Nedelja nekje na Balkanu. Slavje ob rojstnem dnevu. Zbrana druščina, od sosedov do daljne žlahte, za trenutek opusti rajanje in se zazre v star radio, uravnan na točno določeno frekvenco. Glasba po željah je naslov oddaje, iz katere druga za drugo odmevajo lične turbofolk glasbene čestitke za jubileje dragih očetov, babic in botrov. Priletni slavljenec v pričakovanju svojega trenutka odloži žlico in jeli pogoltniti, kar ima v ustih. A mu grižljaj zastane in zenice se razširijo. Iz starega radia s prepoudarjenimi visokimi toni in membrano, ki z basi ni seznanjena že od leta 1985, zahrešči heavymetalski zvok kitare.

Popoldne nekje v Sloveniji. Z gostimi, dolgimi lasmi obdarjeni metalec - da komaj vidi venkaj - v lokalu sreba običajni krigl svetlega piva in zamaknjeno prikimava ritmu glasbe. Ob posebno žagajočih delih mu na obraz uide brutalna grimasa, iz ust pa tihi falzetni krik, ki poskuša slediti oktavo previsokemu refrenu. Pivo na pivo naredi svoje, mlademu metalcu misli odtavajo daleč stran, medtem ko se zvočniki začnejo neopazno tresti v ritmih Šabana Šaulića. Dve minuti pozneje se po lokalu razleže mastna kletvica, ko ugotovi, da je zadovoljno prikimaval in z nogo potrkaval na balkanske ritme. A nič ne dé, prepozno. Doma mladi metalec pod prepotrebno prho iz grla izvabi sevdaške melodije.
Združevanje nezdružljivega
Prav to želijo doseči Pero Defformero, turbofolk-metalski bend iz Novega Sada v Srbiji. Združiti hočejo nekaj, kar je dolgo veljalo za nezdružljivo. Ne le glasbeno, temveč tudi kulturno. Doseči hočejo, da bo radijska čestitka za poroko izzvenela ob distorzirani kitari in da bo heavymetalec končno vedel, kdo je sin Konana - Sinan, Sinan Sakić. In kar je najpomembneje - da se v bendu ob vsem tem lahko norčujejo iz vsega in sebe in se neznansko zabavajo.

Razbite čaše in nesmrtna ljubezen
S takšnim sporočilom so prišli tudi na ljubljanski koncert v Orto baru. Ko smo jih na MMC-ju pred godbo pobarali za nekaj vprašanj, so delovali razposajeno. "Uuuu, na televizorju bom," se je ponorčeval kitarist (celoten intervju je dostopen na dnu članka). Mučitelj šesterice strun Saša Friš je tudi gonilo in glavni avtor skupine, ki svoje začetke vleče vse do leta 1993 in do stripa Alan Ford, od koder izhaja njihovo ime. Kitaro sicer igra tudi v starejšem novosadskem pankbendu Ritam nereda. Drugi naš sogovornik je bil pevec in glavni lepotec ansambla, Goran Biševac - Biške. Biške z za ene šarmantnim (za druge ne toliko) kafanskim vokalom v pesmih odpoje zgodbe o razbitih čašah in o Njej, ki ga je zapustila. Ali pa on njo, če je bosanski kavboj. O svatih, ki nevesto vodijo čez hrib v roke - napačnega moža. O ferrariju, s katerim Jo je osrečil.

V medijih zatišje, na spletu vihar
Pero Defformero je lep del Balkana in tudi Slovenijo v zadnjem letu zavzel na podoben način kot večina drugih glasbenih čudes in nenavadnosti. Po spletu. Videa za pesmi Došli smo do kraja puta in Kauboj iz Bosne (dostopna tudi na dnu članka) sta se širila po družabnih omrežjih in medmrežnih forumih. Enkrat zato, da bi spletni krti kolege s podtaknjenim čudaškim videom razhudili, drugič da bi se ob nenavadni, tuji glasbi nasmejali, nato pa kliknili X in pozabili. Vendar je v nasprotju z Ekremom Jevrićem ali Fredijem Milerjem za Perom Defformerom nekaj ostalo. Večina obiskovalcev sicer malega, a nabito polnega Orto bara je besedila znala na pamet, pa naj bo to pri pesmih, starih tri leta ali dvajset let. Ko je pevec utihnil in refren prepustil ljudem, so "ljubiču ti usne tvoje rosne" skoraj preglasile instrumente. Kje je torej formula (relativnega) uspeha, ki Pero Defformero naredi nekaj več kot le glasbeno kurioziteto?
Kirurško čisto mešanje žanrov
No, resnici na ljubo, najbrž bodo za večino ljudi za vedno ostali (le) kurioziteta. To ni nekaj, čemur bi se povprečen Zemljan dobrovoljno predvajal v vsakdanu. Razen sicer kirurško čistega mešanja dveh glasbenih svetov ne pokažejo bistvenega napredka, inovativnosti ali izjemnega glasbenega mojstrstva. Enostavno so vzeli narodnjaški, turbofolkvokal in ga prelepili čez heavymetalsko instrumentalno podlago. Če bi naredili korak naprej ter zvrsti bolj pomešali, morda dodali instrumentalne izseke z južnjaškim melosom ali celo dodali denimo harmoniko, bi to nedvomno bilo zahtevnejše in zanimivejše. Pa vendar je očitno, da to nikoli ni bil njihov namen, zato jim je treba pustiti ustvarjalno svobodo.

"Tamburaši, svirajte mi, da zaboravim! Vino pijem, tugu krijem, ti si opet s njiiim! (Tamburaši, igrajte mi, da pozabim. Vino pijem, žalost skrivam - ti si spet z njim!)" je Biške z otožnim pogledom in tresočo roko pel druščini dolgolascem pod odrom, ti pa so se bíli po prsih in stegovali roke v sočutju. Z galantno bele obleke se je svetil obvezni 'zlatni lanac' (zlata veriga), katerega odsev je bil viden tudi na perfektno zloščenih belih lakastih čevljih. Biške se navadno noče izjasniti, ali je njegova pojava parodija na "resne" pevce turbofolka, bi pa s šminkersko italijansko bradico, privzdignjenimi obrvmi in izbuljenimi očmi lahko brez težav končal tudi kot boter v lokalnem mafijskem klanu.

Mafijski boter, sarma, vino in Marshall
V tem smislu je poveden napis '50 Cent' na prej omenjenem "zlatnem lancu". Če se v Peru Defformeru mogoče ne norčujejo iz turbofolka kot veje glasbe, pa se nedvomno norčujejo iz napihnjene mafijske mentalitete, ki včasih veje iz te zvrsti, podobno kot iz lokalnega gangstarepa. V pesmi Kako da ti kažem brate Biške odrepa zgodbo o bojeviti in ponosni "gangstamladeži". Da bi bil mafijski pridih popoln, iz kota odra gledajo konjske oči. Prav take kot v uvodni sceni kultnega filma Boter. To je Pero Defformero. Moto Guzzi, sarma, vino in Marshall.
Kljub dejstvu, da je Pero Defformero očitna parodija, se ob nekoliko bolj poglobljenem vpogledu v njihov repertoar pokaže, zakaj sta Ekrem in Fredi danes pozabljena, Pero pa v vzponu. Z Ekremom jih druži eksotičnost in za večino neprebavljiv način petja. S Fredijem Milerjem jih druži zabavna čudaškost. Razlikujejo pa se v tem, da so Pero Defformero dejansko glasbeniki, in to za nekaj stopenj boljši. Friševi heavymetalski "riffi" so sicer stereotipni, klasični, a niso poenostavljeni in reciklirani, temveč navdihnjeni in močni. Videti je, da hoče glavni avtor iz benda narediti nekaj več kot le parodijo. Želi pravi žagaški stroj, ovenčan z "zlatnim lancem".
V enem izdelku širina metalskega sveta
Nekateri "riffi" bi zlahka končali na Metallicinem Master of Puppets ali, še verjetneje, albumu Load. Ne manjkajo niti maidenovski galop in -oooOOOooo- izseki za družno prepevanje benda in občinstva. Na zadnjem albumu, Undergrand (2009), se najdejo celo dobro izvedeni nu-metalski izseki. "Ni da ni," bi rekli v njihovi domovini. Po drugi strani je njihova diskografija sicer zelo špartanska, a se v njej najde tudi projekt s pravim heavymetalskim pevcem. Uradno je sicer neizdan, kot da bi ga skrivali. Škoda, saj pokaže, da je Pero Defformero lahko ustvarjalen, nekoliko samosvoj klasičen heavymetalski ansambel. Na največjem testu - koncertu - se to pokaže v množičnem "headbangu". V živo Pero Defformero zares zaživi. To so pokazali tudi odzivi poslušalcev na ljubljanski koncert, ki so večinoma vsebovali pridevnike v presežniku. Pravo vprašanje pa je, koliko izmed teh ljudi bo (je bilo) dejansko pripravljenih za tovrstno zabavo tudi plačati v obliki studijskega ploščka. Koliko izmed teh bi si to glasbo samoiniciativno, redno vrtelo v domači dnevni sobi?
Novosadski bend se mogoče lažje objasni v primerjavah s tremi nam bolj znanimi skupinami. "Smo le dober rokenrolbend. Ne vtikamo nosu v politiko in ne vtikamo se v tuje zadeve. Mi samo vzamemo stvari v svoje roke in poskrbimo, da ljudje topotajo z nogami," je pred davnimi časi dejal Brian Johnson, pevec legendarnih AC/DC. Tudi to so Pero Defformero - ne vtikajo se v resne zadeve in širom še nedavno hudo sprtih narodov nekdanje Jugoslavije skrbijo za dobro zabavo. Njihov uspeh gre iskati na podobnih stezicah, kot so jih ubirali denimo Elvis Jackson. Na tem območju so bili med pionirji združevanja različnih žanrov in mladinskokulturnih svetov (reggae, metal, pank, ska) ter v živo vedno poskrbeli za zanimiv in razgiban šov. Po drugi plati pa so morda podobni starim slovenskim rokerjem Zmelkoow. Tudi Zmelkoow so postali najširše znani po njihovi humorni, "zafrkantski", neresni plati. To pa jih na žalost spremlja tudi takrat, ko se lotijo "resnejših", bolj zapletenih del in zato mogoče ostajajo nerazumljeni.
Vprašanje je, če se bodo Pero Defformero - dobri formuli za uspeh navkljub - uspeli otresti sence parodije in jih bo javnost dojela na za stopnjo višji ravni. Kot velike ljubitelje glasbe (že od rane mladosti poglobljeno spremljajo denimo Dream Theater) ter čisto dostojne heavymetalske muzikante.
Ko trčita dva svetova
Nekaj pa jim že uspeva. Vsaj pri tisti metalcu, ki si je nekoč pod prho nehote začel prepevati narodnjaški refren. Ko se kaj takega ponovi, si od šoka (in za streznitev) nič več ne privije ledeno mrzle vode. Kot bi (lahko) rekli Iron Maiden v pesmi When Two Worlds Collide - ko trčita dva svetova, se rodi Pero Defformero.
Vabljeni k ogledu krajšega videointervjuja (pred predvajanjem v orodni vrstici izberite najvišjo, HD-kvaliteto). Pod intervujem sta še dva vzorčna videospota.