloma so vsi pozitivni a la Slavko je car! Si že kaj samovšečen (smeh)?

Brez dvoma sem vsakih odzivov zelo vesel, tako pozitivnih kot negativnih, najbolj pa si želim konstruktivnih kritik. Te po navadi tudi bogatijo samo razpravo in odpirajo nove vidike ter ideje. Moram pa priznati, da zadnje čase vedno manj prebiram komentarje, ker enostavno zanje nimam časa. Vedno pa preberem sporočila, ki jih bralci pošljejo na moj elektronski naslov.

Poleti se tvoja rubrika s spleta seli tudi na televizijo, saj boš z njo sodeloval v oddajah ob svetovnem nogometnem prvenstvu. Imaš kaj treme?

Kolegi s televizije so opazili moj projekt in so presodili, da ima potencial, da zaživi tudi v televizijskem formatu, zato so me povabili, da med svetovnim prvenstvom vsak dan odgovorim na eno vprašanje v okviru njihovega studijskega programa. Malo treme seveda imam, delo pred kamero zahteva druge vrline, zato se bom skušal čim bolj pripraviti. Že zdaj pa pozivam bralce, da mi pošljejo vprašanja, povezana z nogometom, ni nujno, da so povezana s svetovnim prvenstvom. Nadgradnja spletnega SOS-a bo tudi v tem, da bo na ogled videomaterial, pripravili pa bomo tudi kakšno zanimivo grafiko.

Lani si prejel tudi nagrado Statističnega društva. Za tiste, ki te poznamo več časa, je bila to le formalna potrditev dejstva, da odlično opravljaš delo, ki si mu zelo predan, verjetno pa ti je vseeno nagrada odprla marsikatera vrata tudi znotraj hiše pri ljudeh, ki te prej niso poznali?

Gotovo. Mogoče je to opaziti v tem, da sem po nagradi začel prejemati tudi vprašanja od svojih novinarskih kolegov, ki potem moje odgovore uporabijo pri svojem delu. Tudi to je na neki način priznanje oz. nagrada za moje delo. Lepo je zame osebno, hkrati pa tudi za naš medij. Na MMC-ju imamo veliko dobrih novinarjev, ki pripravljajo kakovostne prispevke in projekte in si zaslužijo več pozornosti.

S športom si obkrožen ves čas. Koliko športnika pa je v tebi?

Priznam, da bolj malo. Največ v podobi nogomet za vrtom z nečakoma, ki sta polna energije.

Če notranje informacije držijo, si tudi velik navdušenec snookerja.

Haha, res je. Imam srečo, da ima tudi moja žena (op. tudi novinarka) zelo rada šport in ga rada spremlja, predvsem pa zelo rada potuje. Pogosto tako potovanja združiva z obiskom različnih športnih prireditev. Pred leti sva tako obiskala tudi svetovno prvenstvo v snookerju, kar je bila zanimiva izkušnja za oba. Snooker sicer nekateri nekritično označujejo z gostilniškim športom, zame pa je to mešanica poezije v gibanju in matematike v praksi, haha.

In tudi Anžeta Kopitarja sta "ujela" na podoben način, kajne?

Na poročnem potovanju, ja (smeh). Šla sva v Kalifornijo. Kot novinar in privrženec slovenskega hokeja sem si seveda želel, da enkrat Anžeta Kopitarja vidim v živo v Ligi NHL in z njim naredim poglobljen intervju. In tako se je potem tudi zgodilo (smeh).

Tvoja služba je zate konjiček v najlepšem možnem pomenu besede. Kako se vidiš čez nekaj let: načrtuješ vnaprej ali se prepuščaš sprotnim dogodkom?

Meni čas v službi res izredno hitro mine. Če bi samo pisal o rednih dogodkih, bi se mogoče začel dolgočasiti, ker pa se lahko ukvarjam z meni res zelo ljubimi projekti, kot je, recimo, zdaj SOS, pred leti pa je bil Črni labod, lahko rečem, da mi čas res hitro mine in v tem delu res uživam. V prihodnosti bo prav gotovo prišlo še več projektov, a korak za korakom.

Kako se pa sprostiš? Vem, da si dolga leta pisal filmske recenzije?

Ja, dobrih sedem let sem bil filmski recenzent, kar sem počel s srcem. A ko se sem začel razvijati projekt Športni SOS, sem ugotovil, da imam premalo časa, da bi se dovolj ukvarjal s filmom in se nato verodostojno podpisal pod filmsko kritiko. Še vedno pa film ostaja moja velika strast.