Dušan Olaj, direktor in lastnik podjetja Duol, ki se ukvarja s proizvodnjo napihljivih konstrukcij, je bil namreč pred kratkim zaradi svojega inovativnega pristopa in dveh desetletij uspešnega dela razglašen za podjetnika leta.

Zgodba podjetja Duol se je začela po naključju - imeli so balon za pokrivanje športnih površin, ki pa ni bil primeren za rusko zimo. Zato so izbrali močnejši material, dodali še eno membrano in izboljšali izolacijske sposobnosti ter tako dobili izdelek, ki je bil konkurenčen fiksnim objektom, hkrati pa nekajkrat cenejši.

Danes se lahko Duol pohvali s tem, da je izdelal drugi največji balon na svetu (pokriva 15.000 kvadratnih metrov oz. celoten nogometni stadion z atletsko stezo), ki stoji v Belorusiji, v zadnjem obdobju postavljajo celo naselja pod baloni, na Islandiji so s konstrukcijo, ki prenese veter, ki piha s hitrostjo 200 km/h, pokrili športno dvorano. Postavili so skladišča in celo vojaške kampe.

Svoje izdelke izvažajo tako rekoč po vsem svetu, njihov največji trg pa je Skandinavija. Svojo tehnologijo neprestano izpopolnjujejo, podjetje velik del dobička vestno vlaga nazaj, v razvoj. V družbi je zaposlenih le 22 ljudi, dejansko proizvodnjo pa "prepuščajo"kooperantom in partnerskim podjetjem, v katerih imajo svoj delež. Olaj zagotavlja, da je 70 odstotkov vsega, na čemer na koncu piše Duol, izdelanega v Sloveniji, saj ugotavljajo, da se vedno manj izplača iskati dobavitelje v tujini.

Kako se je začela Duolova zgodba o uspehu, zakaj je kriza zanje priložnost in kako si tlakujejo pot na vedno nove trge, preberite v spodnjem intervjuju.

Večina uspešnih podjetniških zgodb se začne z dobro zamislijo. Tudi vaša. A od kod sploh ideja? Kje se je vse začelo?
S trenutkom navdiha in povpraševanjem po neki zadevi, ki se je na prvi pogled zdela nemogoča - se pravi, kako čim hitreje, v treh mesecih zgraditi teniško dvorano. S klasičnimi materiali to ni bilo mogoče, zato smo prišli na idejo, da uporabimo nekaj, kar v Evropi že obstaja - balone. Ampak ti baloni niso bili primerni za ruske zime, zato smo vse skupaj malo skombinirali, predelali, postavil prvo dvorano, ki je doživela nesluten uspeh. Tako se je vse začelo.

Pa ste se že pred tem ukvarjali s postavljanjem balonov?
Ne.

S čim pa?
S splošno trgovino.

Kako veliko je vaše podjetje danes?
Dvaindvajset zaposlenih.

Vsi delajo tukaj, na Brezovici?
Ja, tukaj. S tem, da imamo "outsourcano" proizvodnjo. Duol se je namreč pred petimi leti skrčil - skrčil v tem smislu, da smo skoncentrirali t.i. "core business", vse tisto, kar ni bistveni del, pa smo izključili iz podjetja. Dali smo možnost zaposlenim, nekdanjim zaposlenim in drugim kooperantom, da postavijo svoje podjetje, gredo na trg, mi pa jih uporabljamo samo v tisti količini, ki je potrebna za nas. Smo solastniki tovarn v Vidmu in Temišvaru (Romunija). Tu imamo samo razvoj, komercialo, vse preostalo, od pravnega oddelka do montaže pa je "outsourcano". Prototipno proizvodnjo imamo tukaj. Osnovna šola Brezovica je naš demobalon, na katerem se preizkušajo vse novosti. No, še nekaj jih imamo po Sloveniji. Vsi so povezani z merilnimi napravami prek računalnikov.

Domnevam, da je tovrstnih proizvajalcev na svetu več. Kaj je vaša prednost?

V bistvu gre za relativno ozko tržno nišo. Veliko je lokalnih proizvajalcev, ki delajo enostavne objekte. Če pa gledamo globalno, smo na svetu dve ali tri podjetja, ki funkcioniramo res globalno. To pomeni, da ne segamo zgolj v eno državo ali na eno celino, ampak na več celin.

Vi izvažate po vsem svetu, kajne?
Ja, praktično pokrivamo ves svet.

Duol je v dobrih 20 letih pokril več kot 1100 športnih objektov po vsem svetu, npr. celoten nogometni stadion v Kazahstanu, postavili ste balone za vojsko, pa letališke hangarje, skladišča, celo igrišče za golf, zdaj pa ste se usmerili še v naselja pod baloni ...
To je del teh zgodb, ena od stvari. V ekstremnih zimskih razmerah, npr. v Sibiriji, so nahajališča nafte in redkih kovin in tam ne morejo postaviti zidanih objektov. Do našega prihoda so bili primorani prebivati v malih zabojnikih. Mi pa smo se domislili, da postavimo balon in naredimo znotraj njega bistveno bolj prijazno ozračje, atmosfero. In znotraj tega lahko oni normalno delujejo. Glede na to, da so ti baloni mobilni, to pomeni, da oni dodajo za npr. dve leti na neko nahajališče, postavijo tam balon, ko ga nehajo uporabljati, pa ga prenesejo na drugo mesto.

Balone torej postavljajo vaši kupci sami ali jih postavljate vi?
Po navadi priskrbimo supervizorja, nadzornika montaže, ampak praktično povsod je kupec tisti, ki mora poskrbeti za te zadeve.

Vaši baloni so torej zelo raznoliki. Je to skrivnost vašega uspeha? Da se neprestano prilagajate in izpopolnjujete svoj izdelek, da ne počivate na lovorikah?
V bistvu je skrivnost našega uspeha na eni strani v izkušnjah, ki smo jih dobili v različnih podnebnih razmerah, na drugi strani pa pravilna odločitev za spremembo poslovnega modela pred nekaj leti. Takrat smo dejali: Gremo se ukvarjat izključno z baloni, z razvojem. Da pa se lahko ukvarjaš z razvojem, moraš biti majhen, vitek ...

Če sem prav razumela, je večina vaših zaposlenih razvojnikov, tehnologov?
Da, tako. To je razmeroma mlada ekipa. V 20 letih smo že zamenjali eno generacijo zaposlenih. In ta ekipa, ta trenutek je povprečno stara malo čez 30 let s praktično več kot 10-letnimi delovnimi izkušnjami. Temu jaz pravim: to je Duol jutrišnjega dne.

Sami pravite, da je najboljši način za plemenitenje denarja vlaganje dobička v razvoj. A žal se zdi, da Slovenci temu pogosto nismo dorasli - vsaj tako pričajo številne zgodbe o propadanju podjetij. Kako vi gledate na to?
Jaz pravim tako: Če verjameš v svoje podjetje, če imaš vizijo in če ji slediš, potem ... ne vem, kaj bi bil lahko še bolj čvrst dokaz zaupanja od tega, da dobiček, namesto da ga potegneš ven, da ga uporabiš za nekaj tretjega, vložiš nazaj. Ne vem, zakaj bi uporabljal bančno posojilo za rast, na drugi strani pa dobiček črpal ven, če lahko to storiš z dobičkom. Gre za prepričanje. Verjamem, da velika večina tistih slovenskih "garažnih" podjetij - jaz bi ločil vse tiste, ki so, recimo temu, tranzicijski podjetniki, od nas, ki smo začeli v garažah v pravem pomenu besede -, sledimo temu cilju. Preprosto verjamemo vase, verjame v svoj izdelek. To je po mojem mnenju ena od ključnih stvari, ki so danes potrebne za to, da si uspešen.

Kako je na vaše podjetje vplivala gospodarska kriza? Videti je, da ste se ji bolj ali manj izognili.
Kriza je za nas priložnost. V kriznih časih se zmanjšuje število fiksnih objektov, naložbena sredstva se krčijo, sredstev za gradnjo ni, je pa kljub vsemu treba nekaj graditi. In takrat pridemo do izraza mi. Kupec, ki se mora odločiti med zgraditi nič in zgraditi nekaj, se odloči za tisto, kar imamo mi. Se pravi nekje na pol poti.

To, da je večina trenutnih slovenskih zgodb o uspehu podjetij, ki so našli tržne niše in svoje izdelke izvažajo, ni naključje. Iskanje tržnih niš na tujih trgih se zdi tisto, na kar bi se morali veliko bolj sistemsko osredotočati.
Absolutno.

Kako to izboljšati, kje so še priložnosti?
Jaz mislim, da je edina možnost, da se Slovenija reši položaja, v katerem je ... edina možnost, da Slovenija dvigne svoj BDP, je izvoz. Izvažati lahko začneš takoj. Vse preostalo - naložba države, povečana poraba - so sistemski ukrepi, ki zahtevajo bistveno več časa. Nekaj let.

Vendar naložba države v manjša podjetja bi verjetno pripomogla k njihovemu razcvetu.
Že nekajkrat sem poudaril, da ima Slovenija izjemno veliko število mikro- in malih podjetij z enim, dvema, tremi zaposlenimi, ki pa v vsem svojem obstoju - 10, 15 letih - ne zmorejo narediti koraka naprej, se pravi prerasti v podjetje s 5-10 zaposlenimi. Ko se vprašamo, zakaj, je odgovorov lahko več. Pomanjkanje interesa, volje ali pa jim manjka tista kritična masa denarja, da bi naredila ta preskok. Zakaj se ne bi država osredotočila na ta podjetja? Velika podjetja mi potrebujemo, ker stabilizirajo gospodarstvo. Ampak generator razvoja pa so mikro- in mala podjetja. Ta vlečejo nase vse tisto, kar je potrebno, da nam bo jutri šlo bolje.

Neprestano poslušamo zdaj že kar krilatico, da nas lahko le uspešni podjetniki popeljejo iz krize. Ampak nihče ne postane uspešen podjetnik kar čez noč.
Saj tudi ta krilatica ne zdrži resne debate. Mi smo lahko vzor, smo lahko kažipot, na kakšen način se da uspeti in po kateri poti je treba iti, da uspeš. Ampak tudi če jih gre 100.000 po tej poti, bo to za državo še vedno premalo. Problem Slovenije je drugje. V neracionalnosti, v neracionalni porabi. In tega ne moremo mi rešiti.

Kaj pa jo lahko reši? Novi davki, ki jih uvaja vlada, in drugi ukrepi? Gre vse skupaj v pravo smer?
Ja, gre v pravo smer za finančno ministrstvo in državo. Za nas pa ne. Država je lačna, država potrebuje davke. In država se nikoli ne vpraša, kaj bo ta njen davek pomenil za tiste, ki jih bo prizadel. Je pa tako. Čisto vsi davki na koncu prizadenejo gospodarstvo. In ves denar v končni fazi prihaja iz gospodarstva. In v končni fazi tudi ti davki ne bodo pomagali. Jaz sam sicer nisem proti davkom. Z davkom ti dobiš denar. Težava je v neki drugi stvari, ki se ji reče neracionalno poraba. Nam davki ne bodo nič pomagali, tudi če jih bomo jutri imeli 10, 15 novih, če ne bo preprosto nehali trošiti več od tega, kolikor zberemo z davki.

Po drugi strani pa bi npr. nepremičninski davek za vas lahko pomenil priložnost - za postavljeni balon verjetno ni treba plačevati tega davka.
Niti ne. No, dobro nepremičninskega davka pri balonu ni treba plačati. Ampak smo pa ob tem tudi slabi državljani. Če hočemo državi pomagati, moramo davke plačevati. Problem nepremičninskega davka, kot ga vidim jaz, je v tem, da je postal skropucalo. Ta davek so, namesto tega, da bi postal sistemski davek, oklestili zaradi nekih interesnih skupin ali zaradi koalicijskih pogajanj. Na koncu ne bo pripeljal toliko denarja, kot je bilo mišljeno. In kar je najhuje: ta davek bo v končni fazi spet najbolj obremenil gospodarstvo. Pa ne samo gospodarstva, ampak tudi banke.

Realno gledano, so največji lastniki nepremičnin v Sloveniji banke. Vsi tisti, ki so gradili nepremičnine, so za to vzeli posojilo, zanj pa zastavili to nepremičnino. Torej, bo država obremenila svoje banke ...

Ki jih že zdaj rešuje ...
Tako. Sočasno bo zmanjšala količino dobrih naložb ... Kaj se bo pa s podjetji zgodilo? Hkrati se bo zgodil pritisk na trg, cena bo padla - to so mokre sanje vsakega kupca -, po drugi strani pa bo to povzročilo problem, saj nižja cena nepremičnin pomeni tudi to, da jutri nepremičnina, s katero garantira za posojilo, ne bo več vredna toliko, ampak bo vredna manj. In bo moralo podjetje ali zmanjšati posojilo ali pa dati novo garancijo. Ali pa posojilo vrniti. Česar pa ne more, ker ima ves denar že tako in tako porabljen.

Zagovarjate trditev, da se je treba osredotočiti na nam bližnje trge, npr. Rusijo, Ukrajino, nekdanjo Jugoslavijo. Tudi vi največ izvažate tja, če se ne motim.
V bistvu je naš daleč največji trg Skandinavija, pa države nekdanje Sovjetske zveze in arabski trg. Zagovarjam pa jasno stališče, da se je treba obračati na naše tradicionalne trge. Ker jih že poznamo, ker že obstajajo neke navezave nanje, ker se v končni fazi razumemo. Govorim o slovanski kulturi, jezikih, govorim o tem, da ni treba veliko - le cena in dober izdelek in smo tam. Če gremo pa v neka druga kulturna okolja, potrebuje veliko več napora.

Pa vseeno - ravno vi izvažate v arabski svet, kjer je kultura druga.
Dobro. Mi izvažamo v arabski svet. Zato, ker smo pač prišli tja. Ker se je odprlo. Ne bi pa tega storili, če bi se morali tja prebiti kar tako, "na suho". Moramo se zavedati, da so bili Arabci skozi vso svojo zgodovino - pa imajo dolgo zgodovino - trgovci. Zanje moraš imeti dober izdelek, dobro ceno, pa še razumeti jih moraš, kako poslujejo, kakšne so njihovi "triki".

Kako pa vi navezujete stike, kako ste si npr. tlakovali pot v arabski svet?
Več možnosti je. Po navadi postavimo neki začetni objekt in gremo pogosto v posel z minusom, včasih najdemo strateškega partnerja, s katerim skupaj postavimo prvi objekt. Ko pa je prvi objekt enkrat postavljen, je stvar lažja. Potem pa okoli tega objekta kot gobe začnejo rasti podobni baloni. Je pa navadno potrebno relativno dolgo časovno obdobje.

Na primer: odpiranje skandinavskega trga nas je stalo 500.000 evrov, potrebna pa so bila tri leta. Na Islandiji smo prvi objekt postavili pred dvema letoma, zanj porabili pet let dela in 200.000 evrov. Enako v arabskem svetu. Mi smo v zadnjih petih letih nazaj v razvoj vložili tri milijone evrov, od tega samo v trženje okoli 30 odstotkov. Da nekdo, recimo, vrže kocko in se ustavi na Kuvajtu in si reče: "Okej, grem pa v Kuvajt." Tako ne bo šlo.

Kako pa gledate na te gospodarsko-politične "odprave", delegacije za krepitev poslovnih vezi?
Z bistveno večjo naklonjenostjo, kot sem jih gledal nekoč. Te delegacije končno dobivajo svoj smisel. Občasno sem tudi sam še v teh delegacijah in opažam, da jih veliko še vedno ne razume, za kaj gre. Pričakovanja slovenskih podjetnikov - vsaj tistih, ki se prvič odpravljajo na tuje trge - so, da jim bo država uredila posel. Država ti ne bo uredila ničesar oz. se to redkokdaj zgodi. Država ti lahko le odpre neka vrata, zagotovi ti mizo in pero za podpis pogodbe. Pogodbo oz. pogodbenega partnerja moraš pa sam najti.

Se z vlaganjem oz. posvečanjem pozornosti t. i. gospodarski diplomaciji stvari premikajo kaj hitreje?
Niti ne. Problem internacionalizacije slovenskega gospodarstva je tudi v tem, da nihče ne ve, kako se tega lotiti. Prejšnji teden sem na primer v Cankarjevem domu slišal, da ukinjajo Spirit, del funkcij bo prenesen na ministrstvo za gospodarstvo ...

V Sloveniji imamo zelo konfuzno situacijo, ko se z gospodarsko diplomacijo ukvarjajo vsi: urad predsednika vlade, urad premierke, ministrstvo za zunanje zadeve, ministrstvo za gospodarstvo, Slovenska turistična organizacija ..., pa verjetno sem še kaj pozabil. In teh pet institucij največkrat ne ve, kaj dela eden in kaj drugi. Vsi pa hočejo proračunska sredstva. S takim delovanjem je ves učinek razpršen. Dogaja se celo, da v enem mesecu Slovenija organizira tri delegacije v iste kraje. Tudi mi smo zmedeni in se vedno znova sprašujemo: Kdo že to organizira? Internacionalizacija slovenskega gospodarstva bi morala biti centralizirana.

V eni instituciji?
Ja, v eni instituciji. In ta organizacija bi tudi dobila ves tisti denar, ki bi ga potem tudi znala pravilno usmeriti.

Veliko sva se pogovarjala o izvozu. Kaj pa domači trg? Verjetno za vas, tudi zaradi omejenega povpraševanja, ni tako zanimiv?
Ne da ni zanimiv. Slovenija je za nas premajhna. V Sloveniji imamo okoli 50 objektov, na leto naredimo od dva do tri nove, in to je vse. V bistvu smo bili že na začetku, drugo leto delovanja, prisiljeni v izvoz.

Pogosto poslušamo, da v Sloveniji mladi podjetnik z dobro idejo težko uspe. Katere so največje ovire, s katerimi ste se vi kot mladi podjetnik srečevali?

Pa saj ni ovir. Jaz pravim, da podjetniška ideja še zdaleč ni dovolj. Je skoraj nič. Idejo moraš znati umestiti na neko premico, moraš izbrati pravi trenutek in moraš vedeti, kaj prodajaš. Dostikrat poslušam, kako država omejuje podjetniške ideje. Pravi podjetnik je tisti, ki se zna prilagoditi vsaki situaciji, ki bo znal iz položaja, v katerem se je znašel, narediti "biznis". Če tega ne znaš, sta samo dve možnosti - ali nimaš prave ideje ali pa ti nisi pravi za to idejo. In tu se zgodba neha. Pogosto opažam, da v Sloveniji neprestano iščemo vzroke za neuspeh nekje drugje. "Kriva je država, krivo je to in ono." Vedno, vedno je vzrok za neuspeh treba iskati v samem sebi.